Heni Erceg

Heni Erceg

7. 11. 2014  |  Mladina 45  |  Hrvaška

Alibi za vest

V večini hrvaških bolnišnic splava ne opravljajo več

Prve so ostajale brez služb, podjetja so jim propadala brez kakega posebnega družbenega nasprotovanja, gledale so, kako pred njihovimi očmi uničujejo tovarne, v katerih so preživele vso delovno dobo, v katerih so izdelovale oblačila, obutev, igračke ...

One, pretrgani tok njihovega življenja, v katerem so ostale brez upanja, da bodo našle drugo zaposlitev, seveda niso bile tako pomembne kot njihovi tovariši, delavci, zato so bile zgodbe o propadu recimo kake ladjedelnice vedno bolj dramatične od množičnega odpuščanja delavk v tej ali oni tekstilni tovarni. Z rojstvom hrvaške države smo dobili tudi konservativne politične nazore, po katerih ženska sodi za domače štiri stene, njena naloga pa je rojevanje in vzgoja otrok. Pogosto rojevanje je priporočal celo najvišji državni vrh – zaradi pomembnosti demografske obnove izumirajoče Hrvaške.

Takrat v resnici ni bilo nič posebnega, če je v parlamentu zagrizen desničar kolegici poslanki, ki mu je šla na živce, zabrusil: »Pojdi raje domov in rojevaj!« Vmes pa je ta populacija, nekdanje delavke, šivilje, uslužbenke ... postala delovna sila v turizmu, zadnjem upu Hrvaške. Tako so ženske danes večinoma čistilke, sobarice, natakarice, v glavnem uslužna služinčad, plačana podcenjujoče bedno in zaradi tega tudi odvisna, nesamostojna, točno tako, kot so želeli in si zamislili konservativni, katoliški hrvaški moški.

Če pa želi hrvaška ženska odločati vsaj o svojem telesu in sklene, pogosto prav zaradi ekonomskih razlogov, prekiniti nosečnost, takrat šele naleti na neprebojni zid moške hinavščine, prezira in celo pripravljenosti ogroziti njeno telo, samo da ne bi zabredla v greh in oskrunila nauka vplivne katoliške cerkve.

Kajti v večini hrvaških bolnišnic splava ne opravljajo več. Najhuje je v Kliničnem centru v Splitu, kjer dela kar 23 ginekologov, samo eden od njih pa opravlja splave. Vsi drugi se sklicujejo na ugovor vesti! Prekinitev nosečnosti je sicer na Hrvaškem dovoljena z zakonom iz leta 1978, vendar je tako, kot da ta zakon sploh ne bi obstajal, odnos do posega se oblikuje povsem svojevoljno, pri tem pa zaradi kršitev zakona ne odgovarja in ne čuti posledic nihče. V Zagrebu sta se za ugovor vesti odločili kar dve tretjin ginekologov, v Splitu tako rekoč vsi, na liberalni Reki in v Pulju pa se nikoli noben ginekolog ni skliceval na svojo vest in nobeden ni zavrnil pacientke ter ji s tem onemogočil odločanja o svojem telesu.

Po uradnih podatkih so lani v milijonskem Zagrebu opravili samo 145 prijavljenih splavov, v Splitu, kamor gravitira večji del Dalmacije, pa le 70. Direktor splitske ginekologije se je torej upravičeno pobahal, da je njegova ustanova državna prvakinja v kratenju pravice žensk do zakonito opravljene prekinitve nosečnosti. No, samo kak dan pozneje je bila objavljena še druga, neprijetna plat zgodbe o težko razumljivem in nevarnem ugovoru vesti hrvaških zdravnikov. Prebrali smo pretresljivo izpoved ženske, ki je po težki odločitvi za prekinitev nosečnosti prišla prav v splitsko bolnišnico. Tam so ji pojasnili, da »oni tega ne delajo« in da bo morala poseg opraviti pri zasebniku. Hkrati so ji priporočili, naj se oglasi pri »najboljšem«, ki, glej no, glej, popoldne, ko mine delovnik v državni bolnišnici, ki mu prinese lepo plačo, na svojo vest ne da niti prebite pare več.

»In sem odšla k ’najboljšemu’,« je povedala pacientka, »še istega dne popoldne. Čakalnica je bila siva, zanemarjena ... Ginekolog me je odpeljal v ordinacijo, ki je bila videti kot iz kake grozljivke, oblečen je bil v navadno obleko, sestra, ki prav tako ni imela uniforme niti rokavic, me je ljubeznivo opomnila, naj pozabim, da sem bila kdaj tu ... Zdravniku sem izročila denar in hitro ga je stlačil v žep.« Plačala je 500 evrov, saj toliko stane ta poseg, ki je za žensko še posebej stresen, hrvaški ginekologi pa z njim služijo lepe denarje, pri tem pa ženske obravnavajo kot nižja, manjvredna bitja, vse v skladu z družbeno sprejemljivim tako imenovanim ugovorom vesti.

Potem se je ta zdravnik naslednje jutro prikazal na delovnem mestu v splitski bolnišnici in s seboj privlekel tudi svojo vest, na katero se je nato skliceval vse do popoldneva, ko se mu je vest nenadoma izklopila in si je začel meti roke ob misli na nov kupček denarja. Pred vhodom na Kliniko za ženske bolezni je najbrž še ponosno pozdravil krdelo bogaboječnežev, ki tam že več mesecev prosijo boga, naj razsvetli še tistega edinega preostalega ginekologa izmed 23, ki ga ne peče vest, ker zdravniško dolžnost opravlja v javni bolnišnici in ne v kaki mračni neugledni sobici, in vesti noče poslati na čakanje, medtem ko od kake prestrašene, ponižane ženske jemlje precejšno vsoto neprijavljenega denarja.

Toda oblast dopušča kršenje zakonov, hinavski ugovor vesti zdravnikov in ogrožanje žensk, prav tako kot si zatiska oči pred učbeniki za verouk, v katerih piše, da je splav umor, vse močnejša konservativna desnica pa že predlaga nov zakon, po katerem naj bi imele pravico do prekinitve nosečnosti le ženske, ki bi bile žrtve posilstva, in to po predhodnem pogovoru z duhovnikom. Če bi se na ugovor vesti nekoč sklicevali mladi, ki so jih mobilizirali v vojsko, torej v vojno, bi zaradi zavračanja sodelovanja pri pravih umorih brez dvoma končali v zaporu. Za spoštovane ginekologe pa je »vest« prav sijajen alibi za bogatenje, pa tudi za umeščanje znotraj vse konservativnejše družbene skupnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.