Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

14. 8. 2014  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Portret

Klemen Janežič, igralec

… ki verjame v iskren in pošten odnos do vloge

Od aprila je zaposlen v SNG Drama Ljubljana. Pri 24-letih je najmlajši igralec, ki so ga zaposlili v tem prestižnem gledališču. V njem pa ne počiva (v senci Draminih prvakov), saj je že odigral zahtevne in izzivalne vloge v Tauferjevi Kaliguli, Pandurjevem Richardu III. + II., Misteriju Buffo Aleksandra Popovskega, konec septembra pa bo v Mali drami nastopil v glavni vlogi, kjer bo upodobil Hinkemanna v Tollerjevi drami.

Že med študijem je sodeloval v projektih neinstitucionalnih gledališč (Lutkovno gledališče, Glej, Mini teater), v študentskih filmih, lotil pa se je tudi pisanja scenarijev. Zagotovo pa si ga je gledališka javnost v tem obdobju zapomnila po Robinsonu, »hiperinteraktivni predstavi« iz petdesetih prizorov režiserja Jake A. Vojevca, v katerih glavni akter v interakciji z gledalci drzno razgali vse svoje misli, čustva in telo. Prav izzivalno je bilo predstavi obdržati pozornost gledalca, kajti trajala je lahko tudi pet ur.

V čem je skrivnost njegove igre in posledično uspeha? Ne gre samo za veliko dela, ki si ga je v minulih letih naložil na pleča v raziskovanju umetnosti gledališke igre in se podučil o vseh pla(s)teh gledališča, ampak lahko to pripišemo njegovemu specifičnemu vstopu v vloge, saj se pri oblikovanju vlog navdihuje s postopki fizičnega teatra, kjer sta v ospredju gib in kontaktna improvizacija. Za prelomnico svojstvenega pristopa k vlogi pa sam šteje seznanitev z japonsko plesno veščino buto, z njo se je srečal v tretjem letniku študija na AGRFT in jo apliciral v svoj način igranja. Buto, študiral ga je tudi v Uppsali, namreč plesalca/igralca izmojstri v postopkih, saj mora določeno psihično stanje, denimo nelagodje, izraziti s telesom. Z butom se je naučil ustvariti prezenco na odru, ustvariti iskrenost, vendar kot pravi, s tem v teatru ne gre pretiravati, saj je »res dober občutek to delati, gledati pa malo manj«. Nekaj elementov buta je vnesel tudi v predstavo Kaligula – predvsem v ples Marka Mandića, ki je igral Kaligulo –, kjer je na podlagi Magnificove glasbe ustvaril koreografijo za predstavo. Sicer pa bo povezava buta in klasičnega igranja tudi tema njegovega podiplomskega študija na AGRFT.

Odlikuje ga samoiniciativnost, zanj značilna že od otroštva. Zato je za mentorje in režiserje svojevrstna »skala«, na katero se lahko oprejo, ko se zatakne pri ustvarjanju predstav. Kot mlad igralec vedno išče projekte, s katerimi se lahko premakne iz območja ugodja, da bi s poskusi izmojstril svojo igralsko metodo. Vso iskrenost in temeljit premislek o vlogi lahko začutimo z njegovim vstopom na oder. Tam zanj ni blefa. Kot mlademu igralcu, ki se še preizkuša, pa se mu včasih zgodi, da še ne nadzoruje vseh čustev, ki jih sproži predstava: »Dostikrat na vaji poskušaš nekaj iz sebe izvleči, pa ne gre. Potem prideš domov in iz tebe – ob popolnoma nepravem trenutku – udarita čustvovanje in občutljivost. Na tebi je, da to v sebi sprocesiraš in se nekako umiriš. Vse to pusti posledice. Pomaga pa, če gledališče sicer razumeš kot nekaj svetega, vendar ne dokončnega ali usodnega.«

Njegova Stična, kjer je v rani mladosti nabiral prve igralske izkušnje v amaterskem gledališču, je kraj, kjer se začne celovečerec Pot v raj, v katerem s svojim dekletom Ajdo Smrekar, prav tako igralko, igrata glavni vlogi. Scenarij so napisali skupaj z režiserjem Blažem Završnikom, v ospredju zgodbe pa je mlad fant iz Stične, ki po izgubi staršev ne more več ostati v družinski hiši. Odpravi se na morje, med potjo sreča dekle, ki se z njim vkrca na jadrnico, ta pa postane prostor, kjer skupaj – hočeš, nočeš – premlevata svoje probleme in med sabo oblikujeta pristno in globoko medčloveško razmerje. S filmom, premiera bo 26. septembra v Koloseju, so »hoteli povedati, da se tudi naša družba – četudi ne živimo na vojnem območju in nas ne bombardirajo vsak dan – srečuje s problemi, ki ljudem onemogočajo polno zaživeti življenje. V resnici pa je marsikateri problem banalen, da se rešiti, le pogovoriti se moraš«.

Poštenost, iskrenost in radoživost so lahko v pomoč. Tako kot so te lastnosti v pomoč tudi mlademu igralcu, ki se mu obeta lepa gledališka kariera.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.