Marcel Štefančič jr.

13. 3. 2015  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Film

Kaj pa Mojca?

Kaj pa Mojca?, 2015
Urša Menart

za

Maškarada.

“Kaj pa jaz,” v drugem Kekcu dahne Mojca. “Tudi jaz bi šla v planine.” Mojca je kakopak slepa. Kekec, njen junak, se skuša na vsak način dokopati do Pehtinega tajnega, čudežnega eliksirja, ki bi ji vrnil vid. Toda Kekec je le moški – in moški niso ravno tisti, ki bi hoteli, da ženske spregledajo. Zakaj se skuša potem Kekec dokopati do tistega eliksirja? Zakaj hoče Mojci vrniti vid? Vid ji hoče vrniti zato, da bi ga lahko gledala, potemtakem zato, da bi lahko ob pogledu nanj tudi ona uživala tako, kot ob pogledu nase uživa on sam. In tam zgoraj, v osrčju pojočih gora, res hoče, da ga Mojca vidi, kajti videla ga bo v barvah – Srečno, Kekec je bil namreč prvi slovenski barvni film.

Filmi že od nekdaj izgledajo tako, kot da so narejeni za moški pogled. Naslavljajo se na moški pogled. Še huje: filmi predpostavljajo, da v kinu sedijo sami moški. Ženske so tam po naključju, kot spremljevalke moških, kot njihove dates. No, v Sloveniji je bilo še huje: kinofilme so snemali le moški. Prvi kinofilm (Varuh meje), ki ga je režirala ženska (Maja Weiss), smo dobili šele v 21. stoletju. Mimogrede: prve filme so javno zavrteli leta 1895!

V dokumentarcu Kaj pa Mojca?, ki ga je posnela ženska, se zdaj ženske – starejše (Štefka Drolc, Milena Zupančič, Špela Rozin, Milada Kalezić) in mlajše igralke (Polona Juh, Pia Zemljič, Nina Ivanišin, Nina Rakovec, Mojca Fatur, Doroteja Nadrah), režiserke (Barbara Zemljič, Varja Močnik, Maja Weiss) in kritičarke (Majda Širca, Tina Poglajen, Nina Cvar) – zazrejo v ženske v slovenskem filmu. Kar je približno tako, kot da bi se v zgodovino holivudskega filma zazrli Afro-Američani.

V slovenskih filmih jim ni težko najti replik “Baba je baba” ali “Ženska je ženska”, moškega strahu pred “žensko diktaturo” in pred žensko, ki bi se “mešala v komando”, žensk, ki rojevajo le fantke (“Fant bo!” “Fantek je!”), in moških, ki ženske pošiljajo v kuhinjo. Ženske so vedno kaznovane, ker so ženske. Stalno trpijo: bodisi zaradi svojih sinov ali pa ko rojevajo. Še toliko bolj, ko rojevajo pankrte. Prenašati morajo pijane, zapite moške, vedno so za vse krive, vedno so zapeljane, prevarane in žrtvovane, vedno so prestare ali pregrde, sekajo jim glave, videti jih hočejo gole, nikoli niso dovolj ljubljene, edini užitek najdejo v trpljenju. Ko se zaljubijo in ko so končno ljubljene, pa morajo umreti – kot Meta v Cvetju v jeseni. Milena Zupančič pravi, da jo povsod po vseh teh letih še vedno pričakajo s citrami. Ženska, ki na koncu filma umre, je nepozabna. In Meta mora umreti prav zato, ker je ženska.

V slovenskih filmih ne manjka odločnih, močnih, junaških žensk – Meta, ki v Samorastnikih rodi revolucijo, Anuška, ki v Dobrem starem pianinu igra do smrti, Magda, ki se v filmu Ne joči, Peter tako dobro pretvarja, da je podrejena moškim, Angela, ki se v filmu Na svoji zemlji sezuje, ko gre “poslednjič po svoji zemlji”. Ja, ženske so v slovenskih filmih nastopale kot simbol upanja, svobode, pravičnosti, pokončnosti, etičnosti in samozavesti, toda ironija je v tem, da so jim te atribute potem ukradli moški, ki so šli pri tej travestiji celo tako daleč, da so svojo zapitost prikazovali kot možatost, svojo neodgovornost kot junaštvo, svojo neodločnost kot privilegij – in kljub temu izgledali kot dodana vrednost slovenstva. Moški so si v slovenskih filmih pripisali ženske kvalitete, da bi izgledali pametnejši, sprejemljivejši in nujnejši za zgodbo, da bi se bilo torej z njimi mogoče lažje identificirati.

Metka Gabrijelčič, ki je zablestela kot Vesna in postala prva slovenska filmska zvezda (ko leti z moškim, se ne boji, heh), ni hotela biti tako ljubljena, pravi Majda Širca – zato je film zapustila. In se raje oprijela inženirske kariere. V resnici je storila le to, kar v komediji To so gadi stori Meri, ki pride med same moške: noče biti njihova gospodinja (“Jok, brate, odpade!”), kaj šele njihova služkinja (“Jok, brate, odpade!”), niti ne pusti, da bi ji moški pomagali (“Jok, brate, odpade!”), ampak se skrivaj prelevi v šoferko mestnega avtobusa. Ne bodo moški šofirali njo, ampak bo ona šofirala moške. Karieri da prednost pred domom in družino. Točno: To so gadi je le komedija. In točno: to je mogoče le v komediji.

Kako bi izgledal rimejk filma Srečno, Kekec? Kekec bi bil stranski lik – glavna bi bila Pehta. Zakaj? Pehta – »grozna« ženska, čarovnica, zdravilka – je ženska, ki jo slovenska družba izobči in izžene: samska ženska! Feministka! Prinašalka alternativne ženskosti! Ženska, ki izdeluje eliksirje, s pomočjo katerih ženske spregledajo. Ženska, ki ženskam omogoča, da spregledajo. Ženska, ki ženskam vrača vid. “Samo tri kapljice v vsako oko.”

(Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.