Marcel Štefančič jr.

31. 7. 2015  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Film

Elitni klub

The Riot Club, 2014
Lone Scherfig

Šola za življenje.

Vladajoče elite si lahko privoščijo, kar si hočejo. Kje je njihov boot camp? Kje jih mojstrijo v vladanju, snobizmu, vzvišenosti, pomembnosti, občutku večvrednosti, strupeni ošabnosti, pretencioznosti in veri, da jim je vse dovoljeno? Na Oxfordu – specifično: v elitnem, ekskluzivnem, “tajnem” Riot Clubu.

Da je tu tako, kot da bi bil “na stotih zabavah hkrati”, izkusita tudi Miles (Max Irons) in Alistair (Sam Claflin), bruca, ki ju hitro inicirajo v ta elitni klub, v katerem je prekrokana noč – tista iz Prekrokane noči – dedna pravica. To, kar junaki Prekrokane noči počnejo v nekem lasvegaškem hotelu, bogataški člani Riot Cluba – Harryji Potterji finančne elite – počnejo kjerkoli in kadarkoli, saj so – ne le v stanju opitosti, ampak tudi v stanju popolne treznosti – prepričani, da so do dereguliranega razgrajanja, dirindaja, izživljanja, trpinčenja, objestnosti, dekadence, vulgarnosti, nasilja, sadizma in vandalizma upravičeni. Ko se rodiš v aristokratski dinastiji, to pravico do non-stop orgije in igračkanja s tujimi življenji – pravico do življenja na tuj račun – preprosto podeduješ. Tako kot bogastvo, moč, oblast in privilegije. Vsakogar si lahko podrediš – in pobruhaš. To je etični kodeks elite, ki ima vedno znova občutek, da je z bogastvom podedovala tudi svet. In veliko nasilja je potrebnega, da bi ta občutek – ta ideologija – izgledal kot nekaj normalnega in samoumevnega, kot izraz naravnega stanja človeštva. Mizantropski aristokrati, “čedni princi”, ki hreščijo v tem klubu, se zdijo sami sebi kul, toda njihova brezčutna infantilnost ni le pompozna in groteskna, ampak tudi sociopatska in neandertalska: svet, razredno segregacijo in nepotizem še vedno vidijo tako, kot so jih videli njihovi praprapradedje v 19. stoletju. Malce bolj “osveščeni” Miles ima sicer o tem ločeno mnenje (ne, plebsa in socialne države ne prezira), toda tu je itak le zato, da bi se imel gledalec sploh s kom identificirati. Elitni klub, ki ga je Lone Scherfig, režiserka Italijanščine za začetnike, Šole za življenje in Enega dneva, posnela po drami Laure Wade, ni nič posebnega, le dokaz, da je treba rentništvo vseh barv, vonjev in okusov takoj odpraviti – tako kot smo nekoč odpravili sužnjelastništvo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.