Matej Bogataj

15. 5. 2015  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Knjiga

Vesna Lemaić: Kokoška in ptiči

Škuc (Lambda; 114), Ljubljana 2014, 195 str., 18 €

Predborzni kokošnjak

Roman Vesne Lemaić ima nekaj prav dokumentarističnih in prepoznavnih potez, ki nagovarjajo naše spomine na najnovejšo zgodovino; rekonstruiramo po datumih opisane dneve upora in se spomnimo nekaterih konkretnih akcij in prepoznamo nekatere akterje, vse nalašč ne globoko skrite pod ptičjimi vrstami. Ob tem pa so v romanu ves čas objavljene povezave na spletne strani z dokumenti in proglasi gibanja, članki z odzivi nanj; gre za gibanje 15o oziroma Bojza, poleg zasedbe trga pred borzo pa so popisane tudi druge dejavnosti gibanja in Kokoška, prvoosebna ironična pripovedovalka, je ves čas zraven. Ne le na ulicah in potem pri politični vzgoji v šotorih, z gibanjem se zavzamejo tudi za deložirano družino iz Litije in odidejo na mednarodno srečanje v Frankfurt; vmes seveda pristanejo v gajbici in trčijo ob jastrebe. Kokoška izpisuje še predhodne postaje; po gnezdenju v družini in potem s Prepelico se začasno ugnezdi v kokošnjaku v protest proti svetovnemu izkoriščanju in finančnim špekulantom, dokler se ptiči ne preformirajo in nadaljujejo boj z drugimi sredstvi, se odpočijejo v Rogu in sploh.

Vesna Lemaić

Vesna Lemaić
© Borut Peterlin

Kokoška in ptiči je delno izmišljen roman, ki v maniri razvojnega kaže etape v odraščanju. Od otroštva in uporne bake, ki je skojevka in trosi letake po okupiranem Šibeniku, kar Kokoško navdihne in je baki knjiga tudi posvečena, do spoznavanja družbenih antagonizmov, za kar ima širok nabor možnosti od udinjanja Porcheju in moralne, pa tudi finančne podpore anarhizmu, vse do priključitve 15o. Zdi se, da tam polno zaživi, čeprav ostaja ves čas ironična in duhovita. Kar je v skladu z naravo gibanja, ki ga opisuje kot klovnijado, humor je njegovo močno defenzivno orožje, kadar naleti na represijo, pa naj gre za mehčanje policijskih oklepnežev ali karnevalsko lotevanje manifestacij. Pri tem je Lemaićeva tudi dovolj nepristranska, pač v skladu z zahtevami literature, da ji je tuja vsakršna idealizacija; šotorišče je opustelo zaradi zunanjih razlogov, zaradi premeščanja fronte, pa tudi zaradi poslabšanja notranjih odnosov, slabe kondicije iglokožcev in lunarnih občutljivcev, zaradi notranjega iztrošenja in upada vznesenosti. Gibanja se pač preoblikujejo – ali institucionalizirajo. Da se zasedbeno ni popolnoma, čeprav se je krilo zrinilo pod parlamentarno perut, napotujejo skrivnostne napovedi radikalizacije na samem koncu romana. In ne vemo, ali imajo oporo v resničnosti in se tam levo spodaj kaj dogaja ali pa gre za utopično razklenitev zgodbe in zvijačno pripovedno taktiko.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.