Malce drugače o privatizaciji: delavsko (so)lastništvo

Včeraj so hrvaški mediji objavili novico o tem, da so se zaposleni in uprava hotelov Plat iz Dubrovnika odločili (od)kupiti podjetje. Med devetimi pismi o nameri, ki so jih prejeli na Centru za prestrukturiranje in prodajo (CERP), je torej prišlo tudi pismo o nameri vseh 66 zaposlenih in članov uprave podjetja, ki so prepričani v možnost nakupa in pričakujejo transparentnost celotnega procesa.

Pričetek drugega kroga obveznih ponudb bo sledil potem, ko bodo odgovorna telesa CERP sprejela odločitev o pogojih prodaje, od začetne cene delnic do vsega ostalega. V »Hotelih Plat« v Dubrovniku se prodaja 92,49 odstotka oziroma 182.440 delnic v državnem lastništvu. Regionalna predstavnica Sindikata turizma in gostinstva Dolores Luić verjame, da je potrebno zgolj malo razumevanja ter da je delavsko delničarstvo najboljša rešitev za vse. Laićeva je pri tem izpostavila, da so Hoteli Plat edino hotelsko podjetje, ki je iz predstečajnega postopka samostojno izšlo. Z uvodnimi pogoji prodajnega postopka se v »Platu« nikakor niso strinjali, ker ni bilo nikjer vključenih delavcev, zato so zaposleni skupaj z upravo tokrat želeli vplivati na socialne klavzule, oziroma zaščito zaposlenih.

Nekaj dni pred tem so mediji na Hrvaškem objavil daljši prispevek o primeru tovarne Itas Prvomajska. Tovarna je primer podjetja, ki je iz zasebnega lastništva skozi proces privatizacije prešla v lastništvo delavcev kot malih delničarjev, ki so obdržali proizvodnjo in okoli 200 delovnih mest. Podjetje ima danes okoli 346 malih delničarjev, to je sedanjih in nekdanjih zaposlenih, glavno besedo pri upravljanju ima posebna komisija, ki je sestavljena iz sindikalnih zaupnikov, članov delavskega sveta, poslovodstva in direktorja. Odločitve se izvajajo preko upravnega odbora, ki sočasno nadzira delo izvršnega direktorja. Če niso zadovoljni z delom direktorja, ga zaposleni lahko zamenjajo, kar so tudi naredili pred dvema letoma in izbrali novega.

Izjemno zanimiv primer iz Hrvaške je primer ladjedelnice Uljanik. Zaradi zahtev EU je morala država svoje ladjedelnice privatizirati in mnoge zaposlene je ob tem zaskrbelo, da jih bodo konkurenti pokupili in zaprli. Ladjedelnico v Pulju recimo že zaradi zemljišča v središču mesta, kjer bi lahko zrasli hoteli. »Alternativa je bila, ali stečaj ali da nas prodajo za eno kuno. A če bi v tej regiji 2600 ljudi ostalo brez dela, bi to bila katastrofa,« je razlagal eden od zaposlenih v Uljaniku. Ideja o delavskem odkupu podjetja ni zrasla v politiki, ampak med zaposlenimi. Ti so vlado nato prepričali, naj državni delež proda delavcem s popusti, odvisnimi od delovne dobe. Vlada se je strinjala, zagotovila je kredite, vodstvo pa je izpeljalo delavski odkup podjetja, brez enega samega sodnega spora. V privatizaciji ladjedelnice so sodelovali zaposleni, bivši zaposleni in upokojenci – odziv je bil nepričakovano dober. Da bi se izognili špekulantom, so nakup delnic omejili na okrog 3600 evrov na osebo in onemogočili nadaljnjo prodajo za pet let.

Kot enega najbolj znanih primerov podjetjih v Sloveniji, ki je ostalo v pretežni lasti delavcev, je podjetje Domel iz Železnikov, kjer proizvajajo sesalne enote in elektromotorje. Po informacijah iz prispevka o Domelu iz septembra 2012 je lastništvo družbe Domel Holding v rokah nekaj več kot 1200 delničarjev, pretežno so to zaposleni, bivši zaposleni in upokojenci. Pridobivanje ali nakup delnic je možen le v okviru že obstoječih lastnikov oziroma zaposlenih, ki imajo v lasti 56-odstotni delež vsega premoženja. Zakaj je Domelu v času privatizacije uspelo ostati v lastništvu zaposlenih in zakaj se tudi v času »tajkunizacije« lastništvo ni spremenilo? Štefan Bertoncelj, predsednik (zdaj svetovalec) uprave Domela Holding, pravi, da tajkunizacija že zaradi statuta ni možna, saj so glasovalne pravice omejene na dva odstotka. Kar pomeni, da tudi če ima kdo v lasti večji delež, s tem ne pridobi tudi večje moči na skupščini. A takšna rešitev v statut ni prišla naključno. Ob lastninjenju Domela leta 1996 je bila namreč bivša uprava prepričana, da podjetje brez »strateškega partnerja« ne bo preživelo, zato je hotela podjetje prodati neki ameriški multinacionalki. Večina zaposlenih pa se je temu uprla, saj je ocenila, da gre za sovražni prevzem. Zato je večina delavcev na skupščini izbrala takšen prvi nadzorni svet in upravo, ki tega ni dovolila. Danes jim za to majhno revolucijo ni žal, saj je omenjena ameriška multinacionalka potem kupila neko Domelu podobno italijansko podjetje, ki ga je nato zaprla. »Tista ameriška multinacionalka je želela le priti do našega tržnega deleža v Evropi, opustila pa bi našo prodajo in razvoj. Ostali bi zgolj navadna delavska firma. To je bilo glavno, čemur smo se uprli, ni šlo zgolj zato, da moramo delavci kot delavci postati lastniki.« V tem času je Domel tržni delež v Evropi povečal z okrog 40 na 60 odstotkov. V začetku letošnjega oktobra so sicer s kupcem iz EU sklenili posel o proizvodnji kompaktnih visoko učinkovitih motorjev z integrirano elektroniko, namenjenih za pogon prezračevalnih naprav in uporabo v beli tehniki. Proizvodnja bo stekla avgusta prihodnje leto. Domelu pa prinesla 30 novih kvalitetnih delovnih mest.

V Franciji so julija letos sprejeli zakon, ki spodbuja zaposlene k temu, da postanejo (so)lastniki v podjetjih, kjer so zaposleni. Zakon z oznako 2014 – 856 iz 31. julija 2014 spodbuja lastništvo zaposlenih predvsem v majhnih in srednjih podjetjih. Zakon recimo uvaja obveznost do lastnikov, ki morajo informirati zaposlene, če se prodaja delež podjetja, večji od 50 odstotkov, v nasprotnem primeru je prodaja neveljavna. Cilj je omogočiti zaposlenih, da podajo svoj predlog nakupa podjetja.

Ne, to ni nostalgična promocija samoupravljanja. Dovolj je, da govorijo dejstva sama zase; slovenske banke so po podatkih Agencije za trg vrednostnih papirjev med letoma 1998 in 2010 za namen menedžerskih prevzemov slednjim izdale za kar 5,5 milijarde evrov bančnih jamstev. In nič evrov garancij za delavske prevzeme podjetij. Za dodatno popestritev pa primer »draft« pivovarne New Belgium iz ZDA, ki je od konca 2012 v stoodstotni lasti zaposlenih. Leta 1991 ustanovljena pivovarna ima po podatkih iz prejšnjega leta 460 zaposlenih in 180 milijonov ameriških dolarjev prihodkov.