Dežela zahajajočega sonca

Ko sem 7. januarja zamujala na izpit iz ustavnega prava, so nam pred vhodom na fakulteto policisti preverjali vsebino torb. Tako sem izvedela za atentat, nad katerim sem bila seveda zgrožena; danes me taista groza navdaja tako zaradi samega napada, kakor tudi zaradi njegovih posledic. Silovit val sovraštva je nenadoma udaril iz vseh smeri, ne le kot žalovanje, temveč predvsem kot protinapad: mediji, politiki in ljudstvo implicitno napovedujejo vojno »njim«. Satirični časopis Charlie Hebdo je zadnja leta prebirala le še peščica Francozov, in vendar socialna omrežja, časopisi, vlaki, železniške postaje, table na avtocestah, vrata javnih sanitarij in mojih sosedov pripovedujejo isto; »mi« vsi smo Charlie. Kdo so »oni«? Kaj smo jim storili »mi«, zakaj so se trije politični skrajneži odločili pobiti polovico uredništva na videz neškodljive revije? Vsi ogorčeni Charliji imajo prav le v enem: brzostrelke niso bile namerjene le proti peščici karikaturistov, temveč proti vsemu Zahodu, ki se ni več sposoben vprašati, kako in zakaj je postal tarča »tistih«, ki jih je nekoč držal v šahu.

V resnici postajamo vsi »mi«, ne le Francozi, čedalje večji ignoranti. Domišljamo si, da imamo pravico do norčevanja iz vsega, kar nam je tuje, iz vsega, česar ne razumemo in se niti ne trudimo razumeti. V slovenskem primeru so to še vedno priseljenci iz nekdanje Juge; med »nami« in »njimi« je v večini primerov še vedno pregrada socialnih razredov, med katerimi je prehod skorajda nemogoč – revščina in marginalizacija se prenašata iz generacije v generacijo, prepad je v času ekonomske in moralne krize čedalje večji.

Družbena segregacija je v metropoli, kot je Pariz, prikrito prisotna še toliko bolj; potomci stare francoske buržoazije, ki so glede tokratnega napada najglasnejši, še vedno prirejajo glamurozne plese v Versaillesu, na katerih krožijo neomejene količine šampanjca in kokaina, po ulicah šestnajstega in sedemnajstega okrožja se sprehajajo skorajda izključno urejeni belci, medtem ko se v četrt ure oddaljeni osemnajsti, popularni četrti, barva kože in življenjski standard nenadoma spremenita iz bele v črno. Četudi še zdaleč niso edini, prav tisti najbolj privilegirani danes streljajo v prazno z bajkami o napadu na demokracijo in njene vrednote, o grožnji svobodi tiska in izražanja. Kateri demokraciji? Tisti, v kateri vladajo najmočnejši, torej najpremožnejši? Danes se lahko pogovarjamo kvečjemu o vladavini elit, ki so morda res izvoljene iz strani obupanega prebivalstva, vendar o neposredni vladavini ljudstva ni ne duha ne sluha. Slednje prej spominja na oligarhijo. Kateri svobodi govora? Tisti, ki si dovoli posegati v intimnost posameznikov in žaliti njihova osebna prepričanja in vrednote?

Zloglasne karikature Mohameda niso izražale prav nobenega političnega mnenja; šlo je za nespoštljiv odnos do lastnih sodržavljanov oziroma do vsega tistega, kar jim je sveto. Novinarstvo ni le pravica, temveč tudi dolžnost. V bistvu sicer niti ni zares šlo za neposredni napad na svobodo izražanja – napadalcem so naše »demokratične vrednote« verjetno tretja briga –, in vendar atentat bolj kot vprašanje o svobodi tiska odpira vprašanje svetega, ne le v okviru islama, temveč vseh religij in moralnih vrednot našega časa. Socialno-politična kriza je v veliki meri posledica moralne krize, ki se začenja prav z neoliberalnim kapitalizmom: osnovne človeške vrednote in torej sleherno solidarnost je pokopal materialni pohlep in individualizem. Kje je meja, kaj je tisto, čemur se nimamo pravice smejati? Morda se sliši kruto, vendar »pravica do norčevanja iz vsega« torej zajema tudi same žrtve napada, ki si seveda nikakor niso zaslužile umreti; mar šala iz umrlih ne bi bila moralno sporna?

Umrli niso bili le žrtve islamskih skrajnežev, temveč padle figure v mnogo večji in krutejši igri: v merjenju moči med Zahodom in Bližnjim vzhodom. Zahod si še vedno pridržuje pravico do vmešavanja v politiko šibkejših narodov, ki so se osamosvojili po padcu kolonializma ali komunizma, kar se močno čuti že pri nas v okviru ekonomske podrejenosti diktatu Bruslja in še toliko bolj v arabskih državah, ki se na poseganje zahodnih sil v njihovo notranjo politiko in celo kulturo odzivajo z radikalno ideologijo političnega islama. Ta je v prvi vrsti predvsem političen: voditelji skrajnih islamskih organizacij niso verski, temveč politični voditelji. Politizacija islama se izraža predvsem v kontroli izobraževalnih sistemov v državah, ki islam uporabljajo za krepitev protizahodne ideologije.

Sovraštvo do Zahoda sega v dvajseto stoletje, ko so se muslimanske države počutile ponižane in nadvladane s strani Zahoda, ki je k njim prvi zanesel kapitalistično vizijo sveta, kjer imajo močnejši pravico do izkoriščanja šibkejših; ki je tradicionalnim družbam predstavil moderne tehnike vojskovanja in komunikacije, ki temeljijo na korupciji in gospodarski moči. Ameriški vojaški proračun je v zadnjih petih letih presegel 5000 milijard dolarjev. Vojni v Iraku in Afganistanu sta sami po sebi dovolj zgovorni: državi sta v ekonomskem, socialnem in celo v religioznem smislu pripeljali v še hujši kaos in bedo, pri čemer sta dve tretjini javnega denarja tuje pomoči Afganistanu izginili v rokah »strokovnjakov« in zasebnih podjetij. Enako pretresljivo je nasilje brez konca v Gazi in Siriji; v slednji število mrtvih civilistov v letu 2014 dosega 76.000 – v povprečju to pomeni 208 smrti na dan, o katerih zahodni novinarji skorajda ne poročajo več. Četudi je politična teža dvanajstih smrti v Parizu brez dvoma večja, iz humanega vidika še vedno gre za človeška življenja, ki naj bi povsod po svetu imela isto »vrednost«, medtem ko je odziv širše javnosti na oboroženi napad mnogo manjših razsežnosti v Evropi neprimerljivo močnejši. Zahod politično udejstvovanje na Bližnjem vzhodu opravičuje z domnevno dolžnostjo pomagati nedolžnim žrtvam, kar bi bilo prav in razumljivo, če bi dejansko tudi pripomogli k reševanju sporov in ne k njihovemu poglabljanju. Če bi si zares želeli pomagati brez zasebnih interesov, bi bilo najprej treba prenehati z uvajanjem zahodnih političnih konceptov in idealov v države, kjer socialna struktura in tradicija, ter posledično politika, delujejo popolnoma drugače.

»Vive la France!« so bile zadnje besede Hollandovega govora po dogodku; enake so bile zadnje besede Obamovega pisma podpore. 11. januarja je potekal »republikanski marš«; v podporo Republiki, v sožalje Franciji je korakala večtisočglava množica. Jean Cabut, eden izmed ubitih karikaturistov, je nekoč dejal, da se francoski muslimani pač morajo sprijazniti z žaljivimi karikaturami njihovega preroka, ker je to kratko in malo del francoske kulture. V Isère je bil muslimanski dijak po incidentu hudo pretepen. Besna množica od svojih muslimanskih sodržavljanov zahteva, naj se opredelijo, ali so »naši« ali »njihovi«. Včeraj me je znanec jezno vprašal, mar slučajno mislim, da smo krivi »mi«. Že sama delitev je zgrešena, že mala besedica, kot je osebni zaimek v prvi ali tretji osebi izdaja rasizem, ki se ga niti ne zavedamo; rasizem, ki vre v ljudeh, ki iščejo krivca za lastno nezadovoljstvo, in izbruhne v kriznih situacijah. Napadalci, se zdi, so premišljeno izbrali svoje tarče. S pokolom so dosegli poglabljanje razkola med »nami« in arabsko diasporo ne le v Franciji, temveč v vsej Evropi. Napad je bil povod za ponovni zagon ksenofobije na Zahodu, kot tudi za krepitev francoskega »narodnega dostojanstva«. Slovencem kanček le-tega sicer niti ne bi škodil, vendar je meja med patriotizmom in nacionalizmom v času krize zelo zabrisana. V tem primeru so bili brez dvoma prizadeti francoski državljani – njihova smrt je tragična in nedopustna –, vendar širše gledano ni šlo za napad na Francijo, temveč za še eno izmed mnogih opozoril Zahodu, ki si še vedno zatiska oči. Ne gre za »nas« ali za »njih«. Vsi skupaj smo ujeti v sistemu, ki namesto mnogih lačnih ust hrani samega sebe in omogoča bogatenje, torej moč, peščici svojih najbolj zvestih pomočnikov. Sliši se kruto, vendar si je nesmiselno lagati: dokler ne najdemo alternative, se z občasnimi in kratkotrajnimi dvigi le vztrajno spuščamo vedno globlje, podobnih napadov in nestrpnosti bo le še čedalje več. Do tedaj vsaj ne iščimo krivcev drugje, saj vsi hote ali nehote podpiramo kapitalizem. Do tedaj vsaj ne branimo demokracije, ki že dolgo ni več to, kar bi morala biti.

Neva Lučka Zver, slovenska študentka v Parizu, v članku opisuje svoje videnje razmer.