Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

5. 9. 2014  |  Mladina 36  |  Dva leva

Kriza identitete

(Geografija s temelji šovinizma)

»The region Balkan is predominantly inhabited by Albanians, Bulgarians, Croatians, Bosnians, Gorani, Macedonians, Montenegrins, Serbs, Slovenes, Romanians, Aromanians, Greeks, Turks and other ethnic groups.«
— Angleška Wikipedija

»Zaradi slabih predznakov se Balkan recimo za Avstrijce začne onstran Karavank, za Slovence čez Kolpo, za Hrvate pa šele na Uni, torej pri sosedu, zato mnogi raje uporabljajo sicer prav tako slabo opredeljen izraz jugovzhodna Evropa.«
— Slovenska Wikipedija

»Zvenelo bo noro, a če bi lahko izbiral, se nikoli ne bi rodil na Balkanu. Žal mi je, ker moram to sploh reči, a zaradi te balkanske miselnosti smo tudi prej v podobnih položajih znali trpeti.«
— Trener hrvaške košarkarske reprezentance poraz proti Senegalu pripisuje balkanski mentaliteti svojih igralcev

Ne vem, kako je sedaj, a ko sem jaz trgal hlače v šoli, je geografsko Slovenija spadala na Balkan. Oziroma vsaj del na desnem bregu Save. Morda so medtem prestavljali gore in reke, ne da bi nam povedali. A nekaj je že moralo biti, ker nam slovenska Wikipedija piše in riše, da so Balkan oni spodaj. Pač oni, s katerimi so težave. A ko sem hodil v šolo, biti na Balkanu ni bilo breme, ampak prednost. Dobra hrana, dobra glasba, literatura, film … dobre punce, drzni fantje, izjemen kulturni, umetniški in intelektualni potencial, ki je k sreči okužil tudi Slovenke in Slovence. Pač mešanci so vedno boljši od monokultur. Pa naj gre za tobak, kavo ali človečke. Se mi zdi, da je staršem trenutno najbolj uglednih slovenskih bratov ime Mojca in Marinko. Kajne?

Seveda pa je Balkan tudi prispodoba za zdraharstvo, spletkarstvo, politično premetenost, besedolomnost. A ta z geografskim in etničnim obeležjem nima nič opraviti. Pred časom so nekateri (denimo Joschka Fischer) svarili pred balkanizacijo Sudana, Egipta in celotnega Bližnjega vzhoda. Pravkar svarijo pred balkanizacijo Velike Britanije, če se Škoti osamosvojijo. V tem smislu in pomenu je onkraj geografskega geopolitično središče pregovorne balkanske mentalitete Bruselj. In pri nas so najhujši Balkanci prav tisti, ki bi premikali geografske meje. Na primer starosta slovenskih političnih zdraharjev Dimitrij Rupel. Skupaj s še nekaj tovariši istega kalibra je na prihodnjega predsednika vlade Cerarja naslovil ogorčeno pismo, v katerem se pritožujejo, da so bili v Berlinu na konferenci o zahodnem Balkanu udeleženci konference razdeljeni na gostitelje (Avstrija, Evropska komisija, Francija, Nemčija) in goste: Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Hrvaška, Kosovo, Makedonija, Srbija in – oh groza! – Slovenija. Med standardnimi obrazi (Rupel, Jambrek, Jerovšek …) je med podpisniki pisma nov obraz ljubljanski županski kandidat desnice Damjan Damjanovič, ki ga očitno skrbi, da bi županoval prestolnici ene od balkanskih dežel. No, skrb je odveč, ker nima nobene možnosti za izvolitev. Ne v srednjeevropski in ne v balkanski Ljubljani.

Sicer pa pregovorno balkansko mešetarjenje ni zaobšlo niti prihodnjega predsednika vlade Cerarja, ki je obljubljal in zmagal z obljubami o drugačni politiki. Niti vladne ekipe še ni sestavil, pa dela vse vsaj enako, če ne huje, kot je bilo doslej. Z Erjavcem, ki s svojo prostodušno premetenostjo spominja na kakšnega od Nušićevih literarnih likov, bizarno trguje za podporo in še bolj neokusno se skuša vmešavati v nominacijo za evropskega komisarja iz Slovenije. O.K. Bratuškova se je samonominirala za evropsko komisarko. A prav enako tudi Erjavec. To nehigienično potezo ji lahko Cerar načelno očita, ne more in ne sme pa početi tega, kar je (kot za zdaj kaže) neuspešno poskušal. Namreč, preprečevati imenovanja. Predlaganje kandidata je naloga aktualne vlade, ne prihodnje. In izbor naredi prihodnji predsednik evropske komisije, ne prihodnji predsednik slovenske vlade. Poskus vplivanja na nominacijo je zgolj še eden od primerov stare političnomešetarske prakse v novi embalaži.

Sicer pa je poslanka ZL Violeta Tomić večplastno pokazala, da tudi nova parlamentarna levica ni imuna na vse bolezni slovenske politike. Poslanka je kot igralka za monodramo Kurba hrvaški pisateljici Vedrani Rudan ostala dolžna tisočaka. Ker ji ga ni izplačala, se je med njima vnela polemika, ki jo je dolžnica Tomićeva hotela zaključiti v kar najbolj primitivni politikantski maniri. Češ, Rudanova ni izstavila računa. In Tomićeva (ki ji je del denarja pred tem očitno izplačevala na roko) jo je zato pokroviteljsko podučila: »V Sloveniji se vse fakture plačujejo na podlagi izstavljenih računov, če kdo misli, da bomo plačevali na roko, razmišlja balkansko. Mislim, da je Rudanova naredila napako, ker je navajena, da dela drugače. Zgleda, da pač nekdo, ki živi južno od Kolpe, tega ne razume.« V arbitražo o dolžniško-upniškem razmerju se ni vredno spuščati, a ko eminentna predstavnica Združene levice govori o balkanskem razmišljanju, ki je lastno onim južno od Kolpe, lepo pokaže, da je politični Balkan povsod, kjer domujejo premeteni in pokvarjeni politiki. Tudi v parlamentu, tudi v stari in v prihodnji vladi. In tudi v Združeni levici, ki se od izpada Tomićeve (vsaj doslej) ni distancirala.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.