Heni Erceg

Heni Erceg

31. 7. 2015  |  Mladina 31  |  Hrvaška

Dol s Slovenijo!

Če bi bil še živ, bi bil »oče domovine« Franjo Tuđman vsekakor srečen, ko bi videl svoje leve in desne privržence, kako spretno nadgrajujejo tisto, kar je utemeljil: enotnost v zadrtem nacionalizmu.

Hrvaška je končno našla rešitev. Njeni oblasti je padel v naročje izjemno učinkovit in star recept, preizkušen v sleherni poldemokraciji – z razglasitvijo vojnih razmer je mogoče prikriti vso družbeno in gospodarsko bedo, poraz pri upravljanju države pa razglasiti za zmago. OK, res ne gre za pravo vojno z orožjem, ampak za politično vojno, ki jo je Hrvaška napovedala sosednji Sloveniji, toda vojna je lahko v veliko pomoč, v njej se doseže tisto, kar v miru in blaginji v glavnem odmre – »nacionalni konsenz«, »enotnost« ljudi, ptic, rib ... Vse te neznosne kategorije, ki vedno razvnemajo le eksplozivna kolektivna čustva. Ta hip torej Hrvaška doživlja vso lepoto nacionalnega zanosa, ki jo je spet prevzel, vnovič je odkrila pomembnost ohranitve nacionalnega ozemlja, pa čeprav gre samo za nekaj kilometrov morja tam v Piranskem zalivu. Mediji enoglasno širijo tezo, da »ima Hrvaška zdaj v rokah vse karte«, ker se z razveljavitvijo arbitražnega sporazuma pri vprašanju razmejitve v Piranskem zalivu vrača na začetek, in ker je zdaj članica Evropske unije, je nihče – tako se glasi družbeni dogovor – ne more prisiliti niti v najmanjše razumno popuščanje.

Na ta vprežni voz nacionalne skupnosti, na katerem vlada zadušljivo ozračje, so se vkrcali vse politične in intelektualne elite, mediji, ljudstvo, ki se vzneseno oglaša na spletnih forumih, vse se je lotilo dokazovanja, da je slovenska diplomacija s svojim ravnanjem kompromitirala arbitražni sporazum. Čeprav ta tako ali tako ni bil vreden piškavega oreha, saj je bil sklenjen samo zaradi slovenskega izsiljevanja, zanj pa je kriva tudi brezbrižnost Ivice Račana, hrvaškega premiera leta 2001. Tega naj bi bilo tedanjemu slovenskemu premieru Drnovšku »uspelo zapeljati« kot kakšnega otročička, kakor piše Jutarnji list, da je parafiral sporazum, po katerem naj bi del hrvaškega morja prepustili Sloveniji. »Račana, ki je bil celinec, se vprašanje morja ni dotikalo,« pravi danes eden od opozicijskih politikov, star, neomajen nacionalist pa dodaja, da so sporazumi, ki jih je Hrvaška podpisala, eden slabši od drugega in da je vse to »plod ravnanja preplašene države, prilizovanja, nestrokovnosti«.

Ni ga človeka, ki ne bi blebetal o nacionalnem ponosu, seveda je takšno govorjenje obvezno pospremljeno s prezirom do Slovenije, ki je z resnično nedopustnim dogovarjanjem dveh svojih birokratov spet dokazala podle namene, da se dokoplje do večjega dela hrvaškega morja. V tej vsehrvaški enotnosti, žal, ni opaziti razlik med levo-liberalno vlado in nacionalistično opozicijo, v splošno odporniško gibanje proti slovenskim imperialistom pa so se vključili tudi hrvaški akademiki, ki s piedestala prazne intelektualne moči že leta in leta ne počnejo drugega, kot da promovirajo skrajni nacionalizem. Razveljavitev sporazuma je odločno zagovarjala celo bivša premierka Jadranka Kosor, ki se je leta 2009 dogovorila za arbitražo v veri, kot pravi, »da je s slovenske strani vse iskreno«, zato jo je zdaj vedenje Boruta Pahorja globoko razočaralo. Čeprav je tedaj z njim nežno ščebetala in Hrvatom zmagoslavno razlagala, da je prav »njen« sporazum najboljše, kar je država lahko dobila.

V omamnem ozračju nove nacionalne evforije in bitke za liter ali dva morja in dve ali tri kasete sardel je očitno popolnoma nepomembno, da sta kompromitirana slovenska predstavnika odstopila. Nikomur iz oblastnih institucij ni prišlo na misel, da bi skušal zmanjšati napetosti in umirjeno nadaljevati sodelovanje pri arbitraži. Ne, zdaj so »vse karte v naših rokah«, zato je bila odločitev o razveljavitvi sporazuma enoglasno sprejeta na sestanku predstavnikov vseh političnih strank, seveda v aranžmaju hrvaškega premiera. Ta lahko odslej vse do bližnjih volitev mirno jezdi na valu nacionalistične mantre o ohranitvi vsake pedi državnega ozemlja in v nedogled nadaljuje pogajanja o določitvi meje s Slovenijo. Pa tudi tiste z BiH, Srbijo in Črno goro, s katerimi še do danes Hrvaška ni rešila niti enega od kakih sto mejnih sporov.

Izredno povedna pa sta molk medijev in izogibanje premera Milanovića temu, da bi se ukvarjal z najneprijetnejšim vprašanjem, torej s tem, zakaj so hrvaške tajne službe prisluškovale tujim politikom, ne glede na to, da so tako odkrile nedovoljene stike med slovenskima predstavnikoma, ampak, še huje, ta podtalna vojna velja za primerno obrambo nacionalnega interesa. Medtem ko je potekal ta novi nacionalistični semenj, pa je pogorel precejšen kos Pelješca in Korčule, ki sodita med najlepše dele »nacionalnega« ozemlja. Tam so gasile nemočne in maloštevilne gasilske enote, vendar nismo hoteli prositi za pomoč sosedov, na primer Slovenije, nihče ni sklical izredne seje vlade, nihče se ni skliceval na »nacionalni konsenz« o reševanju kilometrov vinogradov na Pelješcu, tamkajšnjih vinskih kleti, hiš in vasi. Kajti medtem ko so Pelješac goltali plameni, se je vlada ukvarjala še z enim predvolilnim adutom, bližajočo se vojaško parado v čast vojaške operacije Nevihta, s katero bo Hrvaška z dvema ali tremi tanki in nekaj razmajanimi letali vsemu svetu in tudi Sloveniji pokazala svojo vojaško moč, oživljala spomine na obdobje vojne in njeno dediščino: opustošeno državo, množično izseljevanje srbskega prebivalstva in večni hrvaški nacionalizem.

Če bi bil še živ, bi bil »oče domovine« Franjo Tuđman vsekakor srečen, ko bi videl svoje leve in desne privržence, kako spretno nadgrajujejo tisto, kar je utemeljil: enotnost v zadrtem nacionalizmu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.