Nidžara Ahmetašević  |  foto: Imrana Kapetanović

3. 7. 2015  |  Mladina 27  |  Svet

Tovarna Dita, Tuzla

Seveda lahko delavci prevzamejo tovarno

Polovica tovarne je zapuščena, drugje so delavci, a zdi se, da se je ponekod ustavil v čas

Polovica tovarne je zapuščena, drugje so delavci, a zdi se, da se je ponekod ustavil v čas

Čudež, imenovan Dita Tuzla, je združil Bosno in Hercegovino verjetno bolj kot karkoli drugega po vojni. Potem ko so delavci po štirih letih bitk spet zagnali proizvodnjo, so jim sodržavljani izrazili podporo na družabnih omrežjih, začeli so promovirati izdelke te tovarne, razmišljati, kako bi pritegnili čim več pozornosti. Ena od kampanj je Selfi z Dito, z njo so v le nekaj dneh zbrali več kot 5000 fotografij otrok, starejših ljudi in znanih osebnosti z Ditinimi izdelki v rokah. Vsi ti ljudje se smejejo. Dolgo nihče ni izvabil toliko nasmeškov na ustnice državljanov BiH kot delavci Dite Tuzle. Najpomembneje pa je, da državljani kupujejo njihove izdelke in jim tako omogočajo, da še naprej delajo.

»Ni bilo lahko. Nimam časa razmišljati o čustvih, toda po vseh teh letih bitk, poniževanja, goljufanja, stavk, dežurstev v tovarni sem zajokala, ko je iz Dite prišla prva pošiljka detergenta. Človeka preplavljajo čustva, ko vidi vso to podporo, ki smo je deležni. Kot da se je ves svet odločil, da nas bo podprl. Kot da so navsezadnje dojeli, za kaj se borimo. Vsi. Klicali so me prijatelji iz Avstralije, Venezuele ... Vsi nas podpirajo,« je pripovedovala Emina Busuladžić, sindikalistka, ki je štiri leta vodila delavce Dite Tuzle v njihovem boju.

Emina je pripovedovala in jokala. Povedala je, da več let ni potočila niti solze, zdaj pa sploh ne more nehati. »Toda to so solze sreče. Čeprav bi rada tem otrokom okoli sebe pokazala, da sem močna ... A kaj hočem, tudi jokati moram malo.«

Pred vojno je bila Dita največja proizvajalka detergentov v Jugoslaviji, danes je v njej manj kot 50 ljudi

Pred vojno je bila Dita največja proizvajalka detergentov v Jugoslaviji, danes je v njej manj kot 50 ljudi

Z »otroki okoli sebe« je mislila na preostalih 48 delavcev Dite, ki niso več hoteli čakati in poslušati praznih obljub in so spet zagnali proizvodnjo. Toda to še ni vse, kar so napravili. Pred več kot letom so začeli protestno gibanje, iz katerega so se rodili plenumi v 21 mestih po vsej BiH in spodbudili pravi val sprememb v državi, v kateri je razvoj zastal že pred skoraj desetletjem – očitno zaradi politikov, ne zaradi prebivalstva.

Dita Tuzla je le ena od tovarn v BiH, ki so jih v procesu nezakonite privatizacije tako rekoč popolnoma uničili. Točne številke ne pozna nihče. Prav kot nihče ne ve, koliko natančno je delavcev, ki že leta stavkajo. Pred vojno je bila Dita največja proizvajalka detergenta v Jugoslaviji. Med vojno, ko so proizvodnjo ustavili, so bili nekateri delavci mobilizirani, nekaj pa jih je ostalo, da so varovali tovarno in stroje v njej. Konec vojne je v Diti pričakalo 786 delavcev. Sledila je privatizacija in do konca leta 2013 je v tovarni ostalo samo 119 delavcev. Danes jih je manj kot 50. Tokrat so tovarno reševali pred napadom tistih, ki so jo privatizirali in skušali prodati, kar je bilo v njej, pri čemer so delavce odpuščali drugega za drugim.

Zdaj je povpraševanje dovolj, manjka jim surovin

Zdaj je povpraševanje dovolj, manjka jim surovin

A ti so se odločili, da tega ne bodo dopustili. Pod vodstvom Emine Busuladžić in Dževada Mehmedbašića so se sklenili upreti. Hoteli so le delati. Stavke so se začele pred štirimi leti. Prerasle so v dežurstva v tovarni. Lastnik, je pripovedovala Emina, je napravil vse, da bi jih odgnal. Zaprli so jim kanalizacijsko napeljavo, onemogočili preskrbo z vodo, izklopili elektriko, telefone ... Toda delavci niso popustili. »Pred osmimi leti, ko sem dobila delo, sem bila najmlajša v tovarni. Od teh osmih let sem štiri leta stavkala. Dve leti sem redno prihajala med svojo izmeno, da sem varovala tovarno,« je opisovala Zvjezdana Oštraković. Je kemijska tehnologinja, a ko smo naleteli nanjo, je ravno kleče pomivala tla v laboratoriju. V Diti vsi delajo vse. »Med protesti je bil vsak dan žalosten in beden. A navsezadnje se je le splačalo. Ko vidim, kako tovarno zapuščajo izdelki, ki smo jih proizvedli, spet dobim moč. Prepričana sem, da nam bo uspelo,« je zatrdila Zvjezdana, vidno razburjena in srečna. Bele delovne halje, na kateri piše Dita, nikoli ne sleče.

Ko pridete v tovarno, imate občutek, da so vsi v njej sorodniki ali zelo dobri prijatelji. Vidi se, da se dobro poznajo, in to že dolgo, in da jih druži nekaj večjega kot samo prijateljstvo.

Ko pridete v tovarno, imate občutek, da so vsi v njej sorodniki ali zelo dobri prijatelji. Vidi se, da se dobro poznajo, in to že dolgo, in da jih druži nekaj večjega kot samo prijateljstvo. »Nič več nam ne morejo. Vsi ljudje so na naši strani. Dokazali smo, da zmoremo, čeprav nismo dobili kar 44 plač in nam 64 mesecev niso šteli v delovno dobo. Vsemu svetu smo dokazali moč delavcev,« je dejal Dževad.

Zvjezdana Oštraković – »Ko vidim, kako tovarno zapuščajo izdelki, ki smo jih proizvedli, spet dobim moč.«

Zvjezdana Oštraković – »Ko vidim, kako tovarno zapuščajo izdelki, ki smo jih proizvedli, spet dobim moč.«

V manj kot štirinajstih dneh so se Ditini izdelki znašli v tako rekoč vseh trgovinah v BiH. Povpraševanje je, tako se zdi, večje od ponudbe. Za zdaj. Pred dvema mesecema, ko so se odločili, da bodo začeli proizvodnjo, so načrtovali samo prodajo zalog. Toda kmalu so v Tuzli našli »strateškega partnerja«, ki jim je dal denar, da so ga vložili v sanacijo opreme in nakup surovin za proizvodnjo prvih petih ton detergenta. Prodaja jim je omogočila nabavo novih surovin in nadaljevanje proizvodnje, upajo, da bodo do konca tega meseca delavcem navsezadnje lahko plačali vsaj topli obrok in pokrili stroške prevoza na delo.

Za zdaj, se zdi, je povpraševanja dovolj, manjka pa surovin. »Videti je, da bi morali že začeti delati v dveh izmenah, vendar sama ne morem,« je povedala Ljubana Talić, ki v Diti dela že 34 let. »Tovarna je daleč in tu je ogromno zapuščenih stavb in vse polno klateških psov. Enkrat so nas že napadli. Ne upam si sama hoditi tod okoli,« je dejala in predlagala, naj bi vsi skupaj delali po 12 ur na dan. »Kadar nas je veliko, nas psi ne napadajo.« Tudi 12 ur bi delali brez težav, so povedali. »Samo delati hočemo.«

Najpomembnejše je, da ljudje kupujejo njihove izdelke, tako tovarna živi naprej

Najpomembnejše je, da ljudje kupujejo njihove izdelke, tako tovarna živi naprej

Dita Tuzla stoji na mestnem obrobju, v industrijski coni, kjer je bilo nekoč brez dvoma zelo živahno, danes pa je območje videti kot kulisa za snemanje grozljivke. Tuzelski kanton ima pol milijona prebivalcev, od tega jih je najmanj 150 tisoč prijavljenih na zavodu za zaposlovanje. Polovica tovarn je zapuščena in precej poškodovana, prerašča jih plevel, postale so zatočišče za divje živali. V Diti je čutiti življenje, čeprav je hkrati videti, kot da se je čas ustavil nekje konec devetdesetih let. Toda tam je 49 delavcev. Ko smo obiskali tovarno, so bili v njej tudi delavci komunalnih podjetij, ki so Ditinim delavcem pomagali pri čiščenju strojev in v prizadevanju, da bi si zagotovili bolj človeške delovne razmere. Meščani Tuzle pomagajo na različne načine. Nekateri jim pošiljajo hrano, ker vedo, da si niti te še vedno ne morejo privoščiti.

Pomagajo tudi mestne in kantonalne oblasti. Toda Emina in Dževad ne verjameta popolnoma, da so njihovi nameni dobri, čeprav sta pripravljena sprejeti vsakršno pomoč. »Ko smo vse naredili in dokazali, da lahko delamo, so se zganili, da bi na naš račun pridobivali politične točke. Za nas to ni več pomembno. Pomembno je samo, da proizvajamo in da prodajamo, zdaj nas nihče več ne more ustaviti. Kličejo nas od vsepovsod, iz Trebinja, Banjaluke, Čapljine, Mostarja, Bihaća ... Vsi hočejo Dito,« je razburjeno razlagal Dževad.

Emina Busuladžić - »Človeka preplavljajo čustva, ko vidi vso to podporo, ki smo je deležni.«

Emina Busuladžić - »Človeka preplavljajo čustva, ko vidi vso to podporo, ki smo je deležni.«

Podobno so govorili tudi drugi delavci. Ljubana je prav tako kot Emina rekla, da je bil zanjo najsrečnejši trenutek v več kot treh desetletjih dela v Diti, ko so sami začeli proizvodnjo po letih izčrpavajočih bitk, »ko je delavski razred zmagal«. Enver Mehmedović je doživel tudi boljše čase. »Spominjam se, da smo leta 1980 nekaj časa proizvajali celo po več kot 50 odstotkov nad predvidenimi zmogljivostmi. Po tri dni zapored smo recimo zapakirali po 230, 250 ton,« se je spominjal udarniških dni, kot da bi jih rad znova doživel. »Tu smo bili ves čas vojne in smo varovali tovarno. Potem smo to počeli tudi po privatizaciji. Toda dočakali smo trenutek, ko je prišel stečajni upravitelj in smo mu rekli, da si ne sme dovoliti poskusov z delavci, ampak mora delati za dobro vseh nas. To je bil zame zelo razburljiv trenutek,« je povedala Jasminka Delić. »Sedaj z velikimi koraki stopamo naprej. Plač še vedno nimamo, želimo pa delati in smo optimistično razpoloženi.«

Ponovni zagon proizvodnih linij v Diti je samo eden od dokazov, da protestno gibanje v BiH še ni zamrlo in da je sposobno napraviti nemogoče.

Ponovni zagon proizvodnih linij v Diti je samo eden od dokazov, da protestno gibanje v BiH še ni zamrlo in da je sposobno napraviti nemogoče. Emina Busuladžić je bila dejavna že med protesti in plenumi, vključila pa se je tudi v prizadevanja za pridobitev mednarodne podpore za dosego ciljev gibanja in pomoč delavcem v BiH. Danes je gibanje v stiku s podobnimi po vsem svetu. »Pomembno se mi je zdelo, da moje zamisli in želje prodrejo tudi do ljudi drugod. Tu so me imeli za norico. Toda moje želje in zamisli niso niti najmanj nore. Imela sem časten, pošten namen, da nekaj spodbudim. Nekateri to razumejo, drugi ne. Žal ni bilo nobene potrebe, da bi se vse to zgodilo, če bi le pravočasno povzdignili glas, vendar prej nisem imela moči za to. Zdaj, ko smo vse to storili, moramo najti način, kako združiti delavce. Dita bi jim morala biti za zgled,« je dejala Emina, ki bi v prihodnjih dveh letih morala v pokoj. Toda samo, če ji bo uspelo mobilizirati delavce v BiH. Sanja tudi o vrnitvi samoupravljanja. »Zadovoljna bom, ko bodo vsi brezpravni delavci storili, kar smo storili mi. Delavci Livarne, Konjuha, podjetja TTO, Hotela Tuzla ...«

Enver Mehmedović – »Delavski razred je zmagal.«

Enver Mehmedović – »Delavski razred je zmagal.«

Za zdaj je videti, da bi isto lahko poskušali napraviti tudi v drugih tovarnah. Toda v njih čakajo, kaj se bo zgodilo z Dito. Kantonalne oblasti za zdaj podpirajo delavce. Stečajni postopek še ni končan in nihče ne ve, kako bo potekal. No, zaenkrat se zdi, kot da celotna BiH diši po optimizmu, ki preveva Dito.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.