Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

7. 8. 2015  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Portret

Igor Pison, režiser in pisatelj

… poetični revolucionar

Poetične. Navdihujoče. K razmisleku spodbujajoče. Premišljeno zasnovane, kot da bi delal po glasbeni partituri; ne po naključju, saj je po osnovni izobrazbi operni režiser. S temi besedami bi lahko opisali dosedanje predstave mladega tržaškega režiserja, ki se tudi težkih in zapletenih tem loteva s pomočjo metafor, njegovih predstav pa – kot v pisanju Jamesa Joycea, ki je pred stoletjem nekaj časa živel v Trstu – ne usmerja kavzalna logika, temveč niz asociacij, ki na subtilen in globlji način gledalcu razodevajo temo in probleme, ki jih odpira dramsko delo. Le igra v njegovih predstavah, ki jih premišljeno izbira, ostaja realistična.

Ker je odraščal in živi v Trstu, ki je po njegovem »zaznamovan s časom, sestavljenim iz segmentov, dogodkov, ki jih meščani nikoli do konca ne predelamo«, zna s posebno občutljivostjo pristopiti k težkim zgodovinskim temam. To je lani dokazal s priredbo in režijo večkrat nagrajenega romana Angel pozabe, v katerem koroška Slovenka Maja Haderlap opisuje boj partizanov proti nacizmu in proces prisilne asimilacije. Režiserju je uspelo v predstavi na poetičen način, a brez hollywoodske patetike, predstaviti zapletene odnose na avstrijskem Koroškem v času vojne.

Tudi v lanski odmevni predstavi Trst, mesto v vojni, ki jo je režiral po predlogah dramskih besedil Kakor v snu Marka Sosiča in Il pane dell’attesa Carla Tolazzija, se je soočal z zapleteno zgodovino odnosa večine z manjšino, tokrat v prvi svetovni vojni. Predstava, ki je nastala v koprodukciji Slovenskega stalnega gledališča Trst, Stalnega gledališča Il Rossetti in Case del lavoratore teatrale, je bila dvojezična in kot takšna dobro sprejeta tudi v italijanskem Rossettiju; le tam, kjer je v predstavi prevladovala slovenščina, je nekaj »idiotov, ne mladih, ampak starih fašistov, skušalo predstavo sabotirati z žvižganjem«.

Režiser je v tej predstavi, v kateri je uporabil tudi veliko arhivskih videoposnetkov, prikazal, kako neumna je vsaka vojna, zato je vanjo vključil protivojne pesmi. »Tukaj ni potrebna nobena odvečna retorika. Ljudje umirajo in pika,« pravi režiser, ki podpira španski Podemos. Tak tip politike bi potrebovali tudi Slovenci. »Treba je ukiniti to pridnost in kimanje, češ da moramo biti vsi prijatelji. Konfrontacija je nekaj dobrega. Starejši kulturni delavci nas vedno spodbujajo, da se soočamo z razmerami, ne pa da jih samo nekritično sprejemamo,« pravi.

Sam te tematike v predstavah še ni načel. Je pa v predstavi Rdeči petek (Rosso Venerdí), avtorja Roberta Cavosija, ki je junija premierno gostovala na italijanskem festivalu Astiteatro, dokazoval, da je človek človek in ne stroj. Tema je režiserju zelo blizu, saj je o njej pisal v dveh zbirkah kratkih zgodb: Squarci v italijanščini in Zasilni izhodu v slovenščini. V Rdečem petku ga je zanimalo izražanje le z monologi in v njem je zaobjel misli o »človeku, ki ni ustvarjen za tip hitrega, neoliberalnega sveta«.

Danes moramo vzpostaviti drugačno kulturo, ki ne bi bila samo »konzum, entertainment, show business«. To velja predvsem za italijansko kulturo, ki je zaradi desetletij berlusconijeve televizije preobložena z balastom, občinstvo pa ne dojema metaforizacije in asocializacije. Zato ga niso presenetili odzivi italijanskih kritikov in občinstva na predstavo Rdeči petek, ki so jo označili kot moderno in avantgardno. »Za njih je avantgarda že to, da se ne dolgočasijo in nimajo občutka, da so v gledališkem muzeju, v katerem igralci uporabljajo zlikano dikcijo, saj se z njo ne morejo poistovetiti.« Zanj je zdaj večji izziv delati predstave za nastajajoče tržaško občinstvo, ki je multikulturno v pravem pomenu besede, kot pa za italijansko publiko. »Prihajajo novi izzivi v kulturi in napak je, da se tega ne zavedamo. Občinstvo bo v prihodnje vse bolj pisano. Danes ne bi znal povedati zgodbe, ki bi bila razumljiva tudi prišleku iz Konga? Naučiti se moram tega.«

Je germanist (tržaška univerza), gledališki in operni režiser (akademija Augusta Everdinga v Münchnu), njegova mati je slikarka, sam pa je snoval prve gledališke projekte že v srednji šoli. Režisersko delo ima zagotovljeno do leta 2018. Marca letos je v zagrebškem Hrvaškem narodnem gledališču (HNK) režiral opero Ekvinokcij hrvaškega skladatelja Ivana Brkanovića. V Slovenskem stalnem gledališču Trst bo letos režiral dramski tekst Ismena, njena sestra (torej Antigonina) nizozemske dramatičarke Lot Vekemans. V istem gledališču ga čaka tudi režija mjuzikla Zadnjih pet let Jasona Roberta. Še letos pa bo na oder ljubljanske Male drame postavil Shakespearovega Macbetha.

Tudi te predstave bodo poetične in skladne z njemu ljubim Kubrickovim rekom, ki je na vprašanje, čemu umetnost, odgovoril: »Ne vem, ali je ravno nujna, vem pa, da mora navdihovati, ne pa deprimirati.« In če navdihuje, te sili postati boljši človek.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.