Katja Perat  |  foto: Uroš Abram

15. 5. 2015  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Portret

Nina Ivanišin, igralka

Dekle, ki je za film z glavo navzdol bingljalo v globino in poljubljalo Mikija Manojlovića, a ostaja zvesto gledališču

Nina Ivanišin je izpričana zapečkarica. Iti neobremenjeno na kavo, preživljati čas z bližnjiki, ostati doma kljub mikom tujine so stvari, s katerimi ne le shaja, marveč se zdi, kot bi si zanje prizadevala. Do intervjujev je zelo zadržana, saj verjame, da za njeno delo niso bistveni. Nobene potrebe ni, da bi imelo občinstvo vpogled vanjo kot zasebnico, da bi zmoglo razumeti ali ceniti njeno delo. Zelo ji ustreza, da fenomen rumenega tiska v slovenskem prostoru še ni doživel polnega razcveta in da ima igralka, razen če ji to ni v posebnem interesu, pred preveliko medijsko pozornostjo lahko popoln mir.

Je ena redkih igralk, ki ne kaže nobenega posebnega veselja do izpostavljanja in za katero se zdi, da ji je nadpovprečno malo do tega, da bi svojo zasebnost, pa četudi samo mnenjsko, razdajala javnosti. Igralec, pravi, kadar dela dobro, nikdar ne predstavlja samega sebe. Vedno je za nečim skrit, v nekaj preoblečen, nikdar ga zares ne srečamo, čeprav je nemogoče, da bi svoj izraz do popolnosti obvladal in koščki njegove osebnosti vedno silijo na plano. O sebi vedno povemo več, kot bi si želeli, še reče. Predvsem s tistim, česar ne povemo.

Čeprav se je preizkusila v celovečercu Rajka Grlića z naslovom Naj ostane med nama, je selitev v tujino izrazito ne zanima. Malo zaradi domotožja, malo pa tudi zato, ker ima tu idealne možnosti za vse. Doživlja se predvsem kot gledališka igralka, saj pravi, da ji gledališče daje večji občutek svobode kot film – manj je zapleteno, odvisno od manj dejavnikov in bolj ji je domače. In gledališče, ugotavlja, je tako zelo vezano na jezik, da si migracije sploh ne more zamisliti. Poleg tega je tu zanjo dela ogromno in težko si predstavlja, da bi jo kjerkoli angažirali v podobnem obsegu.

Začela je v Gledališki šoli Prve gimnazije Maribor pod vodstvom Mojce Redjko, zdaj direktorice Lutkovnega gledališča Maribor. Tja je zatavala bolj po naključju kot načrtno, ostala pa zaradi programa, ki ji je omogočil stik z najrazličnejšimi oblikami gledališča in izvrstnimi režiserji (med njimi je najti tudi danes zvezdniška imena, kot je Jernej Lorenci), hkrati pa jo je izučil delati na več pozicijah hkrati, od tehnike do kostumografije, in ji s tem za vse življenje podaril ljubiteljski duh, zaradi katerega pravi, da ji nič ni odveč.

Priprave na sprejemne izpite za igro na ljubljanski AGRFT so jo spravljale ob pamet. Take treme, pravi, ni imela nikdar v življenju, ne prej, ne potem, vendar se je strah izkazal za neupravičenega, saj je bil njen ognjeni krst izjemno nežen, izkušanja akademije pa zelo lepa. Bili so zelo močen, kakovosten letnik, a so se po koncu šolanja popolnoma raztepli in danes ji je v veliko veselje, ko se pri kakšnem projektu spet srečajo, kot sta se s Heningmanom v Iliadi. Koprodukcije tudi sicer obožuje, čeprav pravi, da so organizacijska štala. Všeč ji je, da se igralci premešajo, da se dela v kolektivu in kolektivno, kjer je odgovornost porazdeljena, kjer se lahko počutiš dobro, ker nisi niti preveč izpostavljen niti preveč v ozadju. Zato obožuje delati z Lorencijem. To so predstave, reče, v katerih ima človek občutek, da res zna igrati.

Ko je iz Slovenskega ljudskega gledališče Celje, kjer je bila sprva zaposlena, odhajala v ljubljansko Dramo, kjer dela zdaj, se je najbolj bala, da zanjo tu ne bo dovolj priložnosti, da bi se uigrala, a je bil strah tudi tokrat na njeno srečo odveč. Čeprav je bilo prvi dve leti bolj malo dela, je mlajši del ansambla z njo vred pod umetniškim vodenjem Eduarda Milerja dobil priložnost in odgovornost, ki so jo potrebovali, da se izoblikujejo. Drama, pravi, je izjemno zdravo delovno okolje. Poleg tega ugotavlja, da je za nacionalni teater izrazito odprta in napredna. Ljubljanska Drama deluje na zelo visoki umetniški ravni, sprva se ji je počutila nekoliko nedoraslo, vendar je vsako leto bolj sproščena. Ta sproščenost, ugotavlja, je posledica količine dela. V stanju hiperprodukcije človek namreč nima časa razmišljati in samo deluje. Danes si težko predstavlja, da bi ji bilo kje lahko bolje.

V Slovenki, filmu Damjana Kozoleta, je bingljala z glavo navzdol z razmeroma velike višine in igrala študentsko prostitutko, pravi pa, da so za igralca vse naloge enako zahtevne in bi moral k njim pristopati z enako resnostjo. Sleči se je najlažje, reče. Vsak človek se slači večkrat na dan.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.