Alen Toplišek

20. 2. 2015  |  Mladina 8  |  Svet  |  Intervju

»To je zadnja, surova faza kapitalizma«

Janis Stavrakakis, grški analitik

Dr. Janis Stavrakakis o tem, da ni dvoma, da neoliberalni projekt poleg strogo ekonomskih vidikov vključuje tudi vzpostavitev novega tipa družbe in novega tipa individualnosti

Janis Stavrakakis je grški politični teoretik. Prav zdaj gostuje na Univerzi kraljice Marije v Londonu, sicer pa je stalno zaposlen na Aristotelovi univerzi v Solunu. V času, ko so zaradi kritičnih družbenih razmer, ki jih je v domovini povzročila kriza, vsa intelektualna prizadevanja Grkov usmerjena v to, da bi pomagali osmisliti nenehne posege tujih držav in institucij v njihovo odločanje o prihodnosti, grška družba doživlja korenite spremembe. Grčija pri tem ni osamljena, podobni poskusi potekajo tudi drugod po Evropi, ne samo na njenem obrobju. Kakšna bo nova Evropa po letih varčevalnih ukrepov in strukturnih reform? In kakšni bodo Evropejci? Bi moral biti odgovor na protiljudski neoliberalni projekt več populizma? Stavrakakisov prispevek v tej zgodbi temelji predvsem na njegovem poudarjanju psihoanalitskih dognanj, pomembnih za razumevanje sodobne družbe.

Kakšna bo nova Evropa po letih uveljavljanja varčevalnih ukrepov in kapitalističnih strukturnih reform?

Nedavno so nas obvestili, da smo izšli iz krize in se vrnili v »normalnost« – tudi na evropskem jugu, v najbolj prizadetem delu evroobmočja. Kaj pa če je ta »normalnost« samo olepšano sklicevanje na utrjevanje novega modela človeške družbe, ki pomeni znatno napredovanje v neoliberalnem prestrukturiranju gospodarskih, političnih in psihodružbenih razmerij ali nenehno nadaljevanje krize z drugimi sredstvi? Kritično družboslovje je budno spremljalo razvoj dogodkov, to pa je pripomoglo h konceptualnemu razumevanju njihovega pomena. Od Michela Foucaulta do Davida Harveyja je teorijam neoliberalizma uspelo osvetliti njegove različne vidike. Pred kratkim je sociologinja Saskia Sassen predstavila koncept izgona kot oris nedavnega res surovega obrata v poznem kapitalizmu, ki ga spremlja patologija naraščajoče neenakosti. Sedanja preobrazba južne Evrope dobro ponazori to brezobzirnost z množičnimi izgoni pripadnikov srednjega razreda iz služb, od socialnih storitev in celo iz domov. Novo Evropo v nastajanju torej zaznamuje normalnost, ki jo označujejo skrajnosti v brezposelnosti, revščini, samomorilnosti, izseljevanju iz domov in aretacijah. Konec krize bo očitno zaznamovalo normaliziranje njenih posledic.

Kaj o sedanjih razmerah poreče politična teorija?

Politična teorija se je ukvarjala z razumevanjem političnega vidika dogodkov, kot sta politična razlastitev in izključitev ljudi iz postopkov odločanja. Poglejmo na primer uveljavitev pojma postdemokracija. Po Jacquesu Rancièru je to »paradoks, ki v imenu demokracije poudarja konsenzualno prakso odpravljanja načinov demokratičnega delovanja«. Ta diagnoza se bolj ali manj ujema s sociološkimi ugotovitvami Colina Croucha: formalni vidik demokratičnih institucij se sicer ne spreminja, politika in vladanje pa vse bolj prehajata nazaj v domeno privilegiranih skupin, kar spominja na preddemokratične čase. Vse to je predstavljeno kot neka nova »normalnost«, kot pravilno delovanje demokracije, kjer je demokratična oblika vladanja omejena na »potrebe« globaliziranega kapitala, suverenost ljudstva nadomesti suverenost trgov. Dobrodošli v novi Evropi!

Kako si predstavljate Evropejce in Evropejke, ki se bodo znašli v tej prenovljeni Evropi?

Ni dvoma, da neoliberalni projekt poleg strogo gospodarskih vidikov zajema tudi vzpostavitev novega tipa družbe in novega tipa individualnosti. To ni nobeno presenečenje, saj vsaka družbena regulacija in politični ukaz s hegemonskimi težnjami kliče po lastnem subjektivnem označevanju in utelešenju svojih idealov. Brez te sestavine bi bil nemočen. Seveda pa obstaja več načinov, kako ustvariti to dinamiko, ki je obstajala že pred krizo. V knjigi Proizvajanje zadolženega človeka Maurizio Lazzarato na primer ponudi zanimiv vpogled v instrumentalizacijo hegemonizacije ekonomskega vedenja z dolgom/kreditiranjem pri ustvarjanju posebne oblike homo economicusa: tega poimenuje »zadolženi človek«. Oris problematike pojava novega tipa subjektivitete ni lasten le Lazzaratu, ampak ga najdemo tudi v nedavnih delih Pierra Dardota in Christiana Lavala, ki se osredotočita na pojav tako imenovanega »podjetniškega« ali »neoliberalnega subjekta« znotraj širše analize neoliberalizma, ki jo je začrtal že Michel Foucault.

Kaj to pomeni za javno delovanje in aktivizem?

Treba je poudariti, da ta individualistična izgradnja subjektivitete otežuje vključevanje v procese kolektivnega političnega delovanja in odločanja. Po načrtih elit je nova Evropa zasnovana kot Evropa brez Evropejcev, kjer različne oblike ljudske suverenosti vse bolj nadomešča samoumevnost tehnokratske oligarhije. V prevladujočem diskurzu je nova Evropejka ali novi Evropejec zasnovan na podlagi zatiranja politično-demokratične subjektivitete. A kot vemo iz psihoanalize, pomeni zatiranje tudi vrnitev zatiranega in lahko se pojavi v res skrb zbujajočih simptomatičnih oblikah. Zatiranje ljudskega lahko pomeni vrnitev zatiranega v agresivni nacionalistični obliki, to pa lahko zaneti stare sovražnosti in koristi skrajno desničarskim ter celo neonacističnim gibanjem. Posledice so že vidne, če se samo malo ozremo naokrog.

Ko pogledamo sedanje vladne garniture v Evropski uniji, vse vlade varčevanje pri javnih izdatkih bodisi sprejemajo odprtih rok bodisi so vanj prisiljene. Načelne podpore pa na začetku krize niso izkazovale samo vlade, ampak tudi javno mnenje, ki se je očitno vdalo poenostavljeni logiki v ozadju. Kaj je pripomoglo k temu?

To, kar smo doživeli, gotovo sodi k velikanski skrbno načrtovani operaciji, ki nevarno eksperimentira z vse manjšo socialno mobilnostjo in neoliberalnim prestrukturiranjem družbe. Operacija je zajemala tudi proces ustvarjanja in ohranjanja občutka sramu in krivde, ki je temeljil na več različnih prevladujočih metaforah in govornih repertoarjih. Zelo opazna je bila na primer raba metafore iz medicine: krizo so razglašali za hudo bolezen, ki je izbruhnila zaradi patološkosti družbe; ker smo se želeli izogniti okužbi z njo, je bilo treba predpisati strogo zdravljenje. Podobno kot pri eksperimentalni kemoterapiji; čeprav se lahko zaradi tega pacient znajde v kritičnem stanju, je to vendarle edina stvar, ki zbuja upanje na vrnitev v prvotno stanje – in tako se ta argumentacija nadaljuje. V prevladujočih pogledih je bilo zaznati tudi zelo tradicionalno pedagoško metaforo, s katero je bil vzrok za krizo pripisan neki stopnji nezrelosti in neprimernemu vedenju.

Kako so v tem sadističnem ravnanju, ki so si ga privoščili močnejši, obravnavali Grčijo?

Z Grčijo se je ravnalo kot z bolnikom ali pa kot z otrokom, ki je zašel s poti in ga je treba ustrezno kaznovati, da se bo lepše vedel in bo zgled drugim otrokom. Seznam takšnih poniževalnih metafor je dolg, a poleg dveh že omenjenih antropomorfnih lahko navedem še zoomorfno. Moralistično zaničevanje doseže vrhunec in se pokaže v najčistejši obliki, ko se izenačijo ljudje in živali. Gre za retorično orodje, ki močno obogati govorni repertoar, katerega namen je discipliniranje: južna Evropa je tako postala dežela prašičev (v angleščini kratica PIIGS – Portugalska, Italija, Grčija in Španija, z dodatnim I-jem za Irsko), ki so ji bili odvzeti človečnost, razumskost in dostojanstvo.

Ko govorimo o prenovljeni družbi, ugotovimo, da je posledica omenjenih procesov tudi to, da vedno več ljudi, ki so se znašli v socialni stiski, krivdo za nastale razmere prevzema nase, kot da bi bili sami odgovorni za krizo in morajo zato tudi sami zategniti pas in prevzeti del skupnega bremena.

To lahko razumemo znotraj širše politične prakse pripisovanja krivde v kontekstu znanega reka »deli in vladaj«. Če ima država težave, to nima nič opraviti s sistemskimi napakami, ampak zgolj z notranjo šibkostjo in patologijami, ki jih je treba odpraviti. Podobno argumentacijo opazimo tudi v državah, kjer so nekatere družbene skupine (npr. delavci v javnem sektorju) stigmatizirane kot nerazumne in nemoralne. To samo dodatno zmanjša občutek za skupnost in razoroži upor proti plazu varnostnih ukrepov in kratenju pravic. Tako je vsak posameznik odgovoren zase: če kdo ostane brez službe, je to zgolj njegova/njena krivda. V istem duhu so delegitimirane in demonizirane tudi oblike kolektivnega delovanja, kot je na primer stavka.

Opisali ste tip družbe, ki ji v svojih delih nadenete ime »družba dolga«. Zakaj potreba po novem izrazu?

Dolg je bil ključnega pomena pri podkrepitvi in legitimiranju prevladujočih utemeljitev v prid neoliberalnemu prestrukturiranju družbe. Kaj je bil na primer dokaz grškega neuspeha, simptom bolezni in nezrelosti te države? Odgovor je preprost: kopičenje dolga. Na tej točki se pojavijo nekateri presenetljivi paradoksi. Kako je mogoče, da se je toliko ljudi strinjalo s takšno razlago dogodkov, ko pa je bilo najemanje posojila (kopičenje dolga) pred krizo popolnoma etično vedenje v poznokapitalistični in potrošniški družbi? Poleg tega uveljavljene politike, ki nameravajo odpraviti ekonomski in moralni problem čezmernega dolga, načrtujejo popolno »stabiliziranje« šele do leta 2020, ko bo dolg tako rekoč na isti ravni, kot je bil leta 2008/2009, na začetku krize. Ali to ne razkrinka dejstva, da vsaj v sedanji občutljivi fazi dolg deluje kot patologija, ki jo je treba pozdraviti, in hkrati kakor nadzorni mehanizem za ustrahovanje in nadzorovanje ne samo držav, kot je Grčija, ampak tudi drugih institucij in posameznikov?

Vse te zgodbe o lastni krivdi za zadolženost in potrebi po zategovanju pasu so na začetku krize še nekako padle na plodna tla. Šele po nekaj letih vedno novih varčevalnih ukrepov smo ljudje očitno ugotovili, da to asketsko samokaznovanje ne prinaša želenih družbenih učinkov. Kaj se je premaknilo?

Izkazalo se je, da te zgodbice ne vzdržijo in da ne morejo upravičiti sprejemanja politik, ki tako brezobzirno uničujejo samo družbeno tkivo. Odločanje na politični ravni je postopoma nehalo iskati kakršnekoli smiselne izgovore – opustilo je celo željo po pridobivanju soglasja, tudi z ustrahovanjem in izsiljevanjem. V Grčiji je ostalo zgolj surovo izvajanje sprejetih odločitev, od prenehanja delovanja grške radiotelevizije (ERT) do uničenja grškega univerzitetnega sistema. Zdravljenje tako postane samo sebi namen – zdravilo se uporablja vsevprek, pri obolelih in tudi pri zdravih delih družbe. Vladne politike so brez stika s kakršnokoli razumno podlago. Če bodo te taktike prevlade spodbudile ljudske upore in pritiske, obstaja možnost za spremembo, da bomo s poti v avtoritarno prihodnost stopili na pot k demokratičnejši prihodnosti, v Grčiji in širom po Evropi.

Hrvaški filozof Srećko Horvat se je v decembrskem prispevku za Guardian veselil uspeha novih evropskih strank levice, predvsem v Grčiji, Španiji in Sloveniji. Hkrati je opozoril na vrzel med horizontalno neposredno demokracijo in vertikalno naravo strankarske politike. Tudi vi vidite težavo v tem?

Res je, da stranke, kot sta Siriza v Grčiji in Podemos v Španiji, ne bi bile tako uspešne brez predhodnih množičnih gibanj Los Indignados in Aganaktismenoi. Razmerje med njimi pa ni toliko odraz neposrednega razvoja iz gibanj v stranke, ampak je predvsem del zapletene koreografije političnega razvoja. Preučevanja tega razmerja se lahko lotimo s poudarjanjem razlik in nezdružljivosti, a mislim, da je takšen postopek analitsko, pa tudi politično gledano zmoten. Večinoma je multituda avtonomnih bojev postala zgodovinsko učinkovita šele, ko se ji je uspelo artikulirati znotraj skupaj oblikovanega protihegemonskega projekta. Dober primer takšne izkušnje je Argentina po krizi leta 2001, podoben razvoj dogodkov pa zasledimo tudi v sodobnih gibanjih ter njihovih strankarskih oblikah v Grčiji in Španiji. Namesto da gradimo zid med horizontalnimi gibanji in hegemonskimi procesi alternativne strankarske politike, bi bilo produktivneje, če bi preučevali njihovo neizbežno prepletanje in priložnosti, ki jih to ponuja. Seveda s tem ne želim reči, da vsa gibanja prej ali slej preidejo v strankarsko obliko; pravim samo, da kadar ni tega naslednjega koraka, kot se je na primer zgodilo z gibanjem Zavzemimo v ZDA, lahko to vpliva na uspešno nadaljevanje gibanja. Tukaj moramo biti pozorni na morebitno prisvojitev radikalnega potenciala, za katero bi se odločile politično-ekonomske elite. A hkrati si ne smemo delati utvar o čistosti političnih dejanj, saj ni nič v življenju brez tveganja.

Prevladujoče stranke za nove stranke na levici pogosto trdijo, da so populistične, ker nasprotujejo vladnim varčevalnim ukrepom, privatizaciji in neoliberalnim strukturnim reformam. Kdorkoli nasprotuje tem, velja za »nerazumnega«. Bi morali premisliti o uporabi besede populizem?

To je seveda začarani krog. Dokler ostaja avtokratsko izvajanje varčevalnih ukrepov, kljub njegovi tehnokratski fasadi, bo neenakost še naprej naraščala, zahteve zatiranih in obubožanih pa se bodo krepile. Ker so takšne zahteve pogosto izražene z ljudsko-demokratičnim besediščem egalitarizma, s sklicevanjem na »ljudi«, je pričakovati, da bodo pri elitah naletele na neodobravanje in označevanje s »populizmom«. Obtoževanje, da gre za »populizem«, je torej prazno, saj lahko izraz nosi množico različnih pomenov in postane sinekdoha za »vseprisotno zlo« in vse, kar si lahko zamislimo: neodgovornost, demagogijo, nemoralnost, korupcijo, uničenje, nerazumnost. A ko je »populizem« uporabljen obtožujoče, nas opozori Jacques Rancière, raba te besede hkrati prikriva močno željo oligarha, da bi vladal brez ljudstva – brez antagonizma in politike, z drugimi besedami. To seveda kliče po ponovnem premisleku o razumevanju besede populizem.

Kako torej začeti ta premislek? Mislite, da bi lahko populizem pomagal pri vzpostavljanju alternative neoliberalnemu projektu?

Najprej moramo znotraj evropske javne sfere preseči izključno povezovanje populizma s skrajno desnico. To ne bi smelo biti težko, saj je glavni cilj evropskega skrajnodesničarskega populizma predvsem obramba nacije in rase, torej imamo opravka z nacionalističnimi in rasističnimi diskurzi in ne z osnovno populističnimi, ki se sklicujejo na vključujočo in univerzalno kategorijo »ljudi«. To je zato, ker nacionalistični in rasistični diskurzi posredujejo zelo hierarhično in elitistično vizijo družbe. Skrajna desnica si ne prizadeva za emancipacijo ljudi, ampak prej za nadomestitev sedanje »skorumpirane« politične elite s herojskim vodstvom, ki ne bi bilo nič manj sovražno do demokracije. Poleg tega je njena naravnanost proti prevladujočim elitam drugorazrednega pomena v primerjavi z veliko sovražnostjo do deprivilegiranih, predvsem priseljencev. Če se odločimo za premišljen in primerjalen zgodovinski pogled, bomo opazili, da zgodovina populističnih gibanj (lahko gremo nazaj vse do progresivnega ameriškega populizma v devetdesetih letih 19. stoletja) in tudi njihova globalna in vključujoča verodostojnost (najbolje razvidna iz sodobne latinskoameriške izkušnje) nakazujeta emancipatorni potencial posameznih populističnih gibanj.

Na kaj moramo paziti pri vzpostavljanju množičnega populističnega gibanja, da se ne bo vdalo nacionalističnim in ksenofobnim težnjam?

Če vloga »ljudi« ostane osrednjega pomena znotraj demokratičnega modela, moramo paziti predvsem, da previdno sodelujemo z vključujočimi oblikami populizma in se postavimo po robu izključevalnim. To uravnoteženje ostaja odprto, saj tudi vez med ljudsko-demokratičnimi zahtevami in njihovim nosilcem (sklicevanje na »ljudi«) lahko prevzame različne oblike in politično usmerjenost. Od naše domiselnosti je potem tudi odvisno, ali mu bo uspelo predstavljati pluralnost različnih zahtev, ki se pojavijo ob pretresu celotnega sistema in zahtevajo prenovo evropske demokracije. Prenova demokracije bi pomenila njeno poglabljanje, prav to, čemur nasprotuje sodobni protipopulistični neoliberalizem.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.