N'toko

N'toko

8. 8. 2014  |  Mladina 32  |  Žive meje

Samo v Sloveniji

Naslednjič, ko boste celoten narod označili za ovce, razmislite, ali ni ravno vaše blejanje tisto, kar ga dela ovčjega

»I’m Slovenian and I’m ashamed of this total fucked up country. I lived abroad with my family for several years and when we came back two years ago things got even worse. If you don’t know yet this nation is the most functional illiterate in the entire EU. They are selfish, lazy, and without any human respect to the others, hypocrites and small minded. Half of them adore Pope and other half communism. Just a little minority of us (I consider my self as a normal) respect others regardless where they come from. Within a year this bloody country will collapsed financially and morally. And I’m glad. As Slovenian I can only say - fuck you Slovenians.«

Kar težke besede. Še toliko bolj, če upoštevate, da sem jih pobral s foruma spletne strani, ki ponuja turistične nasvete in sprašuje bralce po njihovih potovalnih izkušnjah v različnih državah. Tam lahko pod nekoliko neposrečeno poimenovanim zavihkom Reasons to hate Slovenia berete o dolgočasnih nevšečnostih, s katerimi se spoprijemajo turisti v naši deželi; na primer o počitnikarjih v tranzitu, ki se ne morejo načuditi kazni zaradi vožnje brez vinjete. Predstavljam si, da uredniki strani niso pričakovali gorečega odziva slovenskih komentatorjev (kaj Slovenci sploh iščejo na turistični strani o Sloveniji?), ki v en glas navdušeno kimajo razočaranim tujcem in vneto pritrjujejo njihovim rasističnim opazkam. »Res je, točno taki so Slovenci! Same nesposobne, zahrbtne, zarukane ovce brez vesti! Za hlapce rojeni ...« Komentatorji prehajajo od cestnih taks do moralne degradiranosti celotnega naroda v enem samem stavku.

Seveda bi bilo neumno karkoli sklepati o samopodobi celotne države na podlagi nekaj komentarjev na spletu, a mi ob branju v glavo takoj skoči še ducat situacij, na katere mnogi Slovenci reagiramo s podobnim samozaničujočim gnevom. Ob vsaki, še tako majhni nevšečnosti, v tisku, na TV-ju, na spletu ali v živo, ne sme manjkati pripomba: »To je pa mogoče samo v Sloveniji!« Premalo odprtih okenc v banki? Samo v Sloveniji! Koncert se je začel 30 minut kasneje od napovedane ure? Samo v Sloveniji! Elektrika se je spet podražila? Samo v Sloveniji! Policaji so kreteni? Samo v Sloveniji! Korupcija? Samo v Sloveniji! Nepotizem? Rasizem? Nestrpnost? Lenoba? Nasilje? Alkoholizem? Funkcionalna nepismenost? Za prav vsako kategorijo družbenih pomanjkljivosti najdemo raziskavo, ki nas uvršča v sam svetovni vrh.

Mit o posebnosti Slovencev je prodrl tako globoko v naše vsakdanje življenje, da se o njem sploh ne sprašujemo več. Zakaj bi podvomili o moralni zavoženosti celotne nacije, ko pa nam o njej bolj ali manj diskretno pridigajo celo naši politiki in nam o njej poročajo v informativnih oddajah? Že odkar vem zase, se politiki vračajo iz Bruslja z zaskrbljenimi besedami o tem, kako so Gospod komisar nad nami razočarani, saj menda Slovenija zaostaja za vsemi drugimi evropskimi državami. V podobnem tonu nam tudi novinarji posredujejo naše novice. Najprej nam sicer poročajo o aferah in škandalih po svetu, nato pa enake afere na domačih tleh označijo za »tipično slovenske«.

Kaj pa če je biti Slovenec le pravna formalnost, ki ne pove ničesar o mojih sposobnostih?

Slovenci seveda vsi vemo, da imajo takoj za severno mejo prav tako visoke kazni za vožnjo brez vinjete. Vemo, da imajo takoj za zahodno mejo prav tako velike težave s koruptivnim politikom, ki se ima za žrtev komunističnih sodnic. Vemo, da so evropske politične institucije neločljivo prepletene s klientelističnimi posli. Z besedami »samo v Sloveniji« zato ne opozarjamo na posebnost naše države, ampak na to, da imamo za nekaj posebnega sami sebe. S ciničnimi komentarji sebe izključujemo iz kategorije Slovenci in svetu sporočamo, da s temi butalci nimamo nič. Tako se iz Slovenca spremenimo v Nadslovenca: v svetovljanskega, sodobnega, odprtega Evropejca, ki je transcendiral zatohlost domačih prepirov. V nekoga, ki je presegel delitev na leve in desne ter spoznal, da so vsi enaki. V nekoga, ki spada med ministre v Bruslju ali IT-jevce v Silicijevi dolini, ne pa med barbarske Balkance. V nekoga, ki je za Slovenijo predober. Za vzdrževanje tako renesančne samopodobe moramo seveda ves čas vzpostavljati močan kontrast s svojo primitivno, zavoženo okolico. Kot punca, ki za boljšo samozavest vedno pride na žur z debelo prijateljico ter vzpostavlja nova poznanstva tako, da se pred drugimi norčuje iz nje. Slabše ko je videti prijateljica, lepša se počuti ona. In bolj ko je Slovenija zavožena, uspešnejše se počutimo Nadslovenci. Je to tisto, na kar mislimo, ko govorimo o družbi negativne selekcije?

Kadar poskušamo težave naše države razložiti s stereotipi o moralni pomanjkljivosti sodržavljanov, v resnici povemo več o sebi kot pa o svojem narodu. Kaj pa če je biti Slovenec le pravna formalnost, ki ne pove ničesar o mojih sposobnostih? Kaj pa če smo Slovenci samo skupina dveh milijonov ljudi z različnimi osebnostmi, navadami, vrednotami, etničnimi izvori, verami, spolnimi usmeritvami in političnimi prepričanji, ki smo se znašli v isti geopolitični enoti in moramo po najboljših močeh sobivati tukaj? V tem zahtevnem procesu se gotovo rodijo nekatere negativne prakse, a nobena domnevna značilnost naroda ne more biti tako škodljiva, kot je pripravljenost posameznikov, da celotne skupine ljudi vržejo v isti koš in jim pripišejo inferiornost. Takšno razmišljanje nas hitro pripelje do paradoksov, na kakršnega je naletel ubogi komentator s foruma Reasons to hate Slovenia, ki bi Slovence rad ozdravil rasizma s še večjo količino rasizma:

»I’m from Slovenia as well… and yes, I agree with all of you spitting on our country: we’re a fucked up nation. People love to see other people suffer, they’re envious, lazy, stupid and small minded (leading to racism).

I’m ashamed to live in this country and can’t wait to move out.

Oh and I forgot to mention hypocrisy - 95% of Slovenians are that!«

Naslednjič, ko boste celoten narod označili za ovce, razmislite, ali ni ravno vaše blejanje tisto, kar ga dela ovčjega.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.