Borut Mekina

9. 1. 2015  |  Mladina 2  |  Politika

Slovo od Telekoma

S prodajo Telekoma bo Slovenija izgubila najpomembnejše strateško podjetje prihodnosti

Telekom državi na leto vrne okoli 100 milijonov različnih davkov in prispevkov ter je  največji plačnik dividend v državni proračun. Druge države tudi menijo, da so telekomi »železnice 21. stoletja«.

Telekom državi na leto vrne okoli 100 milijonov različnih davkov in prispevkov ter je največji plačnik dividend v državni proračun. Druge države tudi menijo, da so telekomi »železnice 21. stoletja«.
© Uroš Abram

Enaindvajseto stoletje naj bi bilo informacijsko. Zaznamoval naj bi ga internet. Ne samo internet ljudi, ampak po novem celo internet stvari. Storitve in ekonomija se počasi selijo v »oblake«, frekvence se digitalizirajo, avtomobili elektrificirajo, celo navadni pralni stroji in hladilniki dobivajo podporo v mobilnih aplikacijah. Mnoge države se teh sprememb zavedajo in nekatere svojo telekomunikacijsko infrastrukturo ljubkovalno imenujejo celo »železnica 21. stoletja«. Zanje je telekomunikacijska podpora pomembnejša od vseh drugih mrež. Železnice seveda so infrastruktura, a prava infrastruktura je danes optika, pravijo.

Luksemburg je majhna država. Ima štirikrat manj prebivalcev kot Slovenija, a v vladi ravno zaradi tega vztrajajo, da ostane njihov telekomunikacijski operater v stoodstotni lasti države. Ne gre le za infrastrukturo, gre tudi za razvoj in znanje, za zgraditev poslovnega okolja, pravijo: »Četudi se naš telekom na trgu obnaša kot komercialni operater, pa ob tem sledi ciljem javnega interesa, kot so kakovost državne infrastrukture, kakovost storitev. S tem Luksemburg kot država zagotavlja tudi kakovostno okolje za gospodarski razvoj,« nam je odgovorila Celine Flammang iz njihovega ministrstva, namenjenega informacijski družbi – ministrstva za »komunikacijske storitve«.

Tudi na Cipru je telekom v stoodstotni lasti države. Belgija ima v lasti 53 odstotkov svojega največjega telekomunikacijskega operaterja, Latvija 51 odstotkov. Na Finskem (skupaj s Švedsko) in na Slovaškem ima država v lasti 49 odstotkov telekoma. Romunija, ki je privatizirala skoraj vse, ima še zmeraj v lasti 46 odstotkov svojega Romtelecoma. Francija ga ima 27 odstotkov. Država Avstrija, kjer je državni telekom definiran celo kot »glasnik avstrijske identitete« in ki so ga pred leti deloma privatizirali zgolj z namenom prodora na tuje trge, ima v lasti 28 odstotkov nacionalnega telekomunikacijskega operaterja. Ker je preostalo lastništvo načrtno razpršeno, države tudi s temi manjšimi deleži obvladujejo nacionalne telekomunikacijske operaterje. Njihov delež je obvladujoč. Z avstrijskim telekomom, ki ima v Sloveniji v lasti tudi Simobil, se ukvarja 17-članska ekipa strokovnjakov v njihovem državnem holdingu, Avstrijskem industrijskem holdingu (ÖIAG).

Približno tako fantomska, kot je danes prodaja, je bil fantomski tudi postopek, po katerem je do odločitve o prodaji Telekoma sploh prišlo.

Eden izmed njih je Nagiller Bernhard. Na vprašanje, zakaj Avstrija ohranja državni delež v nacionalnem telekomu, odgovori v slogu, ki bi ga mnogi v Sloveniji označili kot reziduum socializma: »Telekom je za nas najpomembnejša strateška naložba. Gre za kompetence, know how, optične povezave in razvoj, ki ga želimo ohraniti v Avstriji. Naše stališče je, da če se ta infrastruktura v prihodnjih letih ne bo dobro razvijala, lahko naše gospodarsko okolje izgubi konkurenčno prednost.« Zaradi razvoja novih omrežij in digitalizacije, zaradi »interneta stvari« in elektrifikacije transporta, pravi Bernhard, naj bi pomen te infrastrukture v prihodnjih letih postal primerljiv z revolucijo, ki jo je prinesla železnica pred 200 leti. In Avstrija ne bo dovolila, da bi se s kakšno pripojitvijo sedež njihovega telekoma preselil drugam. Ne želijo le bdeti nad plačevanjem davkov, nad delovnimi mesti, želijo obdržati tudi svoj razvoj.

Res je, nekatere države so svoje telekoma sicer prodale. Portugalska je recimo v njem obdržala 0,01 odstotka. A si je država hkrati zagotovila veto na pomembne odločitve in pravico do imenovanja svojega člana upravnega odbora, tako imenovano zlato delnico. Podobno pravico do veta so si zagotovili še na Nizozemskem, v Španiji in celo v Veliki Britaniji, kjer so s privatizacijo telekoma začeli prvi. Zunaj Evropske unije (EU) ima Norveška v lasti 54 odstotkov telekoma, Švica pa 57 odstotkov svojega Swisscoma. Stanje je podobno tudi na drugih celinah. V ZDA in Kanadi je lastništvo tujih gospodarskih družb v telekomunikacijski industriji omejeno na vsega 20 odstotkov, na Japonskem dovolijo 33, v Avstraliji pa največ 35 odstotkov.

Vemo, kako je v Sloveniji. V Sloveniji se medtem brez posebne razprave, v tišini, počasi poslavljamo od našega telekoma, Telekoma Slovenije. Javna skrivnost je, da ga bomo čez približno mesec dni prodali za okrog milijardo evrov, pri čemer bo država dobila približno pol milijarde evrov kupnine, finančni svetovalci, predvsem Citigroup Global Markets Limited iz New Yorka, pa do 3 milijone evrov, ocenjujejo v Slovenskem državnem holdingu (SDH). Zakaj ga prodajamo? Verjetno edina analiza razlogov za privatizacijo telekoma in proti njej je interni dokument SDH iz februarja 2014, nekakšna začasna strategija upravljanja državnih naložb, v kateri so glede Telekoma zgolj na kratko povzete glavne floskule. In sicer da naj bi privatizacija telekoma prinesla boljšega strateškega lastnika, učinkovitejše upravljanje, odpravo monopola in povečanje produktivnosti …

Pri odločitvi o prodaji Telekoma ni sodelovala ne javnost, ne politika in ne stroka. Tudi referenduma o privatizaciji nismo načrtovali, tako kot Švica.

Zato naj bi zdaj slovenski telekom kupil nemški telekom, Deutsche Telekom. Spet seveda ne gre za privatizacijo, saj je Deutsche Telekom v lasti države, Nemčije, ki ima v njem 32-odstotni delež. S katerim pa ga popolnoma obvladuje, saj je drugim kopičenje lastnine v Telekomu prepovedano. Če mora Slovenija tudi po nekaterih nemških ocenah prodati svoj telekom, saj da naj bi takšna privatizacija izboljšala poslovno okolje v državi, povečala produktivnost in učinkovitost, zakaj iz teh istih razlogov svojega telekoma ne proda Nemčija? To vprašanje smo postavili nemškemu finančnemu ministrstvu. Njihov predstavnik Martin Chaudhuri nam je odgovoril, da Deutsche Telekom ostaja v lasti države zaradi »posebnih interesov države«, ki jih Nemčija, kot še dodaja Chaudhuri, vsako leto preverja. Kaj so ti posebni interesi, domnevno zaupne narave, o katerih na nemškem finančnem ministrstvu ne želijo glasno govoriti?

Gre spet za isto zgodbo. Dr. Torsten J. Gerpott, vodja katedre za tehnologijo in telekomunikacije na Duisburški šoli za menedžment, odgovarja, da seveda želi Nemčija imeti vpliv na upravo podjetja. »Dva razloga sta,« pravi Gerpott, »zaradi česar Nemčija ohranja relativno velik državni delež v telekomu. Prvič gre za to, ker bodo v prihodnosti postale vse pomembnejše širokopasovne povezave. In sicer zemeljske. Pri čemer želi nemška vlada zagotoviti, da bodo te dostopne v vseh zveznih deželah in tudi v ruralnem okolju, s čimer bo omogočen enakomeren in vzdržen gospodarski razvoj države. Drugič pa gre seveda za to, da se s prehodom na sodobne tehnologije manjša potreba po velikem številu zaposlenih. Tukaj poskuša nemška vlada zagotoviti počasno, socialno vzdržno tranzicijo.«

Matej Runjak, ki je v SDH pristojen za privatizacijo Telekoma, in predsednik vlade Miro Cerar, ki si pred privatizacijo Telekoma zatiska oči

Matej Runjak, ki je v SDH pristojen za privatizacijo Telekoma, in predsednik vlade Miro Cerar, ki si pred privatizacijo Telekoma zatiska oči
© Borut Krajnc

Nemčija kupuje slovenski telekom zaradi svojih »posebnih interesov«. Legitimno. Kaj pa Slovenija, ki svoj telekom prodaja? Kako slovenske posebne interese ščitijo v kabinetu predsednika vlade, na gospodarskem in finančnem ministrstvu, kako se pogajajo, kdo v vladi se s prodajo Telekoma pravzaprav ukvarja, kaj je z obljubami, zapisanimi v koalicijski pogodbi o »ločitvi informacijsko-komunikacijske infrastrukture in storitev«, in kako se uresničuje napoved podpredsednika stranke SMC in predsednika parlamenta Milana Brgleza, da se bo z zaščito interesov pri prodaji Telekoma moral ukvarjati njihov gospodarski minister »vsaj toliko časa, dokler bo Slovenija še večinska lastnica Telekoma«?

Z ministrstev številnih zahodnih držav so nam zavzeto razlagali o pomenu njihovih telekomunikacijskih mrež, celo o ponosu, ki jim ga vzbujajo javne informacijske storitve, slovenski uradniki pa ostajajo hladno zadržani. Z gospodarskega ministrstva so nam odgovorili, da se s Telekomom ne ukvarjajo, ker je prodaja v pristojnosti SDH. S finančnega ministrstva so nam odgovorili, da se s Telekomom ne ukvarjajo, ker je prodaja v pristojnosti SDH. Iz kabineta predsednika vlade pa so nam odgovorili, da se s Telekomom ne ukvarjajo, ker je prodaja v pristojnosti SDH. Kaj pa SDH? Iz SDH odgovarjajo, da se sicer s prodajo Telekoma ukvarjata oba začasna člana uprave, Matej Pirc in Matej Runjak, poleg njiju pa še petčlanski prodajni odbor, ki sta ga imenovala Pirc in Runjak. A njegova sestava je spet poslovna skrivnost.

Približno tako fantomski, kot je danes prodaja, je bil tudi postopek, po katerem je do odločitve o prodaji Telekoma sploh prišlo. Bivši minister v vladi Alenke Bratušek, minister za šolstvo, pod katero sodi tudi direktorat za informacijsko družbo, Jernej Pikalo pravi, da je finančni minister Uroš Čufer mimo koalicijskega ali medresorskega usklajevanja leta 2013 ministrski zbor presenetil z znanim seznamom 15 podjetij, namenjenih privatizaciji. Zakaj se je na seznamu znašel Telekom, ne ve nihče, pa naj se v vladi, na ministrstvih in v SDH še tako trudijo s svojo strokovnostjo in zavezanostjo zakonu. Še leta 2011 je bilo v predlogu strategije upravljanja kapitalskih naložb države zapisano, da mora Slovenija v Telekomu obdržati vsaj 25-odstotni delež, saj da je njegova infrastruktura ključna »za državo, njeno varnost, gospodarsko aktivnost in razvoj drugih panog«. Kmalu se je nekako ugotovilo, da je Telekom domnevno zgolj finančna naložba.

Predsednik vlade Miro Cerar je v zadnjem intervjuju za Mladino dejal, da mora biti »postopek prodaje Telekoma maksimalno korekten in nobenega od ponudnikov ne sme postavljati v prednostno vlogo«. Poudaril je, da ob njegovem nedavnem obisku v Nemčiji kanclerka Angela Merkel pri njem ni lobirala in da je šlo za »srečanje enakopravnih partnerjev« – zgolj vprašala naj bi, ali se privatizacija Telekoma nadaljuje, kar ji je on potrdil. A zgodba o tem, kako Slovenija enakopravno in suvereno prodaja Telekom, ker se je suvereno tako odločila, je smešna. 21. junija 2013 je parlament o privatizaciji 15 podjetij razpravljal zgolj eno uro in petnajst minut, takratni pogovori o prodaji Telekoma z lobisti za zaprtimi vrati pa so trajali vse leto. Pri odločitvi o prodaji Telekoma ni sodelovala ne javnost, ne politika in ne stroka. Tudi referenduma o privatizaciji nismo načrtovali tako kot Švica.

Telekom so prodajali takole: 21. junija 2013 je parlament sprejel sklep o prodaji Telekoma. Že čez natanko teden dni, 28. junija 2013, so tedanjega državnega sekretarja na finančnem ministrstvu Mitjo Mavka obiskali predstavniki madžarskega telekoma, ki je v lasti Deutsche Telekoma. Karloy Schweininger, Marton Szot in Gabor Kiss so se tedaj prišli, kot piše v zaznamku lobističnega stika, z Mavkom pogovarjat o privatizaciji Telekoma. 22. septembra 2013 so nato Mavka in finančnega ministra Uroša Čuferja obiskali še predstavniki Citibank Europe, Jay Collins in Josef Laszlo z istim namenom. Bili so uspešni. Že čez dva meseca so postali svetovalci pri prodaji. Temu je 22. novembra 2013 sledil še obisk Axela Scheuermanna in Oliverja Knippinga iz Deutsche Telekoma in Siniša Đuranovića iz hrvaškega telekoma, v lasti Deutsche Telekoma, pri Mavku. Čeprav so na sestankih sodelovali tudi predstavniki kabineta, zapisnikov teh sestankov ni, so sporočili s finančnega ministrstva.

Slovenska stroka sicer ima argumente za in proti prodaji Telekoma. Dr. Pavel Gantar, bivši minister za informacijsko tehnologijo, prodajo zagovarja. »Dejstvo je, da po svetu prihaja do velikih premikov. Telekomova infrastruktura postaja vse manj pomembna in Telekomu se utegne zgoditi, da bo v prihodnosti pristal na ravni komunalnega podjetja. Še posebej, če bo v Sloveniji prišlo do združevanja optične infrastrukture, zdaj v lasti T2, in telefonije, kar bi vodilo v ustanovitev drugega telekoma. Majhen slovenski telekom pa ne more tekmovati pri storitvah ali pri cenah nabave opreme z večjimi konkurenti,« pravi.

Malce drugačno stališče zastopa dr. Tomaž Kalin, nekdanji državni sekretar na ministrstvu za informacijsko družbo, bivši predsednik nadzornega sveta Telekoma in direktor Instituta Jožefa Stefana, »starosta« slovenskega interneta. »Da bo nov gospodar boljši, je bedarija. Res je, da bodo boljše gospodarili, a zato, ker bodo odpuščali zaposlene v Telekomu. Informacijski servisi za prebivalstvo ne bodo nič kaj boljši, kvečjemu obratno. Tudi novih investicij ne bo. Po moji grobi oceni je v Sloveniji napeljanih 300 tisoč neizkoriščenih optičnih vlaken do domov. Neizkoriščenih investicij je v zemlji že zdaj veliko in tehnološko je Telekom zelo napreden.« Kalin meni, da Telekoma dejansko ne prodajamo zaradi njegovih potreb ali težav, ampak zaradi splošnega prepričanja: »Prodajamo, prodajamo in kopljemo jarek okrog nas, dokler ne bomo opazili, da je otoček, ki nam je ostal, tako majhen, da se bo začel pogrezati,« pravi.

V zadnjih 15 letih, v času liberalizacije trga telekomunikacij v Evropi, je bilo mnogo držav pred dilemo, ali to liberalizacijo izvesti tudi prek privatizacije. Tipični primer je Švica, ki ima danes v zakonu določeno, da mora Swisscom ostati v večinski lasti države. Leta 2005 je švicarska vlada predlagala popolno prodajo Swisscoma, a je nato naročila dve veliki študiji. Prva študija finančnega ministrstva je dolga 116 strani, druga, ki so jo naročili pri londonskem svetovalnem podjetju Europe Economics, pa ima 35 strani. To je denimo primer, kako se odgovorna država loteva tako pomembnega vprašanja, kot je privatizacija nacionalnega telekomunikacijskega operaterja. Edina slovenska »študija« je dolga sedem alinej, v njej pa so tri slovnične napake.

21. junija 2013 je parlament o privatizaciji 15 podjetij razpravljal eno uro in petnajst minut, pogovori z lobisti o prodaji Telekoma pa so za zaprtimi vrati trajali vse leto.

Philip Rohr s švicarskega finančnega ministrstva pojasnjuje, da so v teh študijah prevladali argumenti za državno lastništvo. »Le s tem lahko namreč vsemu prebivalstvu zagotavljamo zadovoljevanje osnovnih komunikacijskih potreb, le tako smo lahko prepričani, da bo sedež podjetja ostal v Švici, poleg tega se v primeru popolne privatizacije povečajo tveganja na področju varnosti, varstva podatkov, medijske politike in plačevanja davkov.« Na naše vprašanje, zakaj Swisscom ostaja v lasti države, so nam z njihovega ministrstva za informacijsko družbo odgovorili, da je »Švica ponosna na to, da ima vse prebivalstvo, neodvisno od družbenega ali socialnega položaja, zagotovljen enak dostop do zadovoljevanja energetskih, transportnih in komunikacijskih potreb. V Švici so to javne storitve, za katere dajemo na voljo javno infrastrukturo. Te so zaradi goratega terena pri nas še toliko bolj pomembne,« pravi Harald Hammer z omenjenega ministrstva.

Kar so nam povedali v Nemčiji, Švici, Luksemburgu in Avstriji, ni zgolj teorija. Konkretni primer si lahko pogledamo v naši soseščini, na Hrvaškem, kjer je Deutsche Telekom leta 2001 kupil hrvaškega. Pred letom 2001 je imel Hrvatski Telekom 11.500 zaposlenih, plače so bile solidne, podjetje je poslovalo z dobičkom. Nato je sledila privatizacija. Trinajst let pozneje je bilanca privatizacije katastrofalna: pretežni del dobička gre za izplačilo dividend, investira se le v najnujnejši razvoj, optično omrežje je redka dobrina, več kot polovica delavcev je bila odpuščena. Po podatkih družbe Akmai, ki meri dejansko hitrost interneta, je Hrvaška danes na 97. mestu po hitrosti interneta, Slovenija pa na 47. Internet je v povprečju na Hrvaškem enkrat počasnejši kot v Sloveniji in trikrat počasnejši kot v Avstriji. Deutsche Telekom si je tako relativno hitro, s socializacijo izgub, z odpuščanjem in izplačilom dividend, povrnil kupnino.

Slovenski Telekom je danes eden največjih plačnikov davkov v državi. V letu 2012 je državi plačal več kot 62 milijonov DDV-ja, 17,5 milijona evrov davka na dobiček in skoraj 700 tisoč evrov stavbnega nadomestila. Poleg tega je v blagajne socialnih zavarovanj prispeval dobrih 18,5 milijona evrov za zaposlene, zaposleni pa so za socialno zavarovanje prispevali še 18,4 milijona evrov. To skupaj pomeni več kot sto milijonov davkov in prispevkov v enem letu. Poleg tega je država v kriznih letih od Telekoma pobrala tudi največ dividend. Dividende Telekoma so leta 2013 pomenile 54 odstotkov vsega denarja, ki ga je vladi uspelo iztisniti od podjetij v državni lasti. Kljub temu poskušajo danes mnogi Telekom predstaviti kot podjetje, ki je v težavah, ki nima prihodnosti in nujno potrebuje strateškega partnerja. Ponavlja se zgodba, ki smo jo že videli v primeru Heliosa in Mercatorja. Le da seveda v primeru Telekoma ne gre več zgolj za prodajo špekulativnemu kapitalu, ampak za razprodajo telekomunikacijske infrastrukture, na kateri naj bi temeljil prihodnji razvoj.

Slovenska »analiza«, zakaj prodati Telekom in Pošto

Razlogi za privatizacijo Telekoma, ki so jih pripravili v SDH

Ena izmed strani internega dokumenta Slovenskega državnega holdinga (SDH), kjer so našteti razlogi za privatizacijo Pošte Slovenije in Telekoma in proti njej. Poleg tega da je takšna analiza precej neresna, je tudi nezakonita. V skladu z zakonom o Slovenskem državnem holdingu (SDH) mora namreč vlada pripraviti smernice upravljanja naložb, ki bi jih moral sprejeti državni zbor. Čeprav se SDH ne bi smel vmešavati v delo vlade, niti snovati politik, ampak jih zgolj izvrševati, so februarja 2014 v holdingu vseeno pripravili svoj predlog smernic – namesto vlade. V tem dokumentu člana uprave Matej Pirc in Matej Runjak naštevata med drugim tudi razloge za privatizacijo družb, o katerih parlament še ni odločil.

Kdo so lobisti za privatizacijoTelekoma?

Investicijski bankirji, specialisti za prevzeme in znanilci nove kulture

Lobisti Deutsche Telekoma so bili na privatizacijo slovenskega Telekoma očitno pripravljeni, še preden je slovenski parlament 21. junija 2013 sprejel sklep o prodaji 15 družb. Že čez teden dni je namreč na obisk k tedanjemu državnemu sekretarju Mitji Mavku prišla prva skupina iz Madžarske, iz madžarskega telekoma, ki je sicer v lasti nemškega.

V prvi skupini so bili Karoly Schweininger, Marton Szot in Gabor Kiss. Schweininger je investicijski bankir, vodja 17-članskega oddelka v madžarskem telekomu in je pristojen za združevanje in nakupe. Oziroma kot angleško frazo mergers & aqcuisitions prevajajo slovenski menedžerji: pristojen je za »anorgansko rast prek akvizicij«. Tudi Szont in Kiss sta prišla iz njegovega oddelka, ob tem je Kiss v madžarskem telekomu pristojen še za »igre v oblaku«.

Lobist in libertarec Oliver Knipping

Lobist in libertarec Oliver Knipping

22. septembra 2013 sta Mavka in tedanjega finančnega ministra Uroša Čuferja obiskala predstavnika Citibank Europe, Jay Collins in Jozsef Laszlo, prav tako z namenom privatizacije Telekoma. Najpomembnejši v ekipi je bil Collins, sicer podpredsednik korporativnega in investicijskega bančništva v skupini. V njegovem življenjepisu piše, da svetuje skoraj 50 državam. Njegove izjave so v vseh državah podobne, od Grčije do ZDA. Odgovoren je za celotno vzhodno Evropo, Indijo, Bližnji vzhod in Afriko, svetuje pa, kako naj države povečajo učinkovitost, zaupanje, okrepijo mednarodne vezi in podobno. Z lobističnim obiskom sta oba uspela, Citibank je bil čez nekaj mesecev izbran za svetovalca.

Prihajajoči »šef« slovenskega telekoma Axel Scheuermann

Prihajajoči »šef« slovenskega telekoma Axel Scheuermann

22. novembra 2013, malo preden je SDH tudi formalno začel prodajatiTelekom, so Mavka obiskali še Axel Scheuermann in Oliver Knipping iz Deutsche Telekoma ter Siniša Đuranović iz hrvaškega Telekoma, ki je v lasti Deutsche Telekoma. Scheuermann je podpredsednik oddelka za prevzeme, Knipping pa je v Deutsche Telekom pristojen za Hrvaško. Je tudi predsednik svojega Inštituta za svobodno podjetništvo in pomemben član nemške liberalne stranke FDP. Doktoriral je iz privatizacije angleških železnic, o sebi meni, da je libertarec, leta 2012 je na svojem blogu glede grške krize zapisal, da se morajo Grki naučiti nove kulture ali pa izstopiti iz območja evra.

In seveda. Tu je še nemška kanclerka Angela Merkel. Ki ni lobirala, ampak zgolj spraševala o slovenskem telekomu, kot pravi slovenski premier Miro Cerar.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.