Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

17. 4. 2015  |  Mladina 16  |  Kultura

»Makedonija se lahko zgodi povsod na Balkanu«

Aleksandar Popovski

Gledališki in filmski režiser o svoji režiserski poti, o rodni Makedoniji, ki je v hudi moralni in politični krizi, ter o nenaklonjenosti bogov dobrim ljudem

Makedonski režiser Aleksandar Popovski, ki se je rodil leta 1969 v Skopju, je tam, na Univerzi Cirila in Metoda, tudi diplomiral iz gledališke in radijske režije. Po prvih projektih v domovini, kjer se je uveljavil z režijami besedil znanega dramatika Dejana Dukovskega, se je začela njegova »odisejada« po gledališčih drugih držav. Pot ga je najprej vodila na Dansko, nato v Turčijo, Grčijo, Srbijo, na Hrvaško, v Veliko Britanijo in Slovenijo, ki je njegov »gledališki dom«.

Z režiserjem, ki je režiral tudi tri celovečerne filme in zanje napisal scenarije, smo se pogovarjali predvsem o razmerah v Makedoniji. To državo zadnja leta pretresajo različne afere zaradi samopašnega vladanja premiera Nikole Gruevskega in njegove klike. Proti takšnim vzorcem vladanja pa niso odporne niti druge države, ki so nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavije.

Popovski preživi v makedonski prestolnici, kjer ima ženo, le nekaj mesecev na leto, večino leta pa deluje na tujem.

Že več kot desetletje delate tudi v slovenskih gledališčih. Kako kot makedonski režiser doživljate Slovenijo in tukajšnjo gledališko sceno?

Življenje me je usmerilo v Slovenijo na nenavaden način. Prvič sem bil tu na prehodu iz leta 1988 v 1989, saj sem v Ljubljani služil vojaški rok v tedanji JLA. Bil sem v »maršalki«, kjer je bil tedaj zaprt Janez Janša. Služenje v JLA je bilo moje prvo srečanje z Ljubljano in s Slovenijo. V tistem času sem na skrivaj prebiral tudi Mladino, saj jo je bilo v vojski prepovedano brati, skrival pa sem jo v postelji, da me ne bi zasačili kot imetnika prepovedane literature. Sicer pa danes Slovenije ne doživljam kot Makedonec, kajti tukaj preživim veliko časa. Je moj pravi gledališki dom, saj sem tu napravil več predstav kot v Makedoniji.

Zdaj v Mestnem gledališču Ljubljanskem (MGL) režirate Brechtovega Dobrega človeka iz Sečuana. Govori o večno aktualni temi: kako biti dober v družbi, ki je slaba. Kako ste se lotili tega teksta in kaj vam, kot režiserju in človeku, govori Brecht v tem delu?

Vedno, ko se z Barbaro Hieng Samobor, umetniško vodjo MGL, dogovarjava za uprizoritve posameznih del, začneva pogovor z mojimi razmišljanji in pričakovanji. Povem ji, kaj me zanima, Hiengova pa me usmeri na posamezno dramsko delo s to tematiko. Vprašanje, »kako biti dober v slabih časih«, me že dolgo vznemirja. Po življenjskem prepričanju sem levičar, ki kritično razmišlja o tematiki ekonomskega, religioznega in nacionalnega. Hkrati pa se zavedam, da »mehka« ideologija, kamor sodi tudi umetnost, nima trdne uporabne vrednosti v družbenem dogajanju, saj umetniki pač ne spreminjamo sveta. Spreminjajo ga protagonisti iz ekonomske, religiozne in politične sfere.

Preden sem se odločil režirati Dobrega človeka iz Sečuana, sem nekaj sanjal. Sanjal sem, da so na zemljo prišli bogovi, mi dali orožje, da bi pobil vse, ki jih ne maram ali o njih mislim, da so zlobni. V sanjah sem imel za to dejanje odmerjen čas do jutra. Jaz pa sem vso noč razmišljal, ali naj jih ubijem ali ne. Seveda jih nisem. Pa so spet prišli bogovi in mi dejali, da bodo zdaj oborožili njih, ki bi jih moral pobiti, da opravijo z mano. Takrat sem se prebudil. V tem smislu se je Brechtov tekst, ki se tudi začenja s »sestopom« bogov, ki iščejo dobrega človeka, prilepil na moja razmišljanja in moje strahove v sanjah.

»Umetniki smo kontraši, nagajati moramo oblasti, kajti ni je, ki se ne bi spridila in bi delala le dobro za ljudi.«

Proti čemu in za kaj se je treba danes res predvsem boriti?

Redko kdo od nas ni razočaran nad trenutnim družbenim in političnim dogajanjem, posebej v državah, ki so nastale iz nekdanje Jugoslavije. Povsod je na delu nekakšna kvazidemokracija. Živimo v mutiranem tipu demokracije, temelječem na postulatih, ki so passe in brez vrednosti. Predvsem skrb zbujajoča je religija, ki ni v domeni zasebnega, ampak jo skušajo vsiliti kot sestavino državne ureditve v kontekstu spornega domoljubja. Da bi bilo vse skupaj še bolj žalostno, to počno mimo dognanj znanosti in kulture, ki bi morala biti gonilo družbenega razvoja. Ob vsem tem smo lahko zaskrbljeni. Kajti dejansko se po 20 letih ni izcimilo nič pozitivnega, nikamor se ne premaknemo, če že ne nazadujemo. Poglejte, kaj se zgodi, ko nori Šešelj v Srbiji sežge hrvaško zastavo. Na noge skoči ves narod. Ne verjamem, da ni cepiva proti takšni norosti ali pa vsaj kakega manj blagega zdravila, da bi postali odporni proti tem pojavom. A če me vprašate, kako ubraniti dobro, nimam odgovora.

V Makedoniji redko režirate. Pred letom pa ste v Makedonskem narodnem gledališču vendarle režirali Življenje gospoda Molièra Mihaila Bulgakova.

S tem sem hotel pokazati na vse licemerje v makedonski družbi in kulturi, ki se kaže tudi med umetniki, saj se ti kar po vrsti ukvarjajo s politiko. Tekst Bulgakova je pravi za tamkajšnje razmere, kakor je bil svoj čas pravi za sovjetske razmere, saj avtor v njem, skozi Molièrov odnos do francoskega kralja Ludvika XIV., v resnici opisuje svoj odnos do Stalina. Meni pa je Življenje gospoda Molièra rabilo za ponazoritev mojega odnosa do razmer v Makedoniji, predvsem pa do politike. Neverjetno, koliko zdravnikov, športnikov in umetnikov je vstopilo vanjo. Blebetajo pa takšne neumnosti, da me je sram. Celo nekateri umetniki z alternativne scene so menda »spregledali« in zagovarjajo klasicistične oblike v umetnosti, ki jih forsira politika z ustvarjanjem nekakšne antične Makedonije. Umetnik mora biti kritičen do oblasti, in to ne glede na to, kdo je na oblasti. Umetniki smo kontraši, nagajati moramo oblasti, kajti ni je, ki se ne bi spridila in bi delala le dobro za ljudi.

Danes se Makedonija ukvarja z etničnimi napetostmi med Makedonci in Albanci. Državljani, predvsem opozicija in kritični glasovi v medijih, so žrtve oblasti. Policija jih preganja, jim prisluškuje, sodišča pa so tudi orodje oblasti. Tako opisuje razmere opozicija. Kdaj se je ta proces začel? Sta res vsega kriva le premier Nikola Gruevski in njegova nepotistična srenja?

Takšna je realna podoba današnje Makedonije. Ne strinjam se le s tezo, da so v vsakdanjem življenju res velike napetosti med Makedonci in Albanci. Lahko pa nastanejo, saj ta nasprotja podpihujejo politiki in oblast. Kar se danes dogaja v Makedoniji, se je kuhalo dolga leta in nihče se ni potrudil, da bi te negativne procese preprečil. Pa tudi s korupcijo v Makedoniji se doslej ni nihče resno ukvarjal. Zato je prodrla v vse pore družbe, politika in politiki pa so najbolj okuženi z njo.

»Le skrajno pokvarjen človek se lahko domisli, da je treba pokvariti dvigala v stavbah, v katerih živijo stari ljudje, da bi jim preprečili odhod na volitve.«

Zdaj je opozicija prišla na dan s prisluškovanjem, ki hudo bremeni sedanjo oblast.

Pristnosti teh posnetkov sodišča sicer še niso potrdila, vendar je politični vrh očitno prisluškoval številnim, približno 20 tisoč ljudem. Na podlagi do sedaj objavljenih posnetkov lahko rečemo, da je osupljivo poslušati, kako se med seboj pogovarjajo sedanji oblastniki. Slišali smo denimo, kako direktor državne varnosti govori, da je treba za nekega opozicijskega politika, ki so ga spravili v zapor, organizirati posilstvo. Preprosto ne veš, od kod tem ljudem takšne zamisli. Kaj se ti mora dogajati v glavi? Le skrajno pokvarjen človek se lahko domisli, da je treba pokvariti dvigala v stavbah, v katerih živijo stari ljudje, da bi jim preprečili odhod na volitve.

Se je pa Makedonija zmogla izogniti krvavemu odhodu iz Jugoslavije, kar je številne opazovalce presenetilo.

Makedonija je fenomen. V času vojn na območju nekdanje Jugoslavije je res veljala za oazo miru. Nekaj posebnega je tudi danes, saj skuša ob vsem naštetem zdajšnja desničarska oblast na novo definirati podobo in razvoj makedonskega naroda. Kaj mislim s tem? V Sloveniji imate na glavnem trgu Prešerna, pesnika. Mi pa smo pred leti na glavni trg v Skopju dobili 30-metrskega vojščaka na konju. Najprej nihče ni vedel, kdo je, kasneje pa so ljudstvu sporočili, da je to Aleksander Makedonski. Saj niti ni pomembno, kdo je na konju, hočem opozoriti le na razliko med tem, če se država na glavnem trgu ponaša s pesnikom ali z vojščakom.

Sam verjamem v drugo tradicijo Makedonije. V Makedonijo, ki je dala Cirila in Metoda, človeka, ki sta ustvarila azbuko, torej pisavo nekaterih slovanskih narodov. Nočem Makedonije, ki se ponaša z bojevniki. Sedanja vlada je veliko truda in denarja vložila v mit, ki nima stvarne podlage, »izumila« ga je na podlagi domnevnih zgodovinskih dogodkov in osebnosti. S tem razdvaja narod med Slovane in antične Makedonce.

Sicer pa, če pogledate na Balkan, se je na tem koščku sveta naprednim idejam povsod slabo pisalo. Poražene niso le v Makedoniji, ampak tudi v Bolgariji, Grčiji, Srbiji, BiH in na Hrvaškem. In ker oblast in njeni »intelektualni« oprode ne znajo drugače, nam ponujajo rešitve v religiji, nacionalizmu, zastavah, lažnem domoljubju in bojevnikih. To je passe. Imeli smo odlično možnost, da naredimo moderno državo, pa so jo zapravili.

Prizor iz predstave Dobri človek iz Sečuana

Prizor iz predstave Dobri človek iz Sečuana
© Damjan Švarc

Za nekatere balkanske države se zdi, da je rešilna bilka zanje vključitev v Evropsko unijo.

Tudi v Makedoniji je bila to edina stvar, ki nas je držala pokonci. Zdaj ni več tako, ker je zdajšnja desničarska vlada to vizijo s svojo politiko ubila in ker se je tudi EU, blago rečeno, zadnja desetletja čudno vedla do nas, saj je dopustila, da nas uničuje in gazi takšna vlada, kot jo imamo, evropske institucije pa njeno početje preveč mirno opazujejo.

Nikola Mladenov, ustanovitelj do oblasti kritičnega časopisa Fokus, je dejal, da ljudje hočejo »družbo svobodnih ljudi, vlada pa ljudi brez hrbtenice«. Umrl naj bi bil v sumljivih okoliščinah.

Ta njegova poved je postala paradigma za celoten položaj. Vlada nekaj »hoče«. Boli me k…, kaj hoče vlada! Mene zanima, kaj hočem jaz. Sicer pa te vlade ni izbralo ljudstvo, kajti vse več dokazov je, da so bili izidi zadnjih trojih parlamentarnih volitev ponarejeni. Zato v Makedoniji nimamo legitimne oblasti. Dejansko bi morala oblast le servisirati državljane, optika teh politikov pa je, da so prišli na oblast po božji volji. Mladenov je res umrl v čudnih okoliščinah, a preiskave še niso končane. Nekega dne bodo ljudje izvedeli, kaj se je v resnici zgodilo z njim.

Vodja opozicije, socialdemokrat Zoran Zaev, je Gruevskega pozval k odstopu, ko je bila razkrita afera s prisluškovanjem, premier pa je njegov poziv označil za državni udar. Zaeva so celo obtožili izdaje in mu odvzeli potni list. Kaj sploh lahko stori opozicija v Makedoniji?

Zelo pomembno je, da opozicija vztraja pri tem, da javnost dobi v roke vse dokumente o prisluškovanju, da bomo vedeli, kaj se dogaja. Res je. Premier je poziv Zaeva označil za državni udar. Če ne bi bilo žalostno, bi bila to lahko zelo dobra šala. Gruevski celo govoriči, da ljudje ne bi smeli biti seznanjeni z zapisi prisluškovanja, ker gre za državne skrivnosti, zapise prisluškovanja pa naj bi bile opoziciji priskrbele tuje obveščevalne službe. Ta zgodba se ne sme pomesti pod preprogo. Odgovarjati mora tudi Telekom Makedonije, ki je podjetje v nemški lasti, kajti državna varnostna služba sicer lahko od njega zahteva vpogled v komunikacijo, vendar po posebni proceduri in seveda ne za 20 tisoč ljudi. Ta zgodba hudo smrdi in opozicija ne sme mirovati ali celo ustaviti kampanje. Zgodba mora dobiti politični in kazenski epilog.

Jadranka Kostova, urednica Fokusa, ki jo oblasti prav tako napadajo, trdi, da je za neodvisne medije obdobje Gruevskega »obdobje groze«.

In malo je medijev, ki bi bili neodvisni, kajti 90 odstotkov jih prek različnih kampanj financira vlada. So posredno odvisni. Vsi avdiovizualni mediji so državni, vladni. Pred kratkim so bile velike študentske demonstracije, makedonska televizija pa je namesto protestov prikazovala oddajo o kozah, ki se pasejo na makedonskih planinah in parijo. Totalna shizofrenija. Tako je počel Milošević v devetdesetih letih v Srbiji. Danes lahko govorimo le o nekaterih spletnih portalih in Fokusu kot o svobodnih medijih. Vse drugo je v rokah oblasti.

»Pred kratkim so bile velike študentske demonstracije, makedonska televizija pa je namesto njih prikazovala oddajo o kozah, ki se pasejo in parijo.«

V Skopju so med projektom preobrazbe mesta, menda vrednim 580 milijonov evrov, postavili tudi kip Dušana Silnega, srbskega vladarja, ki je bil goreč nasprotnik Albancev. Očitno pa ni bilo prostora niti za en kip kakšne albanske zgodovinske osebnosti, čeprav Albanci sestavljajo četrtino prebivalstva Makedonije.

O teh in drugih kipih ter spomenikih ne velja izgubljati preveč besed, saj sodijo, kar sva že rekla, k politiki ponarejanja zgodovine. Nič jim ne verjamem. Pa tudi nad nekaterimi izvrstnimi albanskimi intelektualci sem razočaran, ko pišejo in govorijo o tem. Ne izhajajo s pozicije svobode in boja zanjo, kar je zame pri utemeljevanju družbe ključno. Marsikatera zdajšnja težava v odnosu med narodi bo odpadla, ko in če bomo vključeni v EU. Ta del Evrope spada, zemljepisno in idejno, v EU. Zdaj pa, kadarkoli je treba destabilizirati Makedonijo, se vključi v politiko albansko-makedonski spor, obremenjen z nacionalističnim in religioznim enoumjem.

Po sodbi nekaterih opazovalcev Makedonija še ni dosegla dna v družbenih in političnih razmerjih.

Makedonsko družbo je treba resetirati. Pa verjetno tudi druge v naši bližini. Opažam, da je drugim kaj malo mar za dogajanje v Makedoniji. Takšen odnos ni dober, saj se lahko podobne politične mahinacije pojavijo tudi drugod. V Sloveniji so prav tako nekateri politiki sposobni posnemati Gruevskega. Zato bi morali povsod čim prej prepoznati takšne nevarnosti, kajti to, kar se dogaja v Makedoniji, je strašno. Ne gre za mali, neumni spor, ampak za dogajanje, ki globoko pretresa družbo in grozi s koncem demokracije, kolikor je je.

Družbe na Balkanu so še vedno nestabilne, po padcu Berlinskega zidu so se znašle v vrtincu, ki je precej močnejši od nas. Takrat smo doživeli zamenjavo ideologije, ekonomija pa je postala glavna ideologija, skozi katero vrednotimo uspeh ali neuspeh države in družbe. Pravzaprav je svet, pa če si priznamo ali ne, en sam velik rop. Denarja je dovolj, vendar je večinoma v rokah majhne skupine ljudi. Množice pa nimajo niti za preživetje.

»Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke,« je nekoč spraševal Brecht. Morda pa bi kazalo njegovega Dobrega človeka iz Sečuana čim prej uprizoriti tudi v Makedoniji in še kje?

Bilo bi super. Toda sistem »biti dober« ne deluje tako samoumevno, kajti treba je najti načine, kako vrednoto »biti dober« implementirati v sistem. Ni dovolj le govoriti, kaj je dobro in kaj slabo. Kako biti dober? Ali kot pravi Brecht: »Zakaj bogovi na ves glas ne povedo, da so dolžni dobrim omogočiti dober svet? Zakaj bogovi ne stojijo dobrim ob strani in ne ukažejo: Juriš!«

Gledališka predstava:
Bertolt Brecht: Dobri človek iz Sečuana
Režiser: Aleksandar Popovski
Kje: Mestno gledališče Ljubljansko, Ljubljana
Ponovitve: 17., 22., 23. in 24. aprila 2015

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.