Odpis dolgov

Zakaj bi bilo treba odpisati vse mednarodne in potrošniške dolgove

Ljubljana, januar 2014

Ljubljana, januar 2014
© Borut Krajnc

Po drugi svetovni vojni so delavcem v zahodnih, kapitalističnih deželah ponudili tole kupčijo: če boste odslej pustili ob strani kakršnokoli fantaziranje o predrugačenju sveta, če boste torej pustili ob strani komunistične in socialistične fantazije, boste lahko imeli sindikate in celo pahljačo socialnih ugodnosti – pokojnine, dopuste, zdravstveno oskrbo, šole. In res, delavci so se odrekli fantaziranju o drugačnem svetu, v zameno pa so dobili socialno državo, spodobne plače in visoko življenjsko raven.

Toda sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je ta kupčija sesula. Izkazalo se je, da kapitalizem vanjo vendarle ne more vključiti vseh ljudi. Če bi jih vključil, bi se sam sesul. In ta kupčija je padla, ko je vstal neoliberalizem. Finančni trgi so se – po Nixonovi ločitvi dolarja od zlata – deregulirali, kapital se je financializiral, denar, ki se je prej zlival v proizvodnjo in trgovino, je bil namenjen le še čisti špekulaciji, zakone proti oderuštvu so odpravili. Denar se je začel ustvarjati iz nič. Začela se je »financializacija vsakdanjika«, ki ga je poganjal dolg.

Delavci so bili še vedno zelo produktivni, produktivnejši kot kadarkoli, toda njihove plače so vse bolj in bolj stagnirale. Zato so vsem tem malim državljanom ponudili novo kupčijo: Sami postanite kapitalisti! Kupite si košček kapitalizma! Kako? Sposojajte si – in potem investirajte! Tu imate kreditne kartice, tu imate hipotekarne kredite! Ljudi so prisilili v zadolževanje. Da bi ljudje sploh preživeli, so se morali zadolžiti, s čimer so si za nadaljnja delovna leta naložili dolžniško tlako. Kar pa velja tudi za sam kapitalizem: da bi preživel, je moral vse zadolžiti.

Približno tako dobo neoliberalnega kapitalizma skicira David Graeber, avtor spektakularne knjige Dolg – prvih 5000 let dolžništva, ki je – v briljantnem prevodu Branka Gradišnika – izšla tudi pri nas. Graeber, sicer antropolog in aktivist, ki si je izmislil frazo »Mi smo 99 %«, si postavlja vsa tista vprašanja, ki si jih zadnja leta postavlja 99 % svetovnega prebivalstva. Zakaj ima dolg tako avreolo? Zakaj nas silijo v dolg? Zakaj nam stalno dopovedujejo, da dolgujemo in da moramo dolgove poravnati, pa četudi vemo, da jih poravna le plebs, finančna oligarhija pa ne? Zakaj morajo revne dežele trikratno ali štirikratno povrniti, kar so si sposodile, in zakaj se dolga v resnici nikoli ne znebijo? Zakaj zadolženost tako demonizirajo in kriminalizirajo? Zakaj je potrošniški dolg postal kri, ki napaja gospodarstvo? Zakaj pustimo, da dolgovi ljudi trgajo iz človeškega konteksta, da preurejajo razmerja med ljudmi in da jih spreminjajo v lastnino? Zakaj nas silijo, da življenje vidimo le še kot posojilo – in kot zločin?

Zakaj nam stalno dopovedujejo, da dolgujemo in da moramo dolgove poravnati, pa četudi vemo, da jih poravna le plebs, finančna oligarhija pa ne?

Ob koncu 16. stoletja so dolžnike metali v »dolžniške ječe«, kjer so – okovani, med nesnago in golaznijo – trohneli in čakali, da jih bo pobralo od lakote ali jetniške mrzlice. Danes je razlika le v tem, da bi raznorazne trojke v dolžniške ječe najraje metale kar kompletna zadolžena ljudstva in kompletne zadolžene države, če bi le mogle, toda to, kar se danes dogaja (demonizacija, stiskanje, izsiljevanje in plenjenje zadolženih držav), vendarle izgleda le kot »civilizirana« verzija tega, kar se je na začetku 20. stoletja dogajalo v perujskem pragozdu, kjer so agenti nekega britanskega gumarskega podjetja iztrebili na desettisoče Indijancev plemena Huitoto, ki so se ujeli v dolžniško past, v tako imenovani »bonski sistem«, v katerem je bil zaposleni primoran kupovati vse potrebščine v delodajalčevi prodajalni, tako da je postajal brezupno zadolžen, zakon pa mu je prepovedoval zapustiti službo, vse dokler ni poplačal dolga, tega pa ga ni mogel odplačati, zaradi česar je bil prepuščen gospodarju – na milost in nemilost.

In gospodar v tem primeru ni bil milosten: zadolžene Indijance so bičali do smrti, jih sekali z mačetami in uporabljali kot tarče pri strelskih vajah. V resnici je bilo še huje. Kot je pokazala preiskava, so bili tudi sami agenti gumarskega podjetja hudo zadolženi, zato so skušali dolg odplačati tako, da so v zadolževanje prisilili druge, Indijance, ki pa dolga niso mogli odplačati. Še vedno ga niso.

Ko danes gledamo, kako sadistično in maščevalno se upniki – Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Nemčija ipd. – spravljajo nad zadolžene države, se zdi, kot da je v veljavi še vedno starorimski zakon o dolžništvu, ki je upnikom dovoljeval usmrtiti nesolventne dolžnike, in kot da naše politične in pravne ideje res, kakor pravi Graeber, temeljijo na logiki sužnjelastništva. Namesto da bi devalvirali dolgove, devalvirajo ljudi, če naj parafraziram španskega karikaturista El Rota.

Zlata doba jubilejev

Ni bilo vedno tako. Starozavezne Mojzesove knjige govorijo o »jubilejnem« zakonu, ki je predpisoval, da se »v letu sabata« – po sedmih letih – vsi dolgovi samodejno izbrišejo. Sumersko-lagaški kralj je dal leta 2350 pred našim štetjem odpisati vse zapadle dolgove in odpraviti vse oblike dolžniškega hlapčevanja, Hamurabi je v Babiloniji odpisal vse dolgove, da »mogočni ne bi več tlačili šibkih«, faraon Bakenranef pa je v Egiptu odpravil vse dolžniške tlake in plačilne obveznosti. Norci, ne. Ali pa je imelo človeštvo ob svojem svitu le začetniško srečo?

Pa poglejmo v srednji vek, ki velja za pojem mraka, represije in slepote. Povsod se je dogajalo tole: kmetje so zaradi te ali one nesreče, ki jih je doletela (naravna katastrofa, smrt bližnjega ipd.), padli v kremplje oderuških posojevalcev, ti pa so jim potem zasegli koče in polja ter jih prisilili v tlako na še malo prej njihovi zemlji. In ker so jih dolgovi vse bolj ubijali, so se začeli spogledovati s punti, vstajami, revolucijami. Da se ne bi, so vladarji te »dolžniške krize« odpravljali z reformami: na Kitajskem so prepovedali zasebno sužnjelastništvo in prodajanje otrok, ljudem ponudili kratkoročna brezobrestna posojila in vpeljali dolžniške olajšave, bodisi splošno amnestijo ali pa razveljavljenje vseh posojil, pri katerih so obresti presegle glavnico. In »dolžniške krize« je bilo konec. Ljudje so lahko spet dihali in živeli.

Islamsko pravo je bilo še radikalnejše: ne le da je prepovedalo zasužnjevanje, prodajo otrok in dolžniško tlako, ampak je prepovedalo tudi samo oderuštvo – posojanje za obresti ni prišlo v poštev, celo tedaj ne, ko je šlo za komercialna posojila. Pika. In to ni niti malo omejevalo rasti trgovine, pravi Graeber – prva stoletja kalifata so bila zato čas razcveta. Ergo: trg je zacvetel, ko se je znebil staroveških kug dolžništva. Šele ko se je znebil staroveških kug dolžništva, je postal »najvišji izraz človeške svobode in solidarnosti v skupnosti«. Islam je pač izhajal iz predpostavk, da »denar ni ustvarjen zato, da bi z njim služili denar«, in »da gre na trgu za sodelovanje, ne pa za tekmovanje«.

V tipični angleški vasi ni bilo malce kasneje, v 16. stoletju, nič drugače: vsakdo je kaj prodajal, tako da je bil vsakdo upnik in obenem dolžnik, to pomeni, da je vsakdo vedel in si znal izračunati, kdo komu kaj dolguje – in vsako leto, če ne kar vsakega pol leta, so te skupnosti prirejale vsesplošne javne »pobote«, na katerih so vaščani drug drugemu v velikem obsegu odpisovali dolgove. Ekonomsko življenje je bilo zelo živahno, trg pa je deloval prav zato, ker ni bil le zaporedje hladnokrvnih kalkulacij, ampak je temeljil na sodelovanju, zaupanju, vzajemnosti, časti, privrženosti, ustvarjalnosti in solidarnosti. Ali bolje rečeno: trg je svobodno deloval, ker je bil podaljšek vzajemnosti in solidarnosti.

Zakaj morajo revne dežele trikratno ali štirikratno povrniti, kar so si sposodile, in zakaj se dolga v resnici nikoli ne znebijo?

Katoliški odnos do oderuštva je bil spočetka tako oster kot muslimanski, navsezadnje je že Biblija obsojala oderuštvo. »Če posodiš denar mojemu ljudstvu, ubožcu zraven mene, mu ne bodi kakor oderuh, ne nalagaj mu obresti!« Enajsta zapoved bi se lahko glasila: Ne odiraj ljudi! Ali pa še bolje: Ne nalagaj obresti!

Sv. Ambrož je v oderuštvu – posojanju za obresti – videl »obliko nasilnega ropa, celo umora«. V 12. stoletju je cerkev oderuštvo razglasila za smrtni greh, oderuhom odrekala krščanski pokop, frančiškani in dominikanci pa so jim grozili z večno pogubo. Oderuštvo so imeli za krajo tujega imetja, krajo časa (ki pripada edinole Bogu) in lenobo: obresti se nabirajo, ne da bi oderuh sploh mignil z mezincem. Kristjani so pritrdili muslimanom: denar ni ustvarjen, da bi z njim služili denar. Izvajati denarne transakcije z namenom, da pridobiš še več denarja, je bilo nesprejemljivo. Kar pomeni, da je srednji vek – ta pojem mraka in slepote! – že vnaprej obsodil finančni kapitalizem naše dobe, ki temelji prav na ustvarjanju denarja iz denarja, ali bolje rečeno – ustvarjanju denarja iz nič.

Izbris upnikov

A po drugi strani: že v antiki so imela vsa prevratniška gibanja en sam program – preklic vseh dolgov. Kmetje na Dekanski planoti so leta 1875 sistematično uničevali dolžniške knjige lokalnih posojevalcev, kmetje, ki so se puntali, vse tja od Chiapasa do Japonske, pa so prav tako vselej zahtevali izbris dolgov. Dolg se jim ni zdel tako samoumeven kot nam.

Tudi kitajskim budistom se je zdel samoumeven. Dolga ne moremo nikoli odplačati, so trdili, kajti ko si pridobivamo denar, s katerim bi poravnali začasne dolgove, si s tem nakopavamo le nove dolgove, duhovne, saj vsako bogatenje neogibno pomeni, da druga živa bitja izkoriščamo, tako da je naš dolg vesoljstvu – naš »karmski dolg« – večen in ga ne moremo nikoli odplačati.

Človek se je lahko odkupil le tako, da je postal menih ali pa da je daroval v »neizčrpno zakladnico« budističnih samostanov, ki so od donacij kmalu kar pokali – ljudje so darove v samostane vozili celo z volovskimi vpregami, tako da so te »neizčrpne zakladnice« postale, kot pravi Graeber, »prva prava oblika koncentracije finančnega kapitala«.

Vse to nakopičeno bogastvo so upravljali »korporativni samostani«, ki so se obnašali kot sodobni kapitalisti: prvič, iskali so nove in nove priložnosti za dobičkonosne naložbe, in drugič, terjali so brezmejno rast – »neizčrpne zakladnice« so se morale nenehno krepiti, kar pomeni, da so morali ljudje nenehno odplačevati dolg, ki je bil izmišljen in neodplačljiv, še toliko bolj, ker so menihi pridelek, ki naj bi šel za dobrodelne namene, preusmerjali v oderuška, visokoobrestna posojila.

In kaj so storile kitajske oblasti? So čakale, da bodo ljudje ta neodplačljivi dolg odplačali? Ne, ravno nasprotno: ko so ugotovile, da menihi, ti »teologi dolga«, z odiranjem družbo uničujejo, ne pa odrešujejo, so najprej razveljavile vse dolgove, pri katerih so obresti že presegle glavnico, potem so nekatere »neizčrpne zakladnice« zaplenile, nazadnje – leta 845 – pa so 4600 samostanov zravnale z zemljo. Sledila sta gospodarsko okrevanje in razcvet. Z odpisom dolgov se je v družbo vrnilo življenje.

Vera v dolg

Martin Luther, protestant št. 1, je kariero reformista začel leta 1520 – najprej se je na ves glas spravil nad oderuhe. Posojanje za obresti – tatvina! Odpustki – oblika duhovnega oderuštva! Od tod je bil le korak do še radikalnejših reformistov, ki so trdili, da reveži niso moralno zavezani odplačevati obresti za oderuška posojila in da je treba vse dolgove v slogu »sabatnega leta« odpisati, in potem še radikalnejših reformistov, ki so podvomili o legitimnosti aristokratskih privilegijev in zasebne lastnine. Kmetje, rudarji in ubožno prebivalstvo so to vzeli zares, se leta 1525 dvignili in zahtevali vzpostavitev »resničnega komunizma evangelijev« – padlo jih je več kot sto tisoč.

Ljubljana, januar 2014: Zakaj nas silijo, da življenje vidimo le še kot posojilo – in kot zločin?

Ljubljana, januar 2014: Zakaj nas silijo, da življenje vidimo le še kot posojilo – in kot zločin?
© Borut Krajnc

Kam to pelje, je Luther sprevidel že leto prej, zato je svoje stališče do oderuštva naglo »reformiral«: ni sicer rekel, da oderuštvo ni greh (ljudje so grešni, zato so zakoni nujni, »sabatno leto« pa nezavezujoče, saj evangeliji opisujejo ideale), toda v isti sapi je poudaril, da je 4- do 5-odstotna obrestna mera povsem sprejemljiva in zakonita. Temu so potem prikimali vsi protestantski guruji, od strogega Zwinglija do še strožjega Calvina in sprejemljivo in razumno obrestno mero zaokrožili na 5 odstotkov.

Nič, kot je moral vernik verjeti drugim čudežem in misterijem, je moral verjeti tudi temu, da dolguje, in to s 5-odstotnimi obrestmi. Dolg je potreboval veliko vere, da je postal dolg. Religije niso zaman učile, da je človeška eksistenca že sama po sebi oblika zadolženosti (Bogu, vesolju, človeštvu, družbi, prednikom, staršem ipd.), da smo zadolženi v trenutku, ko se rodimo, in da tega večnega dolga na zemlji sploh ni mogoče poravnati, zato moramo tudi »kazni« – recimo strogo varčevanje ali izgubo socialnih ugodnosti – sprejemati z vzvišenostjo verske askeze, verskega samoprezira in verskega samomrcvarjenja. Dolg je postal sam svoj moralni imperativ.

Zato se tudi ne smemo čuditi, če so ob rojstvu kapitalizma teh 5 odstotkov sprejeli kar kot legitimno komercialno obrestno mero, in zato se ne smemo čuditi, da danes 5 odstotkov velja za letni prirast, s kakršnim naj bi naraščal BDP katerekoli države. Nekdanja verska fikcija danes »velja kratko malo za objektivno mero zdravosti človeške skupnosti kot take«. Dolg je postal »nekaj, kar po vrednosti presega denar,« kar lepo vidimo danes, ko države z obrestmi in obrestmi na obresti tako stiskajo, da dolgov nikoli ne odplačajo.

Nasilnost dolga

Toda dolg ni potreboval le veliko vere, da bi postal dolg, ampak je potreboval tudi veliko nasilja. Prvič, kolonialni, zavojevalni režimi so prebivalstvo širom po svetu – v Ameriki, Afriki in Jugovzhodni Aziji – spravili v dolžniške odnose, bodisi z zasužnjevanjem, ki se je potem ustalilo v različne oblike suženjstva, dolžniške tlake in pogodbenega vezanega dela (pri katerem je bilo treba predplačilo odplačevati z dolgoletnim služenjem), ali pa z davčnimi sistemi, zasnovanimi tako, da so ljudi skozi zadolževanje spehali na trg dela, pravi Graeber.

In drugič, osvajanje kolonij je prišlo v paketu z vojnami, ki so jih financirali z dolgom. Države si sposojajo denar, da z njim financirajo vojne. Richard Nixon je na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja dolar ločil od zlata, da bi lahko poravnal stroške vietnamske vojne (zaradi katere se je Amerika strašno zadolžila), s čimer je ameriško valuto spremenil v čisti fiat, »v navaden narezan papir, ki sam po sebi ni nič vreden in ki velja za denar samo zato, ker to zahteva vlada ZDA«.

In to dolarsko valuto, ki je nadomestila zlato in postala valuta svetovnih rezerv, podpira zgolj še ameriška vojska – nasilje. Še huje, svetovni monetarni sistem drži skupaj prav ta sila, ameriška vojska, nasilje. Pazite: tuje centralne banke s temi dolarji nimajo početi kaj dosti drugega, kot da z njimi kupujejo ameriške obveznice, ker pa so te vdelane v svetovno monetarno bazo, jih ne bo treba odplačati, ampak se bodo le brez konca in kraja prodajale. Kaj to pomeni, je na dlani: prvič, gre za neke vrste davek, za neke vrste dolžniško tlačanstvo, ki ga je Amerika naložila vsemu planetu, in drugič, ameriška imperialna oblast temelji na dolgu, ki ne bo nikoli odplačan. Toda ironično: »Amerika od drugih držav vseskozi terja, naj se vedejo prav nasprotno – naj se držijo stroge monetarne politike in tenkovestno odplačujejo svoje dolgove.«

Zato niti ni čudno, da vse te krovne vesoljne ustanove, od Mednarodnega denarnega sklada do Svetovne banke in Svetovne trgovinske organizacije, ki delujejo pod patronatom Amerike, nastopajo kot vojska upnikov, ne pa kot varuhinje dolžnikov, in da stalno rohnijo: dolgove je treba odplačati! In glede na to, da dolgove v resnici odplačujejo edinole revni, si lahko mislite, koliko nasilja je bilo potrebnega, da so dolgovi finančnih elit – in Amerike – postali neodplačljivi in da se je odnos med bogatimi in revnimi, med dolžniki in upniki prelevil v piramidno igro, zasnovano tako, pravi Graeber, da bi propadla, in to z zavestjo, da bodo storilci žrtve zlahka primorali do tega, da jih bodo rešile.

Ja, veliko nasilja je bilo potrebnega, da so vse prepričali, da je imaginarni, fiktivni denar elit, ki ga je treba nujno rešiti, nekaj zaresnega in realnega. In ja, nasilje je popačilo vse, kar nas obdaja.

Bitko za definicijo dolga so dobile elite. Dolg tako ni nekaj, kar je vsaj načeloma mogoče poravnati, ampak nekaj, česar ni mogoče nikoli odplačati.

Konec trga

Zlato, ki so ga naropali v kolonijah, je šlo vedno najprej skozi roke vojakov. In osvajanja kolonij – od zavojevalskih konkvist do vojn za kolonije – so financirali z dolgom. »Državni dolg je bil porojen v vojni.« Kar seveda pomeni, da je bil tudi sam kapitalizem porojen v vojni.

Ne, kapitalizma niso prebudile brezčasne sanje o svobodi in demokraciji, kot radi poduhovljeno in vzhičeno bajajo neoliberalci, ampak sanje o nasilju. Rodila ga ni svoboda, ampak nasilje. In dolg je bil le oblika nasilja.

Zakaj zadolženost tako demonizirajo in kriminalizirajo? Zakaj je potrošniški dolg postal kri, ki napaja gospodarstvo?

Zato ne preseneča, da niti sami kapitalisti niso pravzaprav nikoli verjeli, da bi kapitalizem lahko trajal. »Predvsem so si delili skoraj vesoljno domnevo, da kapitalizem ne more večno trajati. Zdelo se je, da je vstaja neogibna. Mnogi viktorijanski kapitalisti so delovali v iskreni veri, da utegnejo zdaj zdaj zabingljati z drevesa.« Tako rekoč nobeden izmed tedanjih teoretikov kapitalizma – niti Karl Marx niti Max Weber – ni verjel, »da se bo kapitalizem obdržal dlje kot še eno generacijo ali največ dve,« še celo Henry Ford, pojem kapitalista, je opozoril, da bi Američani, če bi kdaj odkrili, kako v resnici deluje bančni sistem, takoj naredili revolucijo.

Kapitalizem ima očitno strašno potrebo, da si zamišlja svoj lastni konec, svoje skorajšnje uničenje. In res, ko se je po drugi svetovni vojni zdelo, da revolucija ne pride več v poštev in da kapitalisti vendarle ne bodo zabingljali z dreves (ljudem so pač dali socialno državo), se je najprej pojavil strah, da bo kapitalizem pokončala atomska apokalipsa, kasneje pa strah, da ga bo pokončala ekokalipsa v obliki podnebnih sprememb.

Toda kapitalizma ni in ni konec, četudi sam kapitalizem nenehno fantazira o svojem koncu. Če pa ga ne more biti konec, »potem ni absolutno nobenega razloga, da ne bi delali dolga – oziroma prihodnjega denarja – brez konca in kraja«. Ker ga torej ne more biti konec, počne vse hujše norosti. Kriza, v katero je padel leta 2008, to le potrjuje. »Čas pred letom 2008 je bil takšen, da so mnogi začeli verjeti, da se bo kapitalizem prav res ohranil za vselej – oziroma vsaj nihče se očitno ni bil več zmožen domisliti nobene alternative. Nemudni učinek je bil vrsta vse bolj predrznih balonov, in ti so sesuli ves ta aparat.«

Ker kapitalizma ni in ni konec, sam dela vse, da bi ga bilo konec. Ali natančneje: prav sam kapitalizem se ves čas obnaša kot nekdo, ki skuša uničiti in odpraviti kapitalizem. Najnevarnejši kapitalizmu je prav sam kapitalizem. Zakaj bi se sicer tako brutalno in tako balonsko zadolževal, odplačevanje dolga pa potem podružbljal in ga nalagal davkoplačevalcem? Zakaj bi sicer dolg spreminjal v obliko nasilja? Zakaj bi se sicer tako militariziral? Zakaj bi sicer ustvaril strašanski birokratski aparat, skoraj izključno namenjen ustvarjanju in vzdrževanju vseprežemajočega brezupja in strahu? Zakaj bi sicer ustvaril velikanski vojaško-represivno-nadzorno-brezpilotno-propagandni stroj, katerega edina naloga je, da uniči vsak obet alternativne prihodnosti? In zakaj bi se mu sicer zdelo vzdrževanje tega stroja pomembnejše od same tržne ekonomije? Kapitalizem je zadušil trg. Vse je tako zadolžil, da o trgu ni več ne duha ne sluha. Kapitalizem ni spontano svetenje trga, ampak somrak trga.

Odpis dolgov

Kapitalizem, ki je, kot veno, nadarjen za samouničenje, saj je hazarderja prelevil v ključni delec svojega delovanja, vlečejo na dno, pravi Graeber, obenem pa se obnašajo, kot da je brez alternative in kot da je pred njim večna prihodnost.

»Finančni kapital se je prelevil v nakupovanje in prodajanje te prihodnosti, ekonomska svoboda pa se je za večino med nami skrčila na pravico, da si kupimo delček stalne osebne podrejenosti.«

In kar je najhuje: kot največjo možno katastrofo si predstavljamo prav samo alternativo. »Tega, kar imamo, se oklepamo, ker si sploh ne moremo več zamisliti alternative, ki ne bi bila še hujša.«

Kaj pa če v resnici ni nihče nikomur prav nič dolžan? Zato je napočil čas za jubilej v biblijskem slogu – »tak, ki bo odpisal tako mednarodne kot potrošniške dolgove. Bil bi dobrodošel ne le zato, ker bi ublažil toliko človeškega trpljenja, ampak tudi, ker bi se na ta način spomnili, da denar ni noben tabu, da poravnavanje lastnih dolgov ni kvintesenca moralnosti, da gre pri vseh teh rečeh zgolj za del dogovorov in ureditev med ljudmi in da pomeni demokracija, če sploh kaj pomeni, zmožnost nas vseh, da se skupaj sporazumemo o drugačni ureditvi.«

Dolg je najnevarnejša knjiga leta.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Matevž Krivic, Sp. Pirniče

    Odpis dolgov

    Na novoletno jutro sem, ker ta dan ni časopisov, v Mladini prebral odlični Štefančičev članek (bravo, Marcel!), kako je kapitalizmu uspelo izničiti tako praktične izkušnje vseh poprejšnjih tisočletij in stoletij spopadanja človeške družbe s problemom dolgov kakor tudi odseve teh praktičnih izkušenj v religioznih prepovedih in obsodbah oderuštva - ne da bi se zavedal, da me takoj za tem, ker bi mi 2. Več