Borut Mekina

27. 2. 2015  |  Mladina 9  |  Politika  |  Intervju

»KPK je tako rekoč mrtva«

Alma Sedlar

Alma Sedlar, članica senata protikorupcijske komisije, o težavah s predsednikom komisije Borisom Štefanecem

© Borut Krajnc

Predsednika komisije Borisa Štefaneca smo za pogovor prosili novembra lani. Ker intervju z njim ni bil mogoč, smo se odločili za pogovor s članico senata Almo Sedlar, ki je odkrito spregovorila, kje KPK danes je.

Ste bivša novinarka, sedaj članica senata protikorupcijske komisije. Predsednik komisije gospod Štefanec vam je prepovedal nastopanje v javnosti. Zakaj?

Ni mi prepovedal javnih nastopov, mi je pa odvzel pooblastila za odnose z javnostmi. To pomeni, da nimam vpliva, kaj se objavlja na primer na spletnih straneh KPK, ne sodelujem pri pripravi sporočil za medije, ne pri pripravi ocene razmer, januarja mi je odvzel še pooblastila za področje mednarodne dejavnosti. Zakaj, ne vem, lahko pa domnevam, da zato, ker sem opozarjala na nekatere težave pri delu komisije.

Kaj je narobe?

Težko je delati. Težko je uresničevati vizijo, cilje, ki sem si jih tudi sama zastavila ob imenovanju in za katere sem verjela, da so skupni. V trenutnih razmerah se je težko učinkovito boriti proti korupciji.

Septembra lani je bilo na predsednika države Borisa Pahorja naslovljeno odprto anonimno pismo, domnevno zaposlenega v protikorupcijski komisiji, kjer so opisani zelo slabi odnosi. Je to vzrok?

Slabi odnosi med nami so po mojem posledica okoliščin, ki so bile prisotne že ob imenovanju.

V trenutnih razmerah se je težko učinkovito boriti proti korupciji.

Gre za postopek, po katerem je bil gospod Štefanec izbran?

Tega niti ne problematiziramo več, to je stvar tistih, ki so nas imenovali. Gre za profesionalna nesoglasja glede vodenja komisije in glede nekaterih odločitev, ki jih je sprejel predsednik komisije. Po naši zakonodaji ima predsednik protikorupcijske komisije zelo velike pristojnosti. To načeloma ni sporno, če zadeve tečejo, kot bi morale.

Pa ne?

Na sejah senata smo že nekajkrat glasovali tako, da sta dva za, eden pa je proti. Senat bi moral mnenje s strokovno in argumentirano razpravo pred glasovanjem poenotiti.

Štefanec je v intervjuju za Radio Slovenija dejal, da ta raznovrstnost še dodatno prispeva h kakovosti.

Teoretično gledano je res super, da smo v senatu novinarka, ekonomist in pravnik. Ampak še bolje je, če se besede podkrepijo z dejanji. Strokovno smo bili imenovani zelo smiselno. A govoriti, da je dobro, če smo različnih mnenj, nato pa človeka z drugačnim mnenjem odrezati, mu odvzeti pooblastila – to raznolikosti ne podpira.

Ena izmed zadev, ki naj bi obremenjevale odnose, je potencialni primer kršenja integritete znotraj komisije. Uslužbenka, odgovorna za razporejanje kartic za parkiranje, naj bi bila prikrito sama parkirala zastonj. Predsedniku komisije se to ni zdelo sporno.

Gre za eno od nerešenih zadev, ki slabo vplivajo na vse zaposlene. Nekajkrat sem, tudi na pobudo zaposlenih, predsednika komisije prosila, naj zadevo reši. Darko Stare, nekdanji vodja službe za nadzor in preiskave, je na to in podobne zadeve opozoril prvi. Ko je odšel, sem pri opozarjanju na domnevne nepravilnosti vztrajala, a sem sedaj v še bolj zoprnem položaju.

Ali drži, da je komisijo v zadnjem času zapustilo več preiskovalcev, nadomestilo pa jih je administrativno osebje?

Veliko ljudi je odšlo, sedaj jih nadomeščamo, toda kadrovske odločitve so v rokah predsednika.

Eden izmed prvih primerov, s katerimi se je ukvarjala vaša komisija in so bili deležni velike pozornosti, je bil primer Alenke Bratušek. Če se ne motim, so se pri tem pokazala prva večja nesoglasja znotraj komisije, vi ste potem napisali odprto pismo.

Da, bila sem izločena iz glasovanja.

Štefanec je ta teden dejal, da ste bili v tujini in da od tam sami niste hoteli glasovati.

Ni res, bila sem izločena. Bili smo dogovorjeni, da se bomo, če seja senata v času moje odsotnosti sploh bo, slišali prek Skypa ali po telefonu. Šlo je za obsežno zadevo z veliko dokumentacije. Postavljena sem bila pred dejstvo, da se moram odločiti v treh urah. Prosila sem za odlog, a sem dobila sporočilo, da je glasovanje že bilo.

Kaj pa je s primerom Violete Bulc, v katerem je KPK politične odnose označila za potencialno nasprotje interesov?

Za to sem izvedela iz medijev.

Ste članica senata in niste vedeli, da teče postopek zaradi suma nasprotja interesov pri imenovanju slovenske komisarke?

Ta senat pogosto deluje dvočlansko. Ko smo pred primerom Bulc zaradi domnevnega nasprotja interesov pri imenovanju evropske komisarke obravnavali Bratuškovo, sem bila do končnega glasovanja vključena v predhodne postopke. Za primer Violete Bulc pa sem izvedela iz medijev. Pričakovala bi, da bomo, preden so bila obravnavanim osebam odposlana zaprosila za izjasnitev, o tem strokovno razpravljali vsaj znotraj senata.

Kakšna je pravzaprav vizija KPK pod vodstvom Borisa Štefaneca?

Nismo je sprejeli, čeprav je bilo na predsednika komisije naslovljenih več pobud zaposlenih. Strategije, načrta dela, na podlagi katerega bi zaposleni vedeli, kam sploh hočemo, nimamo.

V tem letu bi se morali posebej posvetili nadzoru nad prodajo državnih podjetij. Ob aktualnih dogodkih, kot je ta v zvezi z Banko Slovenije, bi se lahko ažurno odzivali.

To sicer ne drži. Štefanec je večkrat poudaril, da bo šest let vodja protikorupcijske komisije. Kar pomeni, da vizija je.

To je sicer vprašanje zanj, a se strinjam, tudi to je lahko neke vrste vizija.

Kakšna pa bi morala biti vizija?

Usoda protikorupcijskih komisij marsikje po svetu je podobna. Pogosto se na začetku zaženejo z nekaj primeri, ki so deležni velike pozornosti, potem je samo vprašanje, kdaj jih oslabijo, diskreditirajo, spremenijo zakonodajo, jim zmanjšajo sredstva ali odvzamejo večino nadzornih pooblastil. Zaradi zahtev mednarodnih organizacij jih navadno sicer ne razpustijo, a jih pustijo životariti z birokratskimi pristojnostmi, na obrobju. Vizija? Za začetek bi morali pripraviti analizo dosedanjega dela. Postavlja se vprašanje, ali je smiselno, da KPK še ohranja policijska pooblastila, ali bi bilo bolje, da okrepi nadzorno in preventivno funkcijo, recimo pri lobiranju in nadzoru nad premoženjskim stanjem funkcionarjev. Lahko bi opravljali redne tematske nadzore na različnih področjih tveganja v zdravstvu, v sistemu javnega naročanja, bančništvu. Siva cona so lokalne skupnosti. V tem letu bi se morali posebej posvetiti nadzoru nad prodajo državnih podjetij. Ob aktualnih dogodkih, kot je ta v zvezi z Banko Slovenije, bi se ažurno odzivali, posvetili bi se zaščiti prijaviteljev. Slovenija ima na tem področju eno najboljših zakonskih ureditev, a številne težave v praksi.

Pred letom smo menili, da je korupcija vsepovsod. Kam se je izgubila?

Goran Klemenčič, pred njim pa tudi Boštjan Penko in Drago Kos so dali opozarjanju na uničujoče posledice korupcije res velik pomen. Sploh v Klemenčičevem času se je občutljivost ljudi za prepoznavanje korupcijskega ravnanja močno povečala. V tistem času se je ustvaril občutek, da je skoraj vse korupcija. To je imelo tudi pozitivni učinek. A takrat je nastal nekakšen protikorupcijski balon, za katerega je bilo mogoče pričakovati, da bo prej ali slej počil.

Ali ni šla sedaj komisija vendarle predaleč, ko je vsakdanje politične odnose označila za potencialno tveganje nasprotja interesov?

Kot rečeno, sem za to izvedela iz medijev. Sicer je zadeva še v fazi obravnave.

Moram pa reči, da je skrajno nenavadno, da ste, čeprav ste članica senata, izključeni iz postopkov in niti ne veste, kaj se dogaja.

Menim, da je temeljno poslanstvo komisije ogroženo. Če je že politiki vseeno, kaj se z nami dogaja, ne bi smelo biti vseeno civilni družbi, medijem, strokovni javnosti. Vseeno ne bi smelo biti nikomur od žrtev reševanja bančne luknje, tistim, ki ne dobijo službe, ker jo je namesto njih dobil član neke politične stranke, ali onim, ki na operacijo kolena v sistemu javnega zdravstva čakajo eno leto namesto mesec dni. Korupcija je z vsemi svojimi omrežji in lovkami še zmeraj tukaj.

Politikom pa verjetno takšna komisija ustreza?

Menim, da je trenutno največja grožnja komisiji, če bo politika začela na hitro spreminjati zakonodajo. Zdaj je najmanj primeren trenutek za kaj takšnega. Pojavljajo se že ugibanja, katere pristojnosti vse nam utegnejo odvzeti in podobno. Trenutek za karkoli od tega je idealen, podpore javnosti in civilne družbe tako rekoč nimamo. A ne le da takšna komisija ustreza politiki – tudi tistim, ki sodelujejo pri aktualnih procesih privatizacije, ustrezamo.

Privatizacija, Telekom, bančna luknja – se s tem ukvarjate?

Poročilo o slabi banki in širjenje Supervizorja sta največja dosežka komisije v minulem letu, na oba sem ponosna. Nujno pa bi morali vzeti pod drobnogled morebitna korupcijska tveganja pri prodaji državnih podjetij. Na tveganja v zvezi z bančno luknjo je opozarjal prejšnji senat – danes se dogaja točno tisto, kar je napovedal.

Ste razmišljali o odstopu?

Da, nekajkrat, prvič še pred primerom Bratušek in odprtim pismom. A sem se potem odločila, da ne bom. Odstopila sta že dva namestnika, in če jih bo še deset, verjetno ne bo nič drugače. Sicer pa v naši družbi odstop ne velja za častno dejanje in nič ne spremeni.

Kaj pa če vas bodo tudi po tem intervjuju zaposleni obtožili, da ste konfliktna osebnost, troublemaker?

Zagotovo bom slišala tudi to. O Klemenčiču so prav tako govorili, da je konflikten. Sicer pa nimam težav z opozarjanjem in ne z izmenjavo mnenj, saj lahko le izmenjava različnih mnenj pripelje k novim rešitvam, spoznanjem.

In seveda vam bodo rekli, da delate škodo komisiji.

Že dlje časa se pojavlja dilema, ali spregovoriti ali ne – v strahu, da bi s tem komisiji povzročili dodatno škodo. A še večjo škodo je težko narediti. Čeprav so pri nas zaposleni številni izjemno predani vrhunski strokovnjakinje in strokovnjaki, nas skoraj nikjer več ni. Brez zaupanja javnosti, tehtnega pojavljanja v medijih ter javne razprave pa komisije, kot je naša, tako rekoč ni. Smo skorajda mrtvi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.