Marcel Štefančič jr.

18. 9. 2015  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film

Obisk

The Visit, 2015
M. Night Shyamalan

Popoln družinski večer.

Obisk je psihotriler, ki gori počasi, delikatno, tesno, duhovito, metafilmsko – drgeta in drhti, nas prižiga in ugaša, šelesti in prhuta, nam prikimava in odkimava, šumi in prasketa. Kot atmosfera ali pa noč v strašihiši. Tudi sama slika prasketa: found footage.

Becca (Olivia DeJonge) in Tyler (Ed Oxenbould), brat in sestra (ona pri petnajstih, on pri trinajstih, ona nadobudna filmarka, on, njen asistent, nadobuden reper), ki ju mati (Kathryn Hahn), samska ženska (mož je pobegnil), pošlje na počitnice k starim staršem, nista ravno šolana filmarja, zato njune posnetke – ja, družno snemata mali doku, morda naslednjo youtubsko senzacijo – mučijo tresavica, nefokusiranost, slaba svetloba in podobne “motnje”. Nič hudega, tega smo že vajeni, navsezadnje, tudi found footage treh študentov, ki se v Čarovnici iz Blaira s kamerami odpravijo v gozd (in “nehote” posnamejo film), so mučile iste “motnje”, da ne govorim o “preživelih” v španskem šokerju Snemaj!, pa so imeli s sabo profija, pravega snemalca, toda hej – ko človeka zgrabijo trema, strah, panika in tesnoba, se rodi nova, da ne rečem novovalovska estetika. Becca in Tyler imata dovolj razlogov za tremo, strah, paniko in tesnobo. Prvič, svoja dedka in babico (Deanna Dunagan & Peter McRobbie), ki ju pričakata na železniški postaji (v neki hladni, zasneženi pensilvanski vukojebini, ki bi ji rekli Amityville, če ne bi preveč vlekla na “vas ob gozdu”), vidita prvič v življenju – med njuno materjo in njima je namreč že davno, še pred njunim rojstvom, prišlo do skrivnostnega kratkega stika, ki je ubil vse stike. In vse slike. Res, prvič se vidijo. To je “dogodek”. Drugič, nenadno soočenje s starostjo in staranjem, z ostarelo generacijo, ki noče spokati in ki se še vedno “parazitsko” – “nezlomljivo”, če hočete – oklepa življenja, ni ravno Disneyland. In tretjič, ko prideta tja, ugotovita (ja, otroci imajo “šesti čut”), da nekaj ni v redu. “Znamenj” je na pretek: dedek in babica sta čudna in čudaška, v klet ju ne pustita, hiša je mračna, polna šumov, dedek se stalno odpravlja na gala ples, ki ga ni, babica, ki jo ponoči nosi luna, pečico čisti tako, da vanjo “baše” Becco, govorita o sindromu “sončnega zahoda”, stalno se hočeta igrati skrivalnice. In to počneta mojstrsko, kot rojena režiserja in igralca. Tudi M. Night Shyamalan se je v svojih najboljših filmih, Šestem čutu, Nezlomljivem, Znamenjih in Vasi ob gozdu, z nami igral skrivalnice (z obveznim končnim “twistom”), potem pa je s filmi, v katerih se z nami ni hotel igrati skrivalnic (Podvodna deklica, Zadnji gospodar vetra, Čas po Zemlji) ali pa je to počel preveč indolentno (Dogodek), povsem propadel – in zdaj, po letih kome in posmehovanj, se vrača z nizkobudžetnim filmom (5 milijonov dolarjev), v katerem se s filmom igra tako inteligentno in lucidno, kot da bi nam hotel reči: kdo pravi, da ne obvladam filma?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.