Matej Bogataj

17. 7. 2015  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Knjiga

Polona Glavan: Kakorkoli

Spremna beseda Dijana Matković. Beletrina, Ljubljana 2014. 471 str., 29 €

+ + + +

Dva ekskluzivna pogleda na svet

Najprej se nam zdi, da bosta ostali zgodbi srednješolke Lili in študentke Anje v romanu Kakorkoli ločeni, da gre za študijo dveh različnih pristopov k ljubezni in analizo doživljanja te, za omnibus, ki naj preplete dve okolji. Prvi se ‘ful dogaja’ z Marsom, fantom, ki gara v veleštacuni in ga tam dobro stiskajo in razosebljajo, druga se na potepanju po Irskem zaljubi in goji ljubezen na daljavo, odloči pa se tudi za inštruiranje problematičnega sina priseljencev. Potem Lili zanosi in njen fant, ki ob prelaganju zelenjave pod diktatom nadrejenih skrbi za mentalno načeto mater, kar naenkrat spremeni odnos do sveta; rod in slovenstvo sta mu čez vse, otrok pa priložnost, da se kleni narod ohrani, nataliteta je v tem boju ključno orožje. Potem se na pohodu antifa fronte za marginalizirane usekajo; tisti, ki protestirajo zaradi kratenja pravic obstrancev, izbrisanih in drugače spolno usmerjenih, in tisti, ki šovinistično prisegajo, da imajo priseljenci in lenuhi in prišleki preveč pravic, pošteni in delovni ljudje, ki so na tej zemlji od nekdaj, od časov bajeslovnih kraljestev, pa čisto premalo – seveda na račun prvih. V tem spopadu skupin, ki vidita v svojem početju zgodovinsko nujnost, podležejo nedolžni in Mars, ki mu vse najeda, je najbolj besen in podaljšana roka obritoglavcev in udarna pest njihove mentalitete.

Polona Glavan

Polona Glavan
© Borut Krajnc

Kakorkoli najprej deluje kot pripoved na preskok, glas ene in potem druge, odvija se počasi in z uvrtavanjem v podrobnosti, včasih preveč podrobnosti, ki jemljejo tempo, podrobnosti iz življenja obeh naj bi pokazale na drobne, kapilarne razpoke in razlike v mentaliteti. Indikator teh je tudi jezik, Lili je kot iz kakšnega zgodnjega Skubičevega romana, Anjina predhodnica pa je nomadska interrail generacija bodočih intelektualcev iz Noči v Evropi. Vendar je svet na dvoje in prepad je nepremostljiv, vsaj tako je videti. Roman se sklene z ugotovitvijo, da se morata obe še marsičesa naučiti, mi pa z njima. Takrat šele razumemo, da je idealizacija poštenih priseljencev ali adolescentske zaljubljenosti samo pripovedni trik, da nima (čisto) prav nihče, še manj ima pravico do nestrpnosti; takrat se zastavljeno črno-belo slikanje nekoliko omehča in zrelativizira, izteče se v poziv k učenju in prisluškovanju drugemu, k več strpnosti in manj nepremišljenega aktivizma, posebej kadar je ta usmerjen proti najšibkejšim, najmanj krivim, pravzaprav proti grešnim kozlom, proti katerim ščuvajo ravno tisti, ki imajo od razklanosti javnega mnenja največ koristi. Še je čas za drugačen družbeni dogovor, je poanta. Kakorkoli. Kadarkoli.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.