Jure Trampuš

3. 4. 2015  |  Mladina 14  |  Politika

Vonj po žveplu

Je res dovoljeno vse za rehabilitacijo družbenega položaja katoliške cerkve?

Nadškof Stane Zore je v intervjuju za Reporter med pogovorom o istospolnih skupnostih razpredal o stricih, o ozadju, o »delovanju zla, ki nas presega. Pa četudi ne diši ravno po žveplu, ampak po raznih parfumih«. Kakšnih parfumih, gospod nadškof? Diši po cerkvenem kadilu?

Nadškof Stane Zore je v intervjuju za Reporter med pogovorom o istospolnih skupnostih razpredal o stricih, o ozadju, o »delovanju zla, ki nas presega. Pa četudi ne diši ravno po žveplu, ampak po raznih parfumih«. Kakšnih parfumih, gospod nadškof? Diši po cerkvenem kadilu?
© Uroš Abram

Ste vedeli, da je pri otrocih iz lezbičnih skupnosti večje tveganje za kriminalno in asocialno vedenje? Da je nekajkrat večja verjetnost, da se bodo okužil s spolno prenosljivimi boleznimi? Da bodo po vsej verjetnosti posegli po marihuani in tobaku? Še več, ti ranjeni otroci naj bi imeli pogosteje duševne probleme, večkrat naj bi zapadli v depresijo in podobne grozote. Gre za povzetke raziskave dr. Marka Regnerusa, ki naj bi leta 2012 dokazal, da so otroci istospolnih staršev v primerjavi s svojimi vrstniki prikrajšani. Saj veste, »draga gejevska skupnost, vaši otroci trpijo«.

Te dni raziskavo objavljajo nasprotniki izenačitve različnih parterskih skupnosti, med drugim se nanjo sklicujejo pisci in komentarji na straneh cerkvenega Radia Ognjišče. A gre za nateg, manipulacijo. Mark Regnerus ni samo »znanstvena avtoriteta na področju preučevanja družin«, pač pa je njegova študija metodološko pomanjkljiva, o njenih dognanjih so podvomili na njegovi lastni univerzitetni katedri, rezultate pa so zaradi znanstvene neoporečnosti zavrnila ameriška sociološka, pediatrična in medicinska združenja.

To nasprotnikov izenačitve partnerskih zvez v Sloveniji ne ustavi. »Otroci so najbolj srečni in uspešni v družini očeta in mame. Stališča slovenskih zvez (društev) psihologov in terapevtov so zato pristranska in nerelevantna,« pišejo na 24kul.si, internetnem portalu Zavoda za družino in kulturo življenja, ki ga je ustanovil dr. Tadej Strehovec, generalni tajnik Slovenske škofovske konference.

Katoliška cerkev se je zavestno, namenoma, organizirano lotila politične in propagandne vojne.

Dejstvo, da je Tadej Strehovec neposredno udeležen v boju zoper zakon o izenačitvi različnih partnerskih zvez, ni naključje. Katoliška cerkev se je zavestno, namenoma, organizirano lotila politične in propagandne vojne. Vprašanje klasične družine je po mnenju novega ljubljanskega nadškofe Staneta Zoreta temeljno vprašanje katoliške vere. Kot naj bi bila temeljna vprašanja katoliške vere tudi skupnost moškega in ženske, družine in svetost človekovega življenja.

Odločitev za to, da so se v cerkvah zbirali podpisi za referendum, so sprejeli škofje sami. Nekateri duhovniki so jo z veseljem podprli, poziv k referendumskim aktivnostim so prebirali pri nedeljskih mašah, drugi, teh ni bilo malo, pa so referendum zgolj omenili ali pisma škofov niso niti prebrali. Ne zaradi vsebinskega nestrinjanja, »pač pa predvsem zato«, kakor je dejal eden izmed nezadovoljnih duhovnikov, »ker je v Sloveniji res preveliko politiziranja in naša cerkev se v to ne bi smela tako aktivno vključevati. Preprosto je šlo pri tem občutljivem vprašanju predaleč tudi pri nas. Žal«.

Molitveni shod v podporo družin v svetišču sv. Jožeta v Ljubljani. Križ med drugimi nosita pobudnika referenduma Aleš Primc in Metka Zevnik.

Molitveni shod v podporo družin v svetišču sv. Jožeta v Ljubljani. Križ med drugimi nosita pobudnika referenduma Aleš Primc in Metka Zevnik.
© Borut Krajnc

Da je šlo predaleč, dokazuje izjava nadškofa Staneta Zoreta, ki je v intervjuju za Reporter med pogovorom o istospolnih skupnostih razpredal o stricih, o ozadju, o »delovanju zla, ki nas presega. Pa četudi ne diši ravno po žveplu, ampak po raznih parfumih«.

Kakšnih parfumih, gospod nadškof? Diši po cerkvenem kadilu?

Za cerkev gre

Pri razpravi o svetosti družine in zavarovanju otrok ne gre za otroke, niti za klasične družinske skupnosti, še najmanj za vero, gre za poskus rehabilitacije družbenega položaja katoliške cerkve v Sloveniji.

Kot pravi dr. Aleš Črnič iz centra za proučevanje kulture in religije ljubljanske fakultete za družbene vede: »Cerkev ima v demokratični družbi vso pravico, da se tudi javno zavzema za svoje vrednote. To je nevprašljivo dejstvo. Problem je v tem, da cerkvena kampanja temelji na polresnicah, na demagoških zavajanjih, na hujskanju. Preproste ljudi straši z argumenti, ki nimajo nobene zveze z realnostjo. Namen je vsiljevanje svojega pogleda vsej ostali družbi. Morala ni njen monopol, kot da se vmes ne bi zgodila modernizacija, kot da ne bi ta cerkev že zdavnaj izgubila to vlogo, ne samo zaradi širših družbenih razmer, pač pa tudi zaradi dvoličnosti, razkoraka med tem, kar pridiga in kar počne.«

Kakšni so pravi razlogi za poskus obnove javne podobe, ki so jo ogrozili mariborska polomija in pedofilski škandali? »V katoliških krogih so se obnove javne podobe lotili strokovno, o tem pišejo članke, prirejajo konference. Na svetovni ravni je to sledilo razkritjem pedofilije, angažirali so se pastoralni sociologi in komunikologi, ki so škofijam svetovali, kako naj izboljšajo javno podobo,« pravi profesor sociologije religije dr. Marjan Smrke. »V Sloveniji je kraval okoli družinske novele predvsem priložnost za pozabljanje na finančno polomijo. V tej funkciji vidim tudi molitve pred porodnišnico. Mariborska polomija naj bi bila posledica 'nerodnosti', družinska novela pa ogroža samo jedro civilizacije, dopovedujejo.«

Prepričanje, da je bila družina vedno središče katoliškega nauka, je napačno. V svetopisemski Novi zavezi je družina postavljena na stranski tir, v času protireformacije je katoliška cerkev celo podpirala načelo, da naj se ljudje krive vere izselijo ali pa naj jih izženejo, s seboj pa naj ne bi smeli vzeti mladoletnih otrok. Kar je bila izrazito protidružinska drža. Otroci niso pripadali družini, očetom in materam, pač pa veri, cerkvi, državi.

Slovenske župnije so objavile različna navodila in pozive škofov za oddajo podpisa v podporo referendumu »Za otroke gre«. Med mašami se je bral tudi poseben poziv škofov. Soboški škof dr. Peter Štumpf je tako zapisal: »Gre za zelo pomembne, zgodovinske trenutke, s kakršnimi se kot Katoliška skupnost v samostojni Sloveniji še nismo soočili.«

Slovenske župnije so objavile različna navodila in pozive škofov za oddajo podpisa v podporo referendumu »Za otroke gre«. Med mašami se je bral tudi poseben poziv škofov. Soboški škof dr. Peter Štumpf je tako zapisal: »Gre za zelo pomembne, zgodovinske trenutke, s kakršnimi se kot Katoliška skupnost v samostojni Sloveniji še nismo soočili.«

Tudi kasneje je cerkev kot institucija v »nezanesljivih družinskih okoljih« otroke jemala družinam in jih po svoje versko vzgajala. Res se je ta odnos v zadnjih 200 letih spremenil, danes se je cerkev postavila za varuha tradicionalne družine in družbe. Zapisano le pomeni, da se odnos do dogem skozi zgodovino spreminja in da tudi v katoliški cerkvi ni absolutnih in večnih resnic. Dr. Marko Kerševan s Filozofske fakultete razmišlja podobno kot Smrke. »Zakaj je sedaj tako angažirana? Gotovo meni, da je vprašanje klasične družine konjunkturna tema, kjer lahko pokaže svojo vplivnost, moč mobiliziranja, organiziranja in se hkrati opira na zelo razširjene in ukoreninjene predsodke. Gre za na neki način poceni, lahko pridobljeno odmevnost, ker pojav zavračanja v družbi nekako že obstaja, cerkev pa se je s svojim aparatom, zmožnostjo nagovarjanja samo postavila zraven. Tradicionalno jedro njenih vernikov je pri teh vprašanjih še posebej konservativno.«

Razlogov za tolikšno nasprotovanje zakonu o istospolnih skupnosti je gotovo še več. Marjan Smrke opozarja še na dva, prvi je tradicionalno nezaupanje, socialna distanca, ki jo katoličani gojijo do manjšin. »Raziskave slovenskega javnega mnenja kažejo, da slovenski katoličani in verniki do vseh upoštevanih družbenih manjšin izražajo večjo distanco kot neverni oz. ateisti. Na splošno tudi manj zaupajo v drugega človeka.« Te lastnosti, ki kažejo na to, da je krščansko pojmovanje bližnjega lahko zelo ozko, »se povezujejo s trdnjavsko mentaliteto, ki jo sociologi že dolgo opažajo kot pogosto držo nekaterih krajevnih cerkva do modernega sveta. Z vzbujanjem strahu pred zunanjim svetom se hoče okrepiti notranja avtoriteta. Panika o ogroženih otrocih, ki jo vzbujajo nespodobneži na 24kul.si, je ravno to. Vse moderne družbe rahljajo svoj odnos do seksualne drugačnosti, katoliška duhovščina, ki je sama nadpovprečno homoseksualna, pa poskuse sprememb izkorišča za to, da vzbuja občutek lastne ogroženosti«.

Če ne bi bilo istospolnih skupnosti, bi cerkev odprla vprašanje splava, šolstva, rehabilitacije domobranstva, tradicionalnih vrednot, napadla bi modernost, individualizem, sekularnost, večkulturno družbo.

Dejstvo, da cerkev nasprotuje izenačitvi partnerski skupnosti, ni presenečenje, enako, četudi bolj sramežljivo in prekrito, se je obnašala pred dvema letoma ob glasovanju o družinskem zakoniku. Beseda sramežljivo je neprimerna – ljubljanski stolni prošt Jožef Lap je v tistem času dejal, da želijo nekateri politiki družino, »to osnovno celico, tako razcefrati in razvrednotiti in v to celico povabiti vse prašiče, koze in kozle in krave« – a cerkev se v času družinskega zakoniku vseeno ni tako aktivirala. Ni bilo navodil, organiziranih prevozov na upravne enote, miz za podpisovanje pred cerkvami, pozivanja k molitvi za zdravo pamet. »Danes je malenkostno drugačen čas. Katoliška cerkev ne more ničesar več izgubiti, nekoč so bile v igri politične naveze, poskusi združevanja na desnici, bila je še veliko bolj izpostavljena kapitalskim tokovom, zato je delovala bolj taktno. Sedaj je izgubila vse in gre na nož,« pravi profesor dr. Srečo Dragoš, avtor knjige Katolicizem na Slovenskem.

Njihova ekumenska evangeličanska sestra deluje drugače, sporočili so, da podpirajo zakon moža in žene, a hkrati dodali, da naj se vsak vernik odloči po svoji vesti. Navodil za zbiranje referendumskih podpisov niso napisali.

Revolucija in evolucija

Ko je novi papež postal Frančišek, se je zdelo, da bo v vatikanski kuriji zavel nov veter. In tudi je. Okrcal je vatikansko banko, začel je širiti kult revne cerkve, javno je obsodil pedofilijo med duhovščino. Lani je bila v Vatikanu sklicana velika sinoda o družinah, kjer pa se stališče škofov iz vsega sveta ob vprašanju homoseksualnosti ni spremenilo. Papežu, ki je želel tudi neposredno nagovoriti istospolno usmerjene, se je uprl konservativni, večinski del cerkvene kurirje in pričakovane spremembe so bile ustavljene. Frančišek je poskusil, a ne gre se slepiti, tudi Frančišek ima svojo tradicionalno plat. Jasno, saj je papež, izvolili so ga ostareli kardinali. Frančišek zagovarja načelo, da je homoseksualni odnos nemoralen, cerkev pa mora vsakega človeka, ne glede na njegovo spolno usmeritev, sprejeti z ljubeznijo in spoštovanjem. »Istospolne poroke so grožnja družini,« je dejal med obiskom Filipinov, »vsaka grožnja družini je grožnja vsej družbi.«

Spremembe znotraj cerkve je treba razumeti na daljši rok, stara, velika, hierarhično strukturirana institucija, kot je katoliška cerkev, se ne bo spremenila v enem pontifikatu. A zadržano sprejemanje homoseksualnosti, ki ga je sprožil papež, je kljub vsemu korak k bolj strpnemu odnosu. Korak, nič več. Novi papež morda pomeni evolucijo, nikakor pa ne dogmatske revolucije. »Frančišek je gotovo, vsaj v socialnih pogledih, zelo odprt, progresiven, v družinski tematiki pa je še vedno tradicionalen. Čeprav mislim, da te stvari skuša vseeno premakniti, počasi. Vprašanje istospolnih porok ni edini problem, s katerim se spopada današnja cerkev. Kaj pa vprašanje zunajzakonskih skupnosti? Ločitev? Ponovnih porok? Odnosa med civilnimi in verskimi porokami? O vseh teh stvareh bo morala katoliška cerkev zelo dobro razmisliti,« pravi Kerševan.

Ker je državni zbor prekinil zbiranje podpisov, se bodo pobudniki referenduma obrnili na ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali je referendum o izenačitvi različnih partnerskih skupnostni ustavno mogoč. Na fotografiji ustavni sodniki Mitja Deisinger, Jan Zobec (z ženo) in Ernest Petrič med rdečo mašo, ki je »namenjena pravnikom, ki si prizadevajo za poklicno odličnost in pravičnost v svetu«. Rdečo mašo je daroval nadškof Stane Zore.

Ker je državni zbor prekinil zbiranje podpisov, se bodo pobudniki referenduma obrnili na ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali je referendum o izenačitvi različnih partnerskih skupnostni ustavno mogoč. Na fotografiji ustavni sodniki Mitja Deisinger, Jan Zobec (z ženo) in Ernest Petrič med rdečo mašo, ki je »namenjena pravnikom, ki si prizadevajo za poklicno odličnost in pravičnost v svetu«. Rdečo mašo je daroval nadškof Stane Zore.
© Borut Krajnc

Popolnoma drugače je v Sloveniji, kjer vodstvo slovenske cerkve pomeni zelo tradicionalistični del. Malo pred veliko papeško sinodo o družini je tudi slovenska cerkev 4000 laikov, duhovnikov, redovnic in redovnikov pozvala, naj odgovorijo na anketo Svetega sedeža o položaju družine v sodobni družbi. Med drugimi je anketa pokazala, kot je zapisano na uradni spletni stani katoliške cerkve, da so se »na vprašanje o istospolnih partnerstvih in pastoralni skrbi zanje anketiranci zavzeli za sprejemanje in spoštovanje istospolno usmerjenih v luči evangelija, obenem pa so v veliki večini primerov menili, da otrok potrebuje očeta in mater za svoj telesni, duševni in duhovni razvoj«.

Gre za k anonimni anketi povabljene posameznike, verniki v Sloveniji pa so zelo različni. Marjan Smrke poudarja, da sociologi religije prepoznavajo tri, štiri tipe katoličanov. Jedrni so recimo tisti, ki so najbolj podrejeni katoliški cerkvi v smislu praks, doktrine in so tudi najbolj politično vodljivi. »Gre za manjšinsko kategorijo, prevladujejo pa selektivni verniki, ki občasno obiskujejo maše, teh jedrnih je v absolutnih številkah kakšnih 100.000.« Njihovega vpliva ne gre podcenjevati, za velike družbene učinke, tako nas uči Paretovo načelo, je včasih potrebna razmeroma majhna masa ljudi.

Ko se je kazensko poslovila prejšnja slovenska cerkvena hierarhija, se je zdelo, da bo prišlo v slovenski cerkvi do revolucije. Vtis je napačen, Srečo Dragoš pa je zelo kritičen. »Da bi se zgodili premiki v Sloveniji, je zelo naivno pričakovati, tukaj so utrjeni stari vzorci razmišljanja. Slovenija pozna nekaj zgodovinskih izjem, od Trubarja dalje, pa poglejte si čas neposredno pred drugo svetovno vojno, a vedno so se spremembe zgodile od spodaj. Zore in Cvikl ne pomenita prenove, pač pa kontinuiteto. Poglejte si njuno pojasnjevanje glede financ, stališča niso nič drugačna od Stresa in njegove ekipe, govorijo o tem, da se je cerkev zainvestirala, da jim je žal, da so bile narejene napake, da so na poti pokore, da so se preveč igrali s financami, a dlje od tega ne stopijo. Če cerkvene finance ne bi doživele zloma, potem o moralnih dilemah igranja z denarjem ne bi bilo nobenih pomislekov. Pri slovenskih klerikih ni pogledov, kakršne ima novi papež, ki govori o tem, da finance in evangeliji ne gredo skupaj. Tega premisleka v Sloveniji ni. Slovenska cerkev je margina od margine.« Dragoš ima prav. Prva resna akcija, ki sta jo sprožila novi ljubljanski nadškof Stanislav Zore in njegov mariborski sopotnik Alojzij Cvikl, je bila mobilizacija pri družinski zakonodaji. Pa bo ta, vsaj s stališča cerkve, uspešna? Si je katoliška cerkev izbrala pravo pot do prestola moralnega razsodnika? Aleš Črnič je prepričan, da gre z vidika cerkve za napačno odločitev. »Ta njihov boj proti istospolnim porokom je v bistvu boj proti njihovemu nauku, bog naj bi bil ljubezen, do vseh, tudi do sovražnikov, tudi do drugačnih.«

»V Sloveniji je kraval okoli družinske novele predvsem priložnost za pozabljanje na finančno polomijo. V tej funkciji so tudi molitve pred porodnišnico.«

Leta 1974, pred več kot 40 leti, je bil v Italiji referendum o ločitvah. Katoliška cerkev je želela skupaj s Krščanskimi demokrati prepovedati uzakonjene ločitve. Ni bila uspešna. Sedem let kasneje so poskušali prepovedati splav, spet so bili neuspešni. Neuspešni so bili tudi nedavno na Slovaškem, kjer je civilna skupina Zavezništvo za družine, ki je neposredno povezana s katoliško cerkvijo, poskušala izvesti referendum, v katerem bi določili, da je poroka možna samo med moškim in žensko, istospolni parterji pa ne smejo posvajati in vzgajati otrok. Referendum kljub zbranim 400.000 podpisom in besedam papeža, ki je pohvalil vse, ki »nadaljujejo boj za obrambo družine«, ni uspel. Na volitve je prišlo le 21,4 % volivcev – premalo za kvorum. Povsod volivci niso naklonjeni spremembam in moderni družbi, na Hrvaškem je ob veliki angažiranosti katoliške cerkve zmagala pobuda, po kateri zakonska zveza obstaja samo med moškim in žensko. Različne države imajo različne izkušnje, praviloma so okolja s protestantskimi cerkvami manjšinam bolj naklonjena. Odpira se tudi v katoliških družbah. Španska država s priznavanjem pravic manjšinam nima težav, istospolnim parom so dovoljene poroke in posvojitve, podobno je v Franciji. Celo na Irskem, v tej klasični katoliški državi, kjer je pravica do splava še vedno striktno omejena, v parlamentu razmišljajo o dopustitvi posvojitev, maja pa bo v deželi referendum o porokah istospolnih parov. Raziskave napovedujejo zmago zagovornikov pravic LGBT-skupnosti.

»Vse sodobne družbe rahljajo svoj odnos do seksualne drugačnosti, katoliška duhovščina, ki je sama nadpovprečno homoseksualna, pa poskuse sprememb izkorišča za to, da zbuja občutek lastne ogroženosti.«

Cerkev ni samo religijska skupnost, ki bi jo zanimala pastorala in skrb za vernike, ne, njeno delovanje je izrazito politično. Deluje namenoma, načrtno, samozavestno. Ker na podlagi verskih resnic in dogem poskuša kratiti pravice manjšinskim skupnostim, ker je bila nekoč tudi sama preganjana in zaničevana, se postavlja logično vprašanje, ali je cerkev še vedno »družbeno koristna organizacija«. Odgovor je jasen. Ni. Kdor želi v imenu večine škodovati manjšini, ni družbeno koristen. Kdor se preoblači v varuha tradicionalne družine, zanimata pa ga moč in vpliv, tudi ne. Kdor drugim oporeka pravico do vzgoje, sam pa določa eno moralno resnico, argumente zanje pa najde v dva tisoč let starih, nekajkrat popravljenih, prepisanih, prevedenih, na novo interpretiranih, selektivno povzetih alegoričnih zapiskih, še manj. Kdor je res na strani družine in otrok, svojega družbenega položaja ne izkorišča za širjenje sovraštva, strahu, neresnic. In, kar je bistveno, sočutna cerkev ne izkorišča ranljivosti za svoje cilje.

Žveplo, zlo, ki ga omenja nadškof Zore, ni doma le zunaj cerkve …

V igri je veliko več. Katoliška cerkev se dela, da finančnega zloma ni bilo, namenoma pozablja na pedofilske zlorabe, ki so se zgodile (in se tudi dogajajo) v slovenski cerkvi. Rada bi se prestavila desetletje nazaj, v čas, ko je bila finančno uspešna, močna, družbeno vplivna, ko je gradila svoj imperij. Takrat ji je prisluhnila država, popustljiva, kot je bila, brez strategije, očarana, prestrašena, ponižna, prisluhnila ji je politika, ki je potrebovala njeno pomoč. Razprava o družini je cerkvi prišla zelo prav, tudi stereotipi in nazadnjaška razmišljanja, ki so prisotna v Sloveniji. A ne slepimo se, če ne bi bilo istospolnih skupnosti, bi cerkev odprla vprašanje splava, šolstva, rehabilitacije domobranstva, tradicionalnih vrednot, napadla bi modernost, individualizem, sekularnost, večkulturno družbo. Ni torej presenečenje, da cerkev napada LGBT-skupnosti, presenečenje je, da to počne tako intenzivno in brezsramno. Presenečenje je tudi, da se iz mariborskega moralnega poloma v slovenski cerkvi niso ničesar naučili.

»Gre za vprašanje vere!«

Tadej Strehovec

Frančiškanski pater Tadej Strehovec, generalni tajnik Slovenske škofovske konference, je eden od vodilnih nasprotnikov pravne izenačitve različnih parterskih skupnosti. Opozarja, da naj bi zakonska sprememba izničila klasično družino, govori veliko, tudi površno, bolj kot jezuit, ne pa kot frančiškan, predvsem pa nikakor ne sprejme teze, da je katoliška cerkev militantna in žaljiva. Pravi, da manipulirajo drugi.

Piše: Jure TrampušFoto: Borut Krajnc

Kako ste zadovoljni z javno razpravo o zakonski noveli?

Z javno razpravo nismo zadovoljni, saj je bila v državnem zboru na pristojnem odboru ena sama seja, kjer so lahko predstavniki civilne družbe prestavili svoja stališča. Zato me ne preseneča, da se ob tem pomembnem družbenem vprašanju ni oblikovalo široko javno soglasje.

Javna razprava o tem traja že desetletje, še dlje, v mislih sem imel, ali je razprava korektna, strokovna, argumentirana.

Ne, stvari so bile predstavljene izrazito enostransko. Res je, da se že nekaj časa govori o položaju istospolnih skupnosti v Sloveniji, a volja državljanov je bila na dveh referendumih leta 2001 in 2012 drugačna, kot je interes trenutne večine v parlamentu. Danes so karte zagovornikov dosti bolj jasne, zdaj ti odkrito priznavajo, kaj so njihovi cilji: uzakonitev zunajzakonskih istospolnih skupnosti, posvojitve otrok, umetne oploditve, spremembe šolskih programov itd.

Avstrijsko ustavno sodišče je pred nekaj meseci umaknilo prepoved posvojitve otrok za istospolne pare, samske ženske pa so dobile pravico za postopek zdravljenja z biomedicinsko pomočjo.

To so uzakonili sodniki brez javne razprave in brez podpore državljanov. Prav tako v Avstriji niso redefinirali zakonske zveze, kot se je to zgodilo pri nas, ko so poslanci ukinil tisočletni institut zakonske zveze kot skupnosti moškega in ženske ter ustanovili popolnoma nov pravni institut dveh oseb, ki so ga poimenovali z istim imenom. S tem je nastala nova državna ideologija, ki bo vplivala na celotno družbo, s šolskimi programi vred.

O kakšni ideologiji govorite?

Govorim o novi državni ideologiji, ki zanika zakonsko zvezo moža in žene in ki odreka pomen materinstva in očetovstva.

Kaj pa ideologija o človekovih pravicah? Kaj pa ideologija o pravicah žensk?

Pri človekovih pravicah je govor o družbenem soglasju, ki je nastal in se uveljavil postopoma. V tem primeru pa tega soglasja ni. Tokrat gre za to, da manjšina z velikim medijskim in političnim vplivom vsiljuje večini svoje radikalne rešitve. V tem primeru gre za ideologijo, zaradi katere bodo lahko kot npr. matičarji, učitelji, zdravniki itd. zaradi etičnega oz. verskega prepričanja zatirani in diskriminirani. Ob tem se je treba vprašati: zakaj bi bili ljudje institucionalno zatirani zaradi svojega drugačnega prepričanja?

Pa saj ne gre zato, nekaj je osebno prepričanje, drugo pa je pravna ureditev države. Tudi cerkev in država sta ločeni. Vseskozi pretiravate, prej ste omenili spremembo šolskih programov, svarite pred scenariji, ki se še ali se morda ne bodo zgodili. Tudi pri morebitnih posvojitvah ne bo odločala ideologija, pač pa stroka.

Izkušnje iz ZDA kažejo, da po uzakonitvi državne institucije odločajo v skladu s politično korektnostjo. To pomeni, da se bodo lahko istospolni pari, ki jim ne bo dodeljen otrok, sklicevali na domnevno diskriminacijo zaradi spolne usmerjenosti. To pa na področju posvojitev vodi v sistem »kvot«, kar je popolnoma nesprejemljivo. Otrok ne more biti pravica.

Današnja družba je drugačna kot nekoč. Homoseksualni akt je bil nekoč, še nedavno, kaznivo dejanje. Zdaj je družba bolj odprta, pojavlja se empatija do drugačnosti. Kakšna je vloga cerkve pri teh spremembah? Sam jo vidim kot zaviralko sprememb.

Glede istospolno usmerjenih velja, da smo v cerkvi že leta 1993 v Katekizmu zapisali, da je treba istospolno usmerjene spoštovati in da se ne smejo diskriminirati. Cerkev je družbeni korektiv, ki družbi preprečuje, da bi pozabila na človekovo dostojanstvo in pravičnost. Tudi v preteklem totalitarnem sistemu smo kristjani poslušali slogane, da cerkev zavira napredek, ker se je zavzemala za človekove pravice in demokracijo. Zgodovina pa nam je dala prav in prepričan sem, da bodo prihodnje generacije kristjanov cenile našo pokončno držo, ko zagovarjamo družino in pravice otrok.

Poenostavljate. Del Cerkve je nekaj časa dobro kohabitiral s partijo, a bili so drugi časi in bila je zatirana. Vendar vas nisem spraševal tega. Vseskozi strašite, kaj vse bo se zgodilo, omenja se nadomestno materinstvo. Tega pri nas ni, po zakonodaji je mati otroka ženska, ki ga je rodila.

Dobro veste, da se zakonodaja spreminja. V slovenski ustavi imajo zakonci v 55. členu pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Kako naj npr. dva moška uresničujeta to ustavno pravico drugače kot prek nadomestnega materinstva? Uzakonitev nadomestnega materinstva je logična posledica redefinicije zakonske zveze.

Nekaj je posvojitev, drugo pa nadomestno materinstvo. Nikakor ne gre za isti stvari.

Trenutno je res prepovedano, a v Cafeju Open je bil pred časom posvet z dr. Teo Logar o nadomestnem materinstvu, ki ga ni opisovala kot obliko grobega izkoriščanja revnih žensk, temveč kot možnost reprodukcije za istospolno usmerjene.

Nasprotno, pogovarjali so se ravno o etičnih dilemah nadomestnega materinstva. To vprašanje v slovenski LGBT-skupnosti ni resno tematizirano.

To je vaše mnenje, s katerim se ni mogoče strinjati. V bioetiki je o tej temi že leta govor v kontekstu istospolnih skupnosti.

Manipulirate, poglejte recimo portal 24kul.si. Če rečem, da so tam izpeljave nedostojne, sem uporabil premil izraz. Prevedli so recimo ruski propagandni film o LGBT-skupnosti, ki je homoseksualce obtožil pedofilije.

To je vaše mnenje, ki ga lahko naslovite na avtorja filma. Cilj filma je bila demitologizacija zgolj srečnih in lepih istospolnih parov, ki naj bi bili najboljše okolje za vzgojo otrok. To pa ni res. Tako kot heteroseksualni pari se tudi istospolni soočajo z vsakodnevnimi problemi. Manipulirala sta tudi vaša revija in vaš politični blok, ki trdita, da otrok ne potrebuje očeta in matere za zdrav psihofizični razvoj. Leta 2012 je bilo v medijih najti manipulacije, da so homoseksualni pari celo boljši starši kot heteroseksualni oz. so primerjali heteroseksualne družine alkoholikov in nasilnežev z zgolj ljubečimi istospolnimi skupnostmi. To so manipulacije in z vidika strokovnosti nepoštene primerjave.

Z vidika strokovnosti je čudno, da trdite, to ste zapisali sami, da bo imel otrok brez izkustva lika očeta otežen dostop do boga. Za pojasnjevanje pomena družine uporabljate teološke argumente.

Ali imam pravico do svojega mnenja ali ne? O pomenu očetovstva za vzgojo otroka je govoril papež Frančišek. Prav tako je znano, da se je bog v krščanstvu razodel kot moški in kot oče. Destabilizacija in zanikanje pomena očetovega lika za razvoj otrok lahko v njih različno odmevata, tudi tako, da težje odkrijejo boga.

Ne gre za vprašanje vere, pač pa vprašanje za razvojne psihologe, strokovnjake, ki obravnavajo razvoj otrok.

To je tudi vprašanje vere. V naši državi se pojem »strokovnjaki« pogosto zlorablja z namenom utišati drugače misleče. Kdo je ta stroka? Kdo so ti profesorji? Kakšen je njihov politični interes? Vsa ta »stroka«, ki trdi, da otrok ne potrebuje očeta in matere, izvaja prek izobraževalnega sistema socialni eksperiment, ki je dolgoročno škodljiv. O tem je javno govoril tudi Roman Vodeb.

Na vašem mestu se ne bi skliceval na Romana Vodeba. Nima nobenih znanstvenih referenc.

Ima pa prek 50 objav v Cobissu. Zakaj jih nima, je velikokrat javno povedal. Kaj pa npr. sociolog Mark Regnerus?

Tisti teksaški znanstvenik, katerega študijo o domnevno deprivilegiranih otrocih, ki odraščajo v istospolnih partnerskih skupnostih, je zavrnila večina strokovne javnosti v ZDA?

Vendar ne vsa. Prav tako niso vsi zanikali njegovih ugotovitev. Govorim o tem, da se lahko stroka uporablja za dosego političnih ciljev in utišanje drugače mislečih.

Jaz pa govorim o izkrivljanju in strašenju. Kaj je mislil nadškof Zore s tem, da je zlo nekoč dišalo po žveplu, danes pa morda po parfumih?

Ne vem, to boste morali vprašati njega. Lahko pa povem, da mu posamezniki, ki govorijo o strpnosti in svobodi izražanja, že grozijo s tožbami.

Nekaj duhovnikov pri mašah ni prebralo škofovskega pisma s pozivom k zbiranju podpisov za referendum. Kako to razumete?

Gre za vprašanje vere. Morda niso navajeni tovrstnega načina delovanja cerkve. Verjamem pa, da moramo kristjani končno zapustiti miselnost »geta« in oditi v javni prostor.

Slovenska cerkev ima v javnosti nizek ugled, je ta politična aktivacija prava pot, da se povrne na mesto moralnega razsodnika?

V družini se prenaša vera in zaradi nje narod, država in cerkev lahko preživijo. Domnevno nizek ugled cerkve in katoličanov je posledica bolj ali manj načrtnega delovanja dela politike, medijev in civilne družbe, ki že desetletja rušijo ugled naše katoliške skupnosti. Takšno delovanje ne odraža vedno realnega stanja. Za praznike se zdi, da so vsi verni – verni in neverni. To je zelo lepo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.