Marjan Horvat

18. 10. 2014  |  Kultura

Slovenska premiera predstave Grobnica za Borisa Davidoviča

Danilo Kiš v interpretaciji režiserja Ivice Buljana

© Jelena Janković

Znameniti jugoslovanski, le tako se je opredeljeval, pisatelj Danilo Kiš (1935-1989) je izdal Grobnico za Borisa Davidoviča leta 1976, da bi z njo razgalil ujetost posameznika, revolucionarja, v stalinistične stroje razčlovečenja. V njej je reflektiral tudi svoje lastne izkušnje iz časa vojne, ko je v nacističnem taborišču izgubil očeta, sam pa je vojno preživel na Madžarskem, kamor ga je odpeljala mati tik pred vojno. »Obseden sem s holokavstom, izginotjem očeta, s spomini na težko otroštvo v času vojne. Moral sem se osvoboditi teh obsesij. Zato sem pisal o tem. Ko se je v petdesetih in šestdesetih letih začelo govoriti o komunističnih koncentracijskih taboriščih – gulagih – njihov obstoj so francoski intelektualci zanikali – me je ta tema obsedla. Dneve in noči sem razmišljal o tem. Iz te obsedenosti je nastala Grobnica za Borisa Davidoviča,« je dejal Kiš v intervjuju konec osemdesetih let prejšnjega stoletj. Odzivi na njegovo knjigo so bili burni povsod po Jugoslaviji. Vendar kritikov ni toliko motila tema, ki jo obdeluje, ampak Kišev pristop v obdelavi. Več>>

Delo je nekakšen kvazidokumentaristični kolaž zgodb o vzponu in propadu revolucionarjev, pri čemer je uporabil postmodernistične tehnike, vendar ne za relativizacijo zapisanega, ampak zato, da bi na nov način razkril krute mehanizme zgodovine. Ta pristop je bil za tedanjo jugoslovansko, zlasti srbsko, politično in literarno elito nesprejemljiv. Kišu so očitali plagiatorstvo in uporabo Borgesove metode oblikovanja vsebine in tehnike francoskega 'novega romana'. Marx Thompson, dober poznavalec Kiševega dela, je pred dvema letoma v intervjuju za hrvaški Globus zavrnil takšne očitke. Po njegovem je bil Kiš »kozmopolit v vsakem pomenu besede, od teme do stila, in radikalno ločen od srenje, v kateri je živel. To je bilo za konzervativno sceno v Beogradu nesprejemljivo. Mislim, da so ga napadli zato, da bi ga spravili k pameti«. Kiš je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi v svetu uveljavljen pisec, živel je v Parizu in pisal mnogo bolje kot takrat protežirani pisci na srbski literarni sceni. Zato so se »odločili, da mu pripeljejo klofuto,« pravi Thompson, ki pa jo je Kiš prestregel in svojo poetiko pojasnil v Uri anatomije, v kateri je »s prezirom govoril o povprečnosti v literaturi in razdelal, da je ta povezana z nacionalizmom«.

Ivica Buljan, režiser predstave Grobnica za Borisa Davidovića, ki bo to soboto na ogled v Kinu Šiška, Kiševega psevdodokumentarističnega pristopa ne razume skozi poetiko postmodernizma, ampak kot »sliko nezanesljivosti ljudskega spomina, necelovitost spomina in kulturne dediščine, nezanesljivost zgodovine…Kiš preizprašuje zmagovalce zgodovine in izpostavlja determinante vseh zločinov«. Kiševe zgodbe razumejo avtorji kot klinično analizo vzpona in padca revolucionarnega junaka Novskega, ki »v tem primeru ni idealiziran lik, temveč človek, čigar življenje je polno lastne negotovosti in nedoslednosti«.

Več o predstavi si lahko preberete v članku Petre Tihole Ljubezen = revolucija v aktualni Mladini, o poetiki in gledališkem kredu režiserja Ivice Buljana, pa v intervjuju iz februarske številke Mladine.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.