Heni Erceg

Heni Erceg

19. 6. 2015  |  Mladina 25  |  Hrvaška

Trgovanje z dejstvi

Med Zagrebom in Beogradom se odvija proces približevanja na podlagi skupnega zmanjševanja pomena zločinov, storjenih v Bosni, in vztrajanja pri frazi o zgolj »posameznih zločinih«, s katero sedanje oblasti prikrivajo odgovornost za strašne medvojne dogodke v Bosni. Izčrpani državi, ki bo očitno spet trpela zaradi sodelovanja med Hrvaško in Srbijo.

Predstavljajmo si za hip nekaj nemogočega, torej politike, ki bodo napravili vse, da bi rešili državo, se odločili celo za skrajno nepriljubljene ukrepe, in to za ceno poraza na volit-

vah, in ne bodo več zgolj birokrati, ki so kadarkoli pripravljeni hazardirati z blaginjo svojih državljanov, samo da bi si zagotovili še en mandat, tako kot zdaj počne hrvaška vladajoča ekipa. Ker je ta ošabno zaverovana vase in noče priznati smrdljivega smetja iz svoje preteklosti, da bi se končno prečistila, Hrvaška že dolgo plačuje visoko ceno. Plod te družbene samouničevalnosti je prav gotovo tudi kljukasti križ, ki se je pred kratkim na tekmi med Italijo in Hrvaško pojavil na nogometnem stadionu v Splitu – kot še eno dejanje mučne fašizacije države. Vendarle ne moremo trditi, da je izključni krivec za njeno resno nazadovanje zgolj nacionalistična desnica, k ponarejanju zgodovine skupaj s predvolilnim sejmarskim trgovanjem z dejstvi se zateka tudi tako imenovana levica. Njen prvi mož in premier se v najboljši maniri svojih političnih nasprotnikov te dni grobo poigrava z nacionalističnimi stereotipi in krepi vtis o svojem domoljubju z nepričakovano napadalno retoriko, namenjeno vladi v Sarajevu. Kot mogočni gospodar zadnji služkinji ji je sporočil, da ne bo ustregel prošnji njenih pravosodnih organov za sodelovanje v procesih zaradi vojnih zločinov, ki jih je na ozemlju Bosne zagrešila hrvaška vojska. Kajti »vsebinsko so nesprejemljive, žaljive za pravno ureditev Republike Hrvaške, polne političnih obtožb in fraz«, zato, je sklenil Milanović, »ne bomo več sprejemali političnih obtožnic in sosede opozarjamo, naj pometajo pred svojim pragom«. Z enoglasno odločitvijo vlade je bila s tem še enkrat potrjena sramotna deklaracija o domovinski vojni (sprejeta leta 2000, ko so bili na oblasti socialdemokrati), ta grobi zgodovinski ponaredek, v katerem se trdi, da tisto, kar je Hrvaška počela v Bosni, ni bilo napadalna vojna, ampak so bili hrvaški vojaki tam očitno iz človekoljubnih razlogov. Toda kadar se v želji po pridobitvi naklonjenosti volilnega telesa napenjajo nacionalistične mišice ravno na škodo že tako ali tako uničene Bosne in Hercegovine, ki je takšna med drugim tudi zaradi hrvaške politike v devetdesetih letih, bi res morali s svečo iskati vsaj kako malenkostno razliko med fašistoidno desnico in domnevno levico. Še več, vodja socialdemokratov vztrajno poveličuje usodno politiko diktatorja Franja Tuđmana, navkljub dejstvom, ki bodo tudi po teh volitvah še vedno dokazovala, da je hotela Hrvaška skupaj s Srbijo v devetdesetih letih razkosati Bosno, zavzeti ozemlje te suverene države, Bošnjakom pa pustiti zgolj »malo državico Bosno«, kot je morbidno brbljal hrvaški predsednik Tuđman.

Ko torej Milanović z besednjakom bednega nacionalista danes zavrača priznanje hrvaškega napada na Bosno in mu niso mar pozivi za sodelovanje s pravosodjem te države, vztraja pri kolektivni mentaliteti potlačitve resnice, enaki tisti, ki je povezana z ilegalnimi deložacijami državljanov srbske narodnosti iz njihovih stanovanj ter z ropi in zločini nad srbskim civilnim prebivalstvom na Hrvaškem, ali pa tisti, ki se kaže v številnih pojavnih oblikah današnje fašizacije države.

So bili premišljeni napadi na bošnjaško prebivalstvo, zločini v taboriščih Dretelj in Heliodrom leta 1993 in 1994, ki jih je zagrešila hrvaška vojska, res samo naključni izpadi, ne pa udejanjanje strategije tedanjega hrvaškega političnega vrha? Je bilo to, da so nasilno izselili bosanske Srbe iz občine Livno, jih 300 zaprli in mučili ter 13 ubili, prav tako posamezen zločin ali je sodilo k strateški politiki Franja Tuđmana? So bili zločini nad vojnimi ujetniki in civilisti v Mrkonjić Gradu le pobalinstvo nekaterih hrvaških vojakov ali je zanje odgovoren tedanji poveljnik tega zasedenega ozemlja v Bosni, general Gotovina, sicer nekdanji haaški obtoženec in trenutno velik prijatelj premiera Milanovića?

Da, zločini nad civilisti v Stolcu, Čapljini, Livnu ..., taborišča, nasilne preselitve prebivalstva, rušenje vzhodnega Mostarja, zapiranje in mučenje v Bugojnu itd. ter navsezadnje ustanovitev hrvaške paradržave Herceg-Bosne, s katero se je uresničil dogovor med Tuđmanom in Miloševićem, v vsem tem se skrivajo prav tiste prvine, ki jih je hrvaški premier ošabno zavrnil v sporočilu Sarajevu. Od režimskega zločinskega scenarija, načrtnih napadov na civiliste in mesta do vključevanja v napade številnih pripadnikov hrvaške vojske, policije, obveščevalnih služb, politikov, vse z namenom priključitve delov Bosne Hrvaški. Zato je ta s sporočilom sosedom, »naj pometajo pred svojim pragom«, dosegla dno zgodovinskega revizionizma in se postavila z ramo ob rami s Srbijo, ki prav tako ne priznava načrt-

nosti vojskovanja v Bosni, celo srebreniški pokol je uradni Beograd komajda priznal, pa še to le kot zločin, nikakor ne prizna, da je šlo za genocid nad 8500 tamkajšnjimi Bošnjaki.

Zato je zanimiv proces približevanja Zagreba in Beograda prav na podlagi skupnega zmanjševanja pomena zločinov, storjenih v Bosni, in vztrajanja pri frazi o zgolj »posameznih zločinih«, s katero sedanje oblasti oportuno, čeprav za svoja naroda dolgoročno neposrečeno prikrivajo fašistično naravo nekdanjih režimov in njihovo poveljniško odgovornost za strašne medvojne dogodke v Bosni. Izčrpani državi, ki bo očitno spet trpela zaradi sodelovanja med Hrvaško in Srbijo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.