Anja Golob: Govor

V torek je pesnica Anja Golob v prostorih Društva slovenskih pisateljev dejansko prejela letošnjo plaketo Jenkove nagrade. V govoru kolegom je pojasnila razloge, zakaj je zavrnila denarni del nagrade. Besedilo objavljamo v celoti.

© Borut Krajnc

Ponovno se zahvaljujem za Jenkovo nagrado moji knjigi poezije Vesa v zgibi. V izogib kakršnimkoli nejasnostim tu podrobno pojasnjujem svoja stališča in razloge za gesto zavrnitve finančnega dela nagrade.

Oseba, katere delo je nagrajeno, si nagrade ni podelila sama – bila ji je podeljena. Ta gesta zavezuje podeljevalca k spoštljivosti. Nagrajenec/nagrajenka ima pravico, da nagrado oziroma njen del zavrne. To je njegova/njena legitimna pravica, ki ne more biti postavljena pod vprašaj, in sicer ne glede na razloge, ki jih oseba navede ali ne navede, ne glede na vaše strinjanje z njimi ali na to, ali jih razumete, ne glede na to, ali vam je oseba všeč ali ne. Vse to ni relevantno. Nagrajenec/nagrajenka ima neodtujljivo pravico reči ne – nagradi, denarju, obojemu. Osnovno spoštovanje do nagrade same, do nagrajenega dela ter do osebe v svojstvu nagrajenca/nagrajenke bi moralo biti dovolj, da je njegova/njena odločitev sprejeta in spoštovana. Brez odstopanj.

Kakovost literarnega dela, in samo ta, je edini možni kriterij pri odločanju o izbiri nagrajenega dela. Vse ostalo je nesprejemljivo in bi absolutno, v njunem bistvu, razvrednotilo tako nagrado samo kot strokovnost komisije, ki jo podeljuje.

Dve osebni opombi. Prva: pokroviteljske namige o nagrajenki, ki morda ne ve točno, kaj dela, na tem mestu odločno zavračam – svojih dejanj se polno zavedam, stojim za njimi, premišljena so in jih lahko kadarkoli utemeljim. Dvomim, da bi se o isti temi, v istem tonu in na isti način pogovarjali, če bi v svojstvu nagrajene osebe nastopal kdo, ki bi bolje ustrezal predstavam o njej.

Druga: medijsko manipulacijo, kakršno ste si očitno privoščili (ker za ta predlog ni vedel nihče razen vas) z lansiranjem epizode o predlogu pošiljanja plakete po pošti, najodločneje obsojam in se od nje distanciram.

Sintagmo »razlogov po mojem mnenju osnovne higiene« sem podrobneje pojasnila v svoji drugi izjavi za javnost. Kot nagrajenka sem se odločila, da denarnega dela nagrade ne sprejmem – to je vse. Navedla in utemeljila sem svoje razloge. Pravico imam do obojega – tako do zavrnitve kot do razlogov. Samovoljna sklepanja, površna posploševanja, insinuacije in vsebinske redukcije, ki so se pojavile v nekaterih medijih, ostro zavračam. Odgovornost zanje in njihove posledice nosi zgolj in samo, kdorkoli jih je lansiral, to ravnanje pa je škodljivo tudi v širšem kontekstu, saj preusmerja pozornost na banalno škandaliziranje, s čimer se zamegljuje dejanski problem:

kot že rečeno, po mojem prepričanju stanovska nagrada za dosežke v kulturi ne more biti financirana iz zasebnih sredstev. Gre za nagrado. Dobro se zavedam, da živimo v času in v svetu, kjer so sponzorska sredstva za kulturno produkcijo pomemben, kdaj celo ključen element, in zavedam se tudi, kako težko jih je pridobiti. Zdi se mi dobro, da gospodarstvo vlaga v kulturno produkcijo. A poudarjam, v tem smislu se moja gesta narobe razume – zavrnila sem finančni del podeljene nagrade. Sponzorske štipendije ali rezidenčni programi, sponzorski vložki v produkcijo ali kritje deležev gostovanj itd., vse to ima popolnoma drugačno logiko; med drugim so ustvarjalci na primer vnaprej seznanjeni s pogoji oziroma pravili in jih imajo možnost sprejeti ali ne. Stanovska nagrada na področju kulturnega ustvarjanja, v tem primeru najvišja tovrstna nagrada v državi, pa je podeljena – in podeljuje jo stanovska organizacija. V opreki z njenim temeljnim konceptom je po mojem, da je financirana iz zasebnih sredstev, in postavlja pod vprašaj njeno kredibilnost. V istem smislu je po mojem prav tako lahko podeljena zgolj in samo na javnem kraju, denimo na sedežu organizacije, ki jo podeljuje.

Z gesto zavrnitve finančnega dela nagrade želim opozoriti na širši problem:

kultura kot taka ne more biti odvisna od zasebnega kapitala. Za človeka je enostavno prepomembna. Ne more biti predmet karitativne dejavnosti, enako kot na primer revščina v družbi. Na ta koncept smo se navadili do mere, ko postaja samoumeven – pa ni. V tem smislu je model renesančnih mecenov, ki je bil v javnosti omenjen, popolnoma deplasiran: je očiten del predmoderne kulture, in če je to naš vzor, no, potem nam res ni pomoči. Delam v kulturi. Ne želim živeti v družbi, v kateri je profit edino, kar šteje. To enostavno ni mogoče, ker ogroža obstoj kulture kot take, kar je absolutno nesprejemljivo. Ljudje ne moremo biti degradirani na zgolj to, koliko profita proizvedemo. Država obstaja in kot država s svojimi instrumenti enostavno ne more računati na bogataško benevolenco, ki naj bo korektiv njene lastne nesposobnosti. To samo perpetuira to sprijeno stanje, da postaja normalno, da bodo problem kulture, pa še problem revščine in socialne deprivilegiranosti reševali zasebni sponzorji. Temu se upiram s svojo gesto. To sem z odpovedjo finančnemu delu nagrade želela reči.

Povedano praktično: financiranje v slovenski kulturi je treba urediti. Krčenje sredstev za področje kulture je treba ustaviti. Kulturi je nujno treba povrniti ugled. Treba je urediti status samozaposlenega in pravice, ki iz njega izhajajo, predvsem pa je treba spremeniti davčno zakonodajo, ki nam, delavcem na področju kulture v Sloveniji, onemogoča preživetje. Treba je dvigniti honorarje. Prekariat na področju kulture je neznosen. Celotna področja in njihovi ustvarjalci životarijo na robu preživetja. Škoda, ki se dela, ne bo popravljiva. To so realni problemi, to je stanje stvari v kulturi tukaj in zdaj. Ko sem zavrnila finančni del nagrade, se je name poleg ostalega zlila tudi množica gnevnih projekcij kolegov kulturnikov, ki, kot jaz, od svojega dela ne morejo preživeti. Izkazalo se je, da je v tej državi zavrniti denar luksuz, ki si ga večina ne glede na načela ne more privoščiti. To so problemi, o katerih bi morali govoriti, ne pa sprenevedave posplošitve in zamegljevanje, s katerimi se od njih odvrača pozornost. Če mene ne, boste morda razumeli nesmrtnega klasika: »There is also this to be said: It is immoral to use private property in order to alleviate the horrible evils that result from the institution of private property. It is both immoral and unfair.« (Oscar Wilde: The Soul of Man under Socialism, Človeška duša v socializmu, 1891) Oziroma v prevodu Uroša Gabrijelčiča: »Pa še to je treba povedati. Nemoralno je uporabljati zasebno lastnino za lajšanje strašnega zla, ki izhaja prav iz institucije zasebne lastnine. To je nemoralno in nepošteno obenem.«

To se zdi sijajno napotilo za nadaljnji premislek.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.