Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

23. 10. 2015  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Portret

Andrej Rozman - Roza, književnik in gledališčnik

… ki zna razveseljevati tudi z ironijo

Njegova nova predstava ATL 220, za katero je napisal scenarij in jo režiral, govori o razsvetljencu Antonu Tomažu Linhartu, pa tudi njegovih bližnjih in sodobnikih. Vendar pa glavni junak predstave ni Linhart, temveč slovenščina. Slovenščina v svoji otroški ali – če uporabimo Kantov razsvetljenski izraz – nedoletni fazi razvoja, ki ji je Linhart s komedijama Županova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi, s prvo moderno zgodovino Slovencev in z zavzemanjem za ustanovitev Licejske knjižnice v Ljubljani, predhodnice današnje Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), pomagal utirati pot k afirmaciji v posvetni družbi.

Rozman je v predstavi zajel družbene okoliščine nastanka Linhartovih del. Predvsem je poskušal predstaviti lajf, življenje v tistih prelomnih časih. V zgodbo je poleg Linharta, Žige Zoisa in Valentina Vodnika vključil še Linhartovo ženo Jožefino, njeno sestro Marijo in Linhartovega svaka Antona Makovica, ki je tedaj izdal dvojezični nemško-slovenski babiški priročnik, ter Blaža Kumerdeja, ki je v gotici pisal slovnico, da bi povezal jezik avstrijskih Slovanov z drugimi slovanskimi jeziki.

Materiala ima več kot dovolj za TV-nadaljevanko. In »z veseljem bi se je lotil, če bi država imela posluh za takšne projekte«, pravi Roza ter ob tem spomni, da je (bil) Linhart zaradi izpričanega ateizma slovenskim klerikalnim oblastem vedno trn v peti. Seveda pa Rozinteater ne bi bil Rozinteater in Roza ne Roza, če ne bi v predstavo vključil parodije ter pikrega in črnega humorja.

Za literaturo ga je navdušila mama, strastna bralka knjig. Med svojimi predniki omenja tudi starega očeta Franca Sušnika, zelo vernega in narodno zavednega pisatelja in ustanovitelja gimnazije na Ravnah, ter praprapradedka Lovrenca Willomitzerja, Linhartovega sodobnika, ki je skupaj s še tremi gorniki prvi osvojil Triglav.

Otroška leta je preživel na Dolenjskem, pri stricu in teti, kjer so ob večerih peli partizanske pesmi. Po vrnitvi v Ljubljano je v prvih letih osnovne šole iz nostalgije pisal tudi svoje partizanske pesmi. Kot najstnik je nato pisal šaljive in ljubezenske pesmi, dokler ni pri petnajstih, na počitnicah v Piranu, v reviji Problemi naletel na manifeste ruskih futuristov. Po tem »razsvetljenju« je pisal samo še modernistične pesmi. Kot gimnazijec je objavil prve tri pesmi v tedanji Mladinini literarni prilogi Nomenklatura. A kot študent je nehal pisati pesmi, kajti »z modernizmom prideš do spoznanja, da je lahko čisto vse pesem, kar je pokazal Tomaž Šalamun v svoji pesniški zbirki Namen pelerine«.

Pustil je študij in s prijatelji, iz potrebe po družabnosti, zasnoval ulično gledališče Predrazpadom. V njem so hoteli dati ljudem kulturo na javnih površinah. Nastopali so na pločniku pred ljubljansko knjigarno Konzorcij, v bližnjem parku Zvezda, na ploščadi pred Maximarketom in v podhodu Ajdovščina. Z Gledališčem Ane Monro, ki ga je skupaj s kiparjem Markom Kovačičem ustanovil leta 1981, pa je gledališče postalo njegovo življenje. Spoznal je, da ta medij zahteva praktičnega in vztrajnega človeka, ki se je sposoben prilagoditi danim možnostim in hkrati do zadnjega verjeti v nemogoče. »Umetnost mora ljudem dati refleksijo in veselje do življenja.«

Je avtor okrog tridesetih knjig za otroke in odrasle, še toliko scenarijev pa je napisal za gledališče. V mnogih predstavah je tudi igral. Dobil je Levstikovo, Ježkovo in Župančičevo nagrado, leta 2010 pa še nagrado Prešernovega sklada za književnost. Opazili so ga tudi na tujem, münchenska Mednarodna mladinska knjižnica je recimo ravno te dni njegovo priredbo Orwellove Živalske farme uvrstila v prestižno zbirko mladinskih del Bele vrane. Med njegovimi deli sicer poleg avtorskih del najdemo tudi predelave ali prepesnitve Prešernovih, Cankarjevih, Shakespearovih in Molierovih del.

Leta 2003 je ustanovil Rozinteater, »najmanjše možno gledališče«, kjer večinoma ustvarja predstave o slovenskem jeziku, identiteti in slovenskih mitih. Je tudi ustanovitelj Zaničniške verske skupnosti, ki se zavzema za ničodstotni davek na vse proizvode, ki širijo slovenščino. Vsebino »odmaševanj« bodo že konec leta razširili še na širjenje vere v ničodstotno gospodarsko rast. Slovence razume kot del odprtega sveta in ne kot vase zaprto kulturno skupnost. Ob tem pa jedko ugotavlja, da »svobodomiselni Linhart v 19. stoletju ne bi bil mogoč, ker so si slovenstvo prisvojili domačijski krogi. Tudi sam sem v času služenja vojaškega roka bežal pred Slovenci, ki so me vabili, da v nedeljo zvečer z njimi poslušam Marjana Kralja«.

Ne gleda (slovenskih) televizij, ker ga jezijo oglasi. Spremlja oddaje na portalu Democracy Now, televizijo Al Jazziro in obožuje komika Johna Oliverja, ki je v svoji satirični oddaji »sposoben iz najtežjih tem narediti razvedrilni program«. Sam bi se rad za nekaj časa umaknil, a »težko bi šel v kraj, kjer so ljudje revni, ker bi me ob njih bolelo srce. Zato bom rajši pobegnil v kakšno daljno mesto«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.