Novi politični jezik

Ali lahko moja generacija, rojena sredi prejšnjega stoletja, znova doživi socializem?

Poslanka in poslanci Združene levice v parlamentu

Poslanka in poslanci Združene levice v parlamentu
© Borut Krajnc

Sedanja politična podoba je prinesla dve spremembi. Seveda ne Cerarja, ta ni sprememba, ta je kontinuiteta. Pač pa ZL in spremenjeno NSi. Prva je prinesla diskurz o socializmu, druga je – kot prva desna stranka v slovenski zgodovini – prevzela neoliberalistični koncept.

Ne samo katoliška sredina (Gosar, Šolar, npr.), pač pa vse katoliške stranke (današnji pridevek »krščanska« je prozorno zavajanje, saj NSi ne predstavlja pravoslavnih, evangeličanskih in drugih nekatoliških volivcev) od svojega nastanka do druge svetovne vojne in po letu 1990 so bile (s Koroščevo SLS vred) na gospodarskem področju krščanskosocialistične. Že od Krekovih časov. Po ideoloških sporih v tridesetih letih pa korporativistične. Tudi Demosu ni šlo za liberalni kapitalizem, pač pa predvsem za to, da »njegovi«, skupaj s cerkvijo, dobijo nazaj premoženje v naravi in da prevzame nadzor nad državnim gospodarstvom, ki bi ga potem politično razdelil. Omanova in Podobnikova Kmečka zveza, krščanski demokrati (ki so – dokler jih ni prevzel Peterle – sledili Kocbekovi krščanskosocialistični tradiciji) in kasnejša SLS so bili prav tako daleč od liberalizma. SDS pa je sploh začela kot socialdemokratska stranka, njen program je predvsem populističen, kapitalizem si je predstavljala (in ga uresničevala) v hrvaški različici domačih tajkunov, izbranih po političnih merilih. Sedanja parlamentarna katoliška stranka pa je prevzela ekonomsko ideologijo svojega največjega sovražnika, liberalizma. Tako imamo danes v domači politični ponudbi kombinacijo, značilno za latinskoameriške diktature: skrajni katolicizem in nebrzdani liberalizem. Ta je v obeh primerih, latinskoameriškem in našem, vzet iz t. i. »čikaške« šole, med gorečimi politiki (še posebej najmlajše) desničarske generacije pa ga z različnimi »izobraževanji« širijo republikanske fundacije. Še posebej paradoksalno je, da je glavna referenca sedanjih katoliških politikov, da jih hvali rumeni neoliberalistični časopis! No, verniki, ki jih je prevarala katoliška cerkev, jih najbrž res težko! V resnici ne gre toliko za ideologijo kot za praznino v glavah »mladih upov« desnice (pa ne samo njih), ki so brez delovnih in življenjskih izkušenj vstopili v vrh strankarske politike. Le tako si je mogoče razložiti sedanje sklicevanje na boga in na slovenstvo ter hkratno klicanje tujih korporacij, naj prevzamejo ostanke slovenskega gospodarstva, češ da jih sami menda ne znamo upravljati, kar je v popolnem nasprotju z (ekonomsko) zgodovinsko tradicijo slovenske desnice (kolaboracijo tu puščam ob strani).

Tudi slovenski liberalizem ne v teoriji in ne v praksi zgodovinsko gledano ni temeljil na nebrzdanem kapitalizmu. Prvi sodobni gospodarski program, ki ga je pred koncem prve svetovne vojne spisal Milko Brezigar, je v bistvu socialno-liberalni. Slovence je definiral kot »skupino nadarjenih individualistov«, ki bodo morali združiti sile in iz nekdanjih dežel ustvariti skupno narodno gospodarstvo. »Gospodarske dobrine so integralen del narodnega obstanka in narod kot politična suverena oblast bo dekretiral, da se morajo obrniti njemu v prid,« je zapisal. Kot enega temeljnih pogojev za preživetje Slovencev kot skupnosti je predvideval, da mora vsaka družina imeti osnovna živila in druge nujne stvari za preživetje. In je tudi naštel, katere (kruh, krompir, riž in zabela, preprosta obleka in obutev, perilo in kurjava). T. i. »življenjska košarica«, ki je politika tako ali tako ne upošteva, torej ni neki novodobni izum. Akumulacija slovenskega kapitala med obema vojnama je bila mogoča zaradi izrazito »protiglobalistične« jugoslovanske gospodarske politike, ki je svojo šibko industrijo varovala z visokimi carinami. Socialna zgodovina tega obdobja kaže, da sta oba, katoliški in liberalni tabor, imela precejšen posluh za higieno, zdravstvo, šolstvo in drugo »družbeno nadgradnjo«, le da finančno v tem obdobju niti približno ni bilo mogoče upoštevati tedanje potrebe. Sicer šibka liberalna sredina (t. i. masarikovci) pa je bila še bližje socialističnim kot liberalnim vrednotam. Tudi nenavadna oblika »liberalizma« znotraj socializma konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ki jo simbolizira Stane Kavčič, je bila v resnici prikrita zahteva po socialdemokratski ureditvi samoupravnega socializma (tržni sistem z zasebno lastnino ob prevladujoči družbeni in zadružni), ne pa po uvedbi klasičnega kapitalizma. In vse Drnovškovo obdobje, do vstopa v EU, je bilo gradualistično. Šele v prehodnem obdobju in po vstopu v EU je neoliberalizem vstopil v slovensko teorijo in prakso. Medijsko zanimivi so postali t. i. mladoekonomisti, ki so se ob službah na državnih univerzah vzpenjali s sočnimi zmerljivkami na račun svojih nekdanjih profesorjev, pisanjem dobro plačanih »ekspertiz« za politiko in za državna podjetja, preračunavanjem telefonskih impulzov po nikomur razumljivih formulah ipd. In seveda s članstvom v upravnih odborih državnih podjetij pa sem in tja s kakšnim neuspešnim poskusom v politiki. Vse to je politika dovoljevala, spodbujala in plačevala, da bi si zagotovila mir pred njimi in da bi svoje odločitve »strokovno« utemeljila. Ob načelnem posmehovanju »nacionalnemu interesu« se jim je (če je bilo to zanje osebno koristno) enkrat zdelo, da neka pivovarna vendarle je nacionalni interes, drugič, da je TEŠ 6 racionalno ekonomska naložba, ki jo je iz nacionalnih interesov treba nujno izpeljati, tretjič, da Mercator ni nacionalni interes in ga je treba nujno prodati. Itd., itd. Nobeden od njih ni zmogel niti približno česa takega kot Brezigar po prvi svetovni vojni: v zgodovinsko spremenjenih okoliščinah napisati konsistenten razvojni program za družbo, v kateri živimo; družbo, ki jo prvič v zgodovini definira državnost, pa naj tej državnosti rečemo »slovenska« ali kako drugače. Tukaj smo in imamo kot družbena skupnost pravico do svojega interesa, zlasti ekonomskega, ki je prvi pogoj tudi za uresničevanje vseh drugih! A »slovenski« neoliberalizem gre v nasprotno smer od Brezigarjevega koncepta: v ponovno gospodarsko razdrobljenost brez nadzora, le da so partikularizem nekdanjih dežel zamenjali razni skladi tveganega kapitala in multinacionalke, doma pa lobiji, ki jim iz pohlepa brez sramu služijo. Žal se kaže, da je slovenska politika na gospodarskem področju v prelomnih obdobjih po prvi in po drugi svetovni vojni, ko še ni imela države, zmogla več kot današnja, ki je s težavo pridobljene državne vzvode odvrgla kar sama od sebe in se podredila že vnaprej.

Za širši, zmerno levi pol slovenske družbene sfere so zadružništvo, solastništvo, večja vloga civilne družbe in ljudi pri odločanju ter podobno postali aktualni šele, ko so se na Metelkovi odločili za parlamentarni boj.

In nova socialistična perspektiva? Gotovo je osvežujoče, da bo beseda »socializem« dobila domovinsko pravico v slovenskem parlamentu (doslej je bila zgolj zmerljivka). Prav tako in še bolj razveseljivo je, da so v parlament vstopili ljudje, ki jim teoretične osnove družbenih gibanj, zgodovina in analiza globalnega dogajanja ter sprotno spremljanje relevantne literature niso tuji. Kakšen tektonski premik po Jerovšku in Pukšiču bo to! (Čeprav je jerovškov in pukšičev v parlamentu še vedno, kolikor hočete.) In gotovo bo blagodejno, ko bo ZL s konkretnimi zakonskimi predlogi bezala skrito Cerarjevo naravo na plan in razgaljala njegovo nezmožnost, da se konkretno opredeli do ideoloških vprašanj, ki hkrati pomenijo modernizacijske premike. Te pa je politično mogoče doseči le z večino v parlamentu, ki jo Cerar ima.

Vendar je za večji doseg socialističnih idej, ki jih zagovarja ZL, kar nekaj ovir. Ne le parlamentarna majhnost. Razlogov je več, tudi zelo prozaičnih. Povezovanje čez tri stranke, ki sestavljajo ZL, bo težko, pomembne razlike pa obstajajo že znotraj njih. TRS še ima neko zaledje, Violeta Tomič in Luka Mesec pa, kot kaže, precej šibko »bazo«, ki se po volitvah še osipa, namesto da bi se krepila. Že predvolilni boj je pokazal, da jim gre povezovanje težko od rok, težke besede na račun konkurentov pa vsaj tako lahko kot starim politikom, ki jih kritizirajo. Na socialdemokrate gledajo nekako tako, kot so nanje komunisti v tridesetih letih: kot na najhujšega razrednega sovražnika. Tudi po vstopu v parlament retorike niso spremenili, prej zaostrili, kar bo gotovo otežilo projektno sodelovanje med levo opozicijo in levosredinsko oblastjo. Tu je tudi povsem življenjski razlog, ki se mu reče konformizem in se mu je izjemno težko upreti. Z njim so imele opraviti vse generacije, ki so hotele kaj spremeniti. Teniške copate Joschke Fisherja, s katerimi je prvič vstopil v deželni parlament, so danes v muzeju, politično kariero pa je končal v Armanijevi obleki. V mojih študentskih časih je bil na podhodu iz Rožne doline napis: »Hotel sem spremeniti svet, pa je svet spremenil mene.« Napisali so ga pripadniki uporniške študentske generacije, ki je »na dolgem pohodu skozi institucije« nazadnje končala v LDS. LDS pa vemo, kje. Zato bo zelo zanimivo opazovati, kako se bo s tem spoprijela sedanja revolucionarna generacija.

Paradoksalno je, da je glavna referenca sedanjih katoliških politikov, da jih hvali rumeni neoliberalistični časopis.

Vedno me je zanimalo, kako nastajajo družbene ideje, ki so v nasprotju s splošnim tokom, v kakšnih krogih se razvijajo in do kam jim uspe priti. Spremljal sem delovanje Delavsko-punkerske univerze, bil večkrat na Metelkovi, tam tudi predaval. Podobno v nekaterih drugih krajih v Sloveniji, kjer pa je takšna dejavnost (razen v Mariboru) v glavnem zamrla. To, kar sem v razpravah slišal in prebral, še tudi v čisto zadnji fazi pred vstopom v parlamentarni boj, je bilo precej radikalno. Uresničljivo zgolj z revolucijo in v družbi, ki srednjega sloja tako rekoč nima. To pa za Slovenijo kljub krizi niti približno ne drži. Pustimo ob strani Ginijeve količnike in podobne meritve: demonstracije, ki so vrgle Janšo, so vsaj v Ljubljani postale množične šele, ko se jim je pridružil srednji sloj (kakorkoli ga pač že definiramo – po prihodkih ali po statusu): profesorji, uradniki, kulturniki (KOKS), del upokojencev in drugi. Brez tega bi ostale marginalne. Za širši, zmerno levi pol slovenske družbene sfere znotraj kapitalizma sprejemljive stvari, zadružništvo, solastništvo, večja vloga civilne družbe in ljudi pri odločanju ter podobno, so postale aktualne šele, ko so se na Metelkovi odločili za parlamentarni boj (kar je tudi pripeljalo do notranjega razcepa). Navedeno pa je poleg vrste drugih stvari del »kapitalizma s človeškim obrazom«. Ali socialnega liberalizma, če hočete. In poleg še nekaterih stvari (ekologije, na primer) temelj, na katerem je mogoče združevati sedanjo levico. Bolj oddaljene ideje, projicirane v socialistično prihodnost, pa – kot vedno, od zgodnjega Ownovega utopizma do našega kardeljanstva (in tudi v krščanskosocialistični Kocbekovi varianti) – temeljijo na podmeni, da je mogoče spremeniti človeški (in narodni) značaj. Doslej je bilo to mogoče z avantgardo, ki pelje množice v revolucijo, in na podlagi tega s socialnim inženiringom. Poslej naj bi oboje, ljudstvo in novo socialistično avantgardo, hkrati spreminjala demokratizacija oziroma »demokracija sama po sebi« skozi medsebojno spoštovanje, soodločanje, kooperacijo. Izkušnja iz prejšnjega sistema kaže, da smo se »demokratizirali« desetletja, »avantgarda« pa je kljub temu ostajala. Nedemokratično prakso prejšnje ureditve ZL obsoja in ne dvomim, da misli iskreno in nima v mislih takšne »demokratizacije«. A čemu potem trditev Luke Mesca v intervjuju za Mladino, da smo udeleženci demonstracij (razen leve avantgarde) pravzaprav izražali »implicitne zahteve režima«?

Pustimo dolgoročne procese, ki naj bi pripeljali do zbližanja med avantgardo in množicami in Slovenijo in EU obrnili v smer demokratičnega socializma. Moja generacija ga gotovo ne bo videla, nabrž pa tudi še kakšna kasnejša ne. Ne glede na to je ZL – v nasprotju s preprostimi, iz ZDA uvoženimi ali iz EU dirigiranimi neoliberalističnimi koncepti, ki so nas potopili – celovito zajela ključne probleme slovenske in evropske družbe (ne edina na levici, a pustimo to). Izhajajoč iz tistega, kar so politične generacije po prvi in po drugi svetovni vojni (če gledate politične programe, pa tudi ob osamosvojitvi) brez predsodkov imenovale »narodno gospodarstvo«. In iz socialne kohezivnosti, ki je prvi pogoj za suvereno in uspešno družbo. Zato si ZL zasluži priložnost, čeprav (po svoji izbiri) opozicijsko. A (upajmo) ob zavedanju, da v Sloveniji lahko – vsaj za našo generacijo in generacijo naših otrok – v resnici kaj spremeni le močna in povezana levica.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.