Grega Repovž

Grega Repovž

20. 2. 2015  |  Mladina 8  |  Uvodnik

Drveti naprej

Kaj se je zgodilo z državniki? Kam so izginili ti, ki so zmogli državo in svet razumeti zunaj štiriletnih proračunskih planov? In ki so bili zmožni videti tudi zgodovino in njene nauke? Ki so videli svet in njegove premike, ki so razumeli, kaj sledi današnjim dejanjem čez deset let?

Vedno jih je bilo malo in res velike so naredili šele prelomni, kruti dogodki. Vsak, ki bi se lotil naštevanja velikih državnikov, bi vsaj tri od prvih petih potegnil iz vojnih obdobij. »Zgodovina je nekaj neusmiljenega, toda vedno v različnih smereh,« je nekoč napisal Jurij Gustinčič.

Boleče grozljivo je opazovati današnje izživljanje nad Grčijo – pa ne le zaradi Grkov samih. Naj se izognemo tokrat tistemu, kar bode v oči; zdi se, da se trdo jedro evropske politike sploh ne zaveda razsežnosti svojega ravnanja. Danes smo priča arogantnemu poniževanju grške države, njenega vodstva in celotnega naroda, ki si ga v neki zvezi držav (zlasti pa ne v Evropski uniji) ne bi smeli nikoli privoščiti. To je dejansko že konec Evrope, kot smo si jo želeli – pa čeprav se tega morda še ne zavedamo.

Si predstavljate, da bi ZDA tako ravnale z bankrotirano Kalifornijo? Že zdavnaj so jo postavili na noge. Nobenega mrcvarjenja.

Evropski premieri in finančni ministri so ta teden prestopili rob dostojnosti in demokratičnosti. Sramotno je, februar 2015 je žalosten trenutek za to celino.

Se res ne zavedamo, kaj se dogaja? Danes so primerjave z nacističnim vzponom postale nujne. Pa ne zato, ker smo priče ponovitvi, ampak ker je zdajšnje dogajanje dokaz, kako zlahka je bilo v tridesetih letih ne razumeti dogajanja v Evropi – in kako zlahka je bilo prodajati lahkotno populistično propagando. Današnji politiki se razsežnosti svojega ravnanja z Grčijo zelo očitno ne zavedajo. In tudi danes se Nemčiji težko postavljajo po robu. Ne samo zaradi moči. Ampak zaradi strahu in jasnih sporočil iz Berlina. Pred začetkom pogajanj so vse vlade dobile zelo jasna opozorila, da naj si ne drznejo niti pomisliti na solidariziranje z Grki. Da, seveda so tudi raje ob mogočnem hegemonu, morda kaj pade za nagrado. Lep pogled. A najprej se Nemčije bojijo.

Je to ta Evropa? Evropa strahu, arogance in izsiljevanja?

Sadistično izživljanje nad Grčijo je zastraševanje Španije, je zastraševanje Irske. Vsake naslednje države, ki bi si drznila po poti Grčije.

Kako naj se Grčija sploh reši iz norega plesa? Cinično rečeno, rešitev obstaja: zakuha naj lokalno vojno. Napade naj eno izmed sosednjih držav. To pritegne poročevalce in plaši investitorje. Takoj bodo prileteli evropski voditelji in Grčiji ponudili milijardno pomoč, le da se vojna konča. Vse to je seveda skrajni cinizem, a hkrati – kaj sploh preostane Grkom? Tako ne morejo več živeti, tam ne umira država, tam umirajo ljudje. Zadnja leta milijoni Grkov životarijo. Vpis na fakultete se je prepolovil. Veste, kaj to pomeni za prihodnost te države?

Grčija pa ni edina – vse več ljudi po Evropi tolče revščino, od katere naj bi se ta celina že pred desetletji poslovila. Tudi v Nemčiji jih je milijone, tihih in nevidnih, birokratsko zvezanih in onemogočenih. Je to ta Evropska unija? Se današnji politiki sploh zavedajo, kam so prignali celino? Opazujte Angelo Merkel, medtem ko govori o Grčiji in finančnih razmerah. Tudi trzne ne. Je mar pozabila, da je komunistični blok dejansko zlomilo pomanjkanje? Je pozabila bedo, ki je prignala vzhod v politične spremembe? Je pozabila revščino v Nemški demokratični republiki? 25 let kasneje so te nemške dežele še globoko ranjene.

Zgodovine ne gre zanemarjati. Samo dobrih deset let je na primer minilo od 60. obletnice izkrcanja zaveznikov v Normandiji. Leta 2004 je na slovesnosti lahko prvič sedel tudi nemški kancler (Schroeder). Njegovega predhodnika Kohla, na primer, niso nikoli povabili. Mar ni bil demokrat? Seveda je bil. A zgodovina je opomin.

Akutno pomanjkanje državnikov bo Evropo morda stalo – Evrope. Da ne razumejo Bližnjega vzhoda, čeprav je ta krvav zaradi evropskega kolonializma in pomanjkanja, smo se kar sprijaznili. A da ne razumejo, kaj delajo Grčiji? Spomnimo se Billa Clintona. Danes se pozablja na mehiško krizo. Seveda te krize niso rešili ne Svetovna banka ne Mednarodni denarni sklad. Ne, samo poglobili so vse skupaj. Rešil jo je šele Bill Clinton, leta 1995. Z denarjem, z veliko denarja. Šel je za odplačilo dolgov. Amerika je razumela, administracija je vedela, da mora sosednjo državo rešiti, zavoljo mehiške in ameriške politične in ekonomske stabilnosti.

Nekateri se nad današnjimi dogodki naslajajo in čakajo. Američani. Rusi. Tudi Kitajci. Ta mazohizem je drugim v zabavo. In korist.

Jurij Gustinčič je nekoč citiral švedskega državnika Axla Oxenstierna, ki je pisal svojemu sinu: »Poglej, s kako malo modrosti se vlada svetu.« Gustinčič pa je dodal: »In s koliko oholosti!«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.