Heni Erceg

Heni Erceg

22. 5. 2015  |  Mladina 21  |  Hrvaška

Odredi za čiščenje

Hrvaška se ni nikoli odrekla nizkotnim nacionalističnim idejam, vtkanim v temelje države, cena tega pa je današnja samozadostna družbena skupnost, predpolitična država z najboljšimi možnostmi, da bodo nadaljevalci te tradicije v njej kmalu tudi dejansko prevzeli oblast

Prav nič več ni prepuščeno naključju, udarne skupine najbolj zagrizenih strumno posredujejo ob najlahnejšem sumljivem pišu. Tako je higienski odred prišel tudi na tribuno, ki je potekala na festivalu Subversive v Zagrebu, in dobesedno podivjal ob trditvah gosta festivala, urednika Mladine Roberta Botterija, ki si je drznil reči, da je bilo ob koncu osemdesetih let demokracije več kot danes. Ti osebki so po zagrebškem kinu Evropa razširili nacionalistični smrad z žaljivkami in grožnjami, zaradi česar je posredovala policija, a kaznovan seveda ni bil nihče. Takšna norost pač tukaj velja za del nacionalne folklore, zgolj nepomembno malenkost v tradicionalni matrici sovraštva, ki se je ugnezdilo v družbeno sprejemljiv pojem hrvaškega domoljubja.

Koliko in koga torej moraš sovražiti, da bi bil sprejemljiv prebivalec države Hrvaške? Nedvoumen in zelo natančen odgovor je ponudila predsednica Konservativne stranke in predstavnica Hrvaške v evropskem parlamentu Ruža Tomašić. Sklicujoč se na pripombo, ki jo je mimogrede izrekel minister za delo v srbski vladi, je dejala: »Naj raje molijo, da se ne lotimo čiščenja svojega dvorišča, kajti če bomo začeli čistiti, bodo imeli še cel kup Srbov iz Hrvaške, ki bodo morali oditi v Srbijo. Ti imajo našo državo za bankomat in samopostrežno, dajejo pa ji nič.«

Potem je gospa samozavestno snela rokavice in zaprla steklenico s strupenim čistilom, toda delci sovraštva so že lebdeli v zraku, hrvaških Srbov pa se je, kdo ve kolikič že v zadnjih dveh desetletjih in pol, spet polastila dobro znana groza, strah pred državo, v kateri živijo.

Na ta očitni sovražni govor in sporočilo, ki povzema vso odvratnost pristne ksenofobije in rasizma, sta se odzvali bosanska in srbska vlada, hrvaška pa je molčala, prav tako institucije reda, ki bi se morale odzvati po črki zakona, a se ne bodo, ampak bodo vsi skupaj le – obžalovanja vredno – skomignili z rameni, kot ob toliko drugih podobnih pojavih fašizma na Hrvaškem. Predstavnik Srbov Milorad Pupovac je pisal predsedniku evropskega parlamenta in ga opozoril na nevarne »higienske navade« hrvaške poslanke v tem telesu, toda očitno je bilo vse skupaj bob ob steno. Kajti ni videti, da bi mister Shultz kaj odgovoril, vrh glave ima očitno teh »fuckin’ Croats«, poleg tega ima pomembnejše delo – sodeluje pri določanju kvot za afriške begunce, ki drvijo v Evropo in grozijo z novim onesnaženjem.

Kvota za Hrvaško naj bi znašala 300 Sircev, ki jih bomo morali, potem ko bodo prepluli Sredozemsko morje, hočeš nočeš sprejeti, poleg tega pa še 1,73 odstotka drugih imigrantov. Torej, ves cinizem tega sveta se skriva v odstotkih, s katerimi te nesrečne ljudi obravnavamo, kot bi bili sestavine kakega kemičnega čistilnega sredstva, ki ne smejo preseči točno določene količine, saj bi sicer to sredstvo tistih hip postalo eksplozivno. Zelo podobno, kakor velja za Srbe na Hrvaškem, ki jih je ostalo manj kot štiri odstotke, pa tudi te bi R. Tomašić najraje »počistila« z »našega dvorišča« in jih poslala v vražjo mater.

No, kako sploh je gospa, ki »si ne bi želela, da bi se njena hči poročila s Srbom«, prišla v evropski parlament, kjer je bajno plačana med drugim tudi za treniranje fašizma na domačem terenu? Lepo, izvoljena je bila na listi zagrizene nacionalistične stranke z ekskluzivno pravico do širjenja sovraštva, za katero so besede R. Tomašić zgolj čisto navaden in nedvoumen izraz njenih programskih smernic. Predsednik te stranke in – glede na to, kakršna smola se nas drži – verjetno bodoči premier med drugim odkrito podpira nekaj, kar se imenuje Hrvaško nacionalno sodišče, sestavljeno pa je iz degradiranih ministrov, sodnikov, nevarnih norcev. Ti so na tem svojem naglem sodišču že »obsodili« ministrico za zunanje zadeve Vesno Pusić, nekdanjega predsednika države Stipeta Mesića in druge, ki menda »ogrožajo hrvaške nacionalne interese«, kar je vsekakor odkrit poziv k uličnemu linču.

Zaradi tega se zdi, da glede na politiko etnične izključevalnosti in sovraštva, ki jo nenehno uveljavlja HDZ, gospa Tomašić resnično ni povedala nič bistveno novega. Ali nič drugačnega kot član splitskega mestnega sveta iz iste stranke, ki je besno zahteval prepoved zaposlitve nekega meščana srbske narodnosti, in to na delovnem mestu čuvaja mestnega parkirišča. Čeprav je teh »subjektov« sovraštva v Splitu ostalo samo nekaj tisoč, niti ti preostali Srbi nimajo kaj delati na našem »čistem dvorišču«.

Sicer pa je bila Ruža Tomašić v prejšnjem življenju policistka v Kanadi in samo predstavljamo si lahko, kaj bi doživela tam, če bi poskušala državo »očistiti« nekaterih skupin njenih državljanov. Potem je v devetdesetih letih prišla na Hrvaško, čeprav je hrvaščino le za silo tolkla, postala je Tuđmanova telesna stražarka, ustanovila fašistično stranko in glejte jo zdaj, »čistilka« Hrvaške je danes faca v evropskem parlamentu. Z nalogo stalne promocije za zdaj Očeta domovine Franja Tuđmana, ki se je po etničnem čiščenju Srbov iz Hrvaške leta 1995 pohvalil s svojo »dokončno rešitvijo«. Dejal je, da so »Srbi neslavno izginili iz naših krajev, kakor da jih tu sploh nikdar ni bilo. Želim jim srečno pot!«

Toda Hrvaška se ni nikoli odrekla nizkotnim nacionalističnim idejam, vtkanim v temelje države, cena tega pa je današnja samozadostna družbena skupnost, predpolitična država z najboljšimi možnostmi, da bodo nadaljevalci te tradicije v njej kmalu tudi dejansko prevzeli oblast.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.