Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

30. 10. 2015  |  Mladina 44  |  Družba  |  Intervju

»Če prodaš delo, prodaš človeka, zato je mezdno delovno razmerje v bistvu suženjstvo za določen čas«

Dr. Mato Gostiša

raziskovalec in svetovalec v procesih soupravljanja

Dr. Gostiša je najboljši poznavalec soupravljanja delavcev v Sloveniji. Že leta 1993 je napisal priročnik Kako se ustanovijo sveti delavcev. Lani je vsa svoja dognanja, kar zadeva delav-

sko soupravljanje, zbral v študiji Teorija ekonomske demokracije kot nove paradigme kapitalizma. V tem delu znanstveno utemeljuje, da je mogoče z različnimi oblikami delavske participacije odpraviti izkoriščevalski mezdni odnos, na katerem je utemeljen sodobni kapitalizem. Dr. Gostiša verjame, da je prihodnost kapitalizma, če želi obstati, v postopnem prehodu v ekonomsko demokracijo, kjer sta delo in kapital enakovredna dejavnika ustvarjanja nove vrednosti. Je soavtor novega zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, predlagatelj v parlamentarnem postopku pa je poslanska skupina Združene levice.

V knjigi Teorija ekonomske demokracije kot nove sistemske paradigme kapitalizma razvijate tezo, da je mogoče s poglabljanjem prvin ekonomske demokracije spremeniti izkoriščevalski »mezdni produkcijski odnos«, ki je v samem osrčju sodobnega kapitalizma. Pojasnite ta razmerja.

Najprej se absolutno ne strinjam s tezo, da je sedanji kapitalizem, ki ga poznamo in živimo in ki je še vedno navadni mezdni kapitalizem iz 18. in 19. stoletja, v ekonomskem smislu za vekomaj superioren sistem brez konkurence in brez alternative. Prav tako ne, da naj njegove slabosti in napake popravlja socialna država s svojimi davčnimi, socialnimi in drugimi ukrepi. Ta teza danes najbolj zavira pogumnejša iskanja drugačnega, boljšega družbenoekonomskega sistema, ki bi bil ekonomsko učinkovitejši, obenem pa socialno pravičnejši, kohezivnejši in okoljsko odgovornejši. Bistvo sedanjega kapitalizma ni v zasebni lastnini in v tržnem gospodarstvu na splošno, ampak v mezdnem produkcijskem odnosu med delom in kapitalom, ki je posledica uvedbe trga dela. Bolje rečeno kvazitrga, saj je trg dela v bistvu popoln tujek v pravem tržnem gospodarstvu, kajti menjava na njem ni ne svobodna, še manj ekvivalentna. Poleg tega temelji na povsem nesprejemljivi filozofski predpostavki, da je lahko delovna sila, ločena od človeka, samostojno tržno blago. Če prodaš delo, prodaš človeka, zato je mezdno delovno razmerje po Ellermanu v bistvu »suženjstvo za določen čas«.

In odgovor za tiste, ki se sprašujejo, kako spremeniti mezdni produkcijski odnos, če pa je utemeljen na trgu dela, je preprost: trg dela kot regulatorja produkcijskih in razdelitvenih razmerij je treba – brez škode za »pravo« tržno gospodarstvo – odpraviti. Trg lahko uravnava le menjavo. Produkcija je ustvarjanje nove vrednosti v odnosih popolne vzajemnosti in soodvisnosti med delom in kapitalom, menjava pa nič ne ustvarja. Zato trg dela ne bi smel imeti nobene vloge pri urejanju produkcijskih in razdelitvenih razmerij, kajti če mu jo daš, kot mu jo daje sedanji sistem, jo opravlja deviantno.

Ta kapitalizem lahko začnemo v temelju spreminjati le, če pravilno identificiramo njegovo bistvo. Dokler bo veljala teza, da sta bistvo kapitalizma zasebna lastnina in trg na splošno, ne bomo našli druge možnosti. Če pa postavimo v središče mezdni odnos kot temeljni produkcijski odnos, se odprejo čisto drugačne perspektive za iskanje rešitev v smeri nadaljnjega razvoja kapitalizma v bolj človeški smeri. Lastnina ni produkcijski odnos, kot je trdil Marx, ampak premoženjsko razmerje. Zato moramo iskati poti razvoja najprej v odgovoru na vprašanje, kako odpraviti mezdno delovno razmerje, torej tudi trg dela, ki ni pravi trg. Zaradi njega je v resnici celoten sistem kvazitržen. Ni problem zasebna lastnina, to poznamo že od praskupnosti, pa tudi ne trg, ki je po Galbraithu imel v zgodovini že od izuma kovanega denarja vseskozi pomembno vlogo in zato ne more biti bistvo problema kapitalizma. (Kvazi)trg dela je problem in je edini izum kapitalizma, v katerem še živimo, ter izvor vseh njegovih deviantnosti.

V svoji študiji ponujate ekonomsko demokracijo kot edino mogočo povsem »tržno«, torej nesocialistično, alternativo sedanjemu kapitalizmu, ki pa ne zahteva posegov v tržni sistem gospodarjenja, ne v zasebno lastnino produkcijskih sredstev. Je torej z ekonomsko demokracijo korak za korakom mogoče reformirati kapitalizem, da bi postal bolj človeški?

Absolutno. To je edina mogoča evolutivna pot v želeno družbo, razvoj pa bi moral potekati v dveh fazah. V prvi fazi, dokler bo sistem tak, kot je, bi morali maksimalno razvijati vse tri temeljne oblike sodobne organizacijske participacije zaposlenih: soupravljanje, udeležbo pri dobičku in krepitev delavskega lastništva. Zato, ker so že zametek preseganja mezdnega odnosa (poleg tega pa še prispevajo k večji poslovni uspešnosti). Če ima človek možnost soupravljanja in je vsaj deloma udeležen pri dobičku, ni več klasični mezdni delavec. Je pa njegov položaj še daleč od tega, da bi bil enakopraven ekonomski subjekt glede na lastnike finančnega kapitala. V končni fazi, ko bo jasno, do kakšne stopnje je mogoče v tem sistemu razviti soupravljanje, soudeležbo pri dobičku in notranje lastništvo, pa bo ta razvoj narekoval tudi spremembe institucij sistema, na katerih temelji sedanji mezdni odnos.

Bistvo sedanjega kapitalizma ni v zasebni lastnini in tržnem gospodarstvu na splošno, ampak v mezdnem produkcijskem odnosu med delom in kapitalom, ki je posledica uvedbe trga dela.

In nadaljevanje evolucije družbenega sistema?

Predvsem bo treba človeškemu in intelektualnemu kapitalu priznati enakopraven institucionalni status s finančnim in ga ustrezno umestiti v bilance podjetij. Danes ga v bilancah ni, čeprav je še kako prisoten in gospodarsko učinkovit v ustvarjanju nove vrednosti. Spremeniti je treba tudi koncept kapitalističnega podjetja, ki je zdaj zasnovano kot pravno personificirani finančni kapital. Danes greš na sodišče z osnovnim kapitalom in registriraš podjetje. Kapital sam po sebi – čeprav brez dela še ni sposoben ustvariti nič – postane podjetje, ki nato na trgu kupuje delovno silo. Iz tega se rodi mezdni odnos. Kaj mislim s spremembo koncepta podjetja? Iz zdajšnjega koncepta pravno personificiranega kapitala ga je treba spremeniti v (enako)pravno skupnost človeškega in finančnega kapitala. Temu pravim partnerski koncept podjetja. V takšnem podjetju bi se namesto mezdnega delovnega razmerja oblikovalo asociativno, partnersko razmerje med nosilci enega in drugega kapitala. Nazadnje pa bi te spremembe privedle do nekakšnega totalnega sopodjetništva nosilcev obeh vrst kapitala in povsem enakopravnih vlog v soupravljanju podjetja ter sorazmerni udeležbi pri dobičku.

Bi se okrepila tudi družbena odgovornost takšnega podjetja?

Zame je to končna faza ekonomske demokracije, ki bo dejansko ekonomsko učinkovitejša zaradi večje motivacije in pripadnosti delavcev podjetju, bo tudi socialno pravičnejša, ker bo pravičnejša že sama primarna razdelitev produkta, s čimer bo odpadla potreba po socialni funkciji države. Zagotovo bi se v takšnih razmerah oblikovali zdravi medčloveški odnosi, odnos do okolja pa bi z vplivom delavcev na upravljanje podjetja postal odgovornejši, saj ne bi hoteli svinjati pred svojim pragom. Pravzaprav gre za povsem novo paradigmo kapitalizma, ki ne bo več zasnovan na zdajšnjem mezdnem razmerju, bo pa še vedno imel tržno gospodarstvo, zasebno lastnino itd., le brez trga dela bo ostal, saj se bo ta v procesu poglabljanja ekonomske demokracije samodejno odpravil.

Koncept socialne države, ki ga zagovarja evropska socialdemokracija, torej ne zadošča, da bi se odpravile tenzije v evropskih družbah, ki nastajajo zaradi vse večje družbene neenakosti, kar je analiziral Piketty?

Koncept socialne države je preživet in v bistvu razvojno retrograden. Ne posega v notranje odnose znotraj družbenoekonomskega sistema, ampak se sprijazni z mezdnim kapitalizmom, računajoč, da bo država blažila njegove posledice in skušala z redistribucijo bogastva odpravljati neenakosti. So pa vse krize doslej, tudi zadnja, ki še ni končana, pokazale omejenost socialne države. Pravzaprav kriza najprej udari po sestavinah tako imenovane socialne države. Na podlagi sedanjega koncepta socialne države ne bomo nikoli odpravili družbene neenakosti oziroma vzpostavili pravičnejše delitve družbenega bogastva. No, v prvi fazi udejanjanja ekonomske demokracije lahko ta dva koncepta sobivata, ne more pa biti socialna država »razvojni cilj«. Razvojno gledano z zagovarjanjem koncepta socialne države ne bomo prišli v ekonomsko pravičnejšo družbo. S tega vidika je celo zaviralna, ker ljudem daje lažni občutek, da je mogoče na tej podlagi kaj spremeniti in izboljšati družbo. S politiko socialne države se le blažijo negativne posledice sedanjega kapitalizma.

Zagotovo so leve stranke, predvsem stranke nove levice, naklonjene uveljavljanju ekonomske demokracije, saj jo razumejo kot korak na poti vzpostavljanja demokratičnega socializma.

Za prvo fazo, ki je povezana z razvojem soupravljanja, delavskega lastništva in obvezne udeležbe pri dobičku, je to razumljivo. Glede končne vizije ekonomske demokracije pa smo vendarle različnega mnenja. Kot sem razbral iz programa Iniciative za demokratični socializem, se tam zavzemajo za uvedbo demokratičnega planiranja, odpravljanje trga in konkurence ter za krepitev državne lastnine in samoupravljanja te lastnine. Tu pa se naša mnenja razlikujejo, kajti sam zagovarjam potrebo po zasebni lastnini in trgu. Po mojem je pomembno le, da zaposlene postavimo v enakopraven ekonomski položaj z nosilci finančnega kapitala in s tem onemogočimo kakršnokoli neutemeljeno izkoriščanje. Za gospodarski razvoj potrebujemo kapital in delo, človeški kapital.

Zdaj, kot je razvidno iz vaše študije, smo priča prvi fazi vzpostavljanja ekonomske demokracije, ki zadeva sodelovanje delavcev pri upravljanju, udeležbo delavcev pri dobičku in širitev notranjega lastništva; tudi v obliki delavskega delničarstva in delavskega zadružništva. Zagotovo so te oblike sodelovanja delavcev pri upravljanju, pa naj vodijo v demokratični socializem ali ekonomsko demokracijo, že zdaj s človeškega vidika do delavcev prijaznejše kot pa neizprosni model neoliberalizma.

Brez dvoma. Enakopravno soupravljanje in obvezna udeležba pri dobičku sta že danes ekonomski pravici delavcev, ki pa še nista pravno priznani. Če izhajamo iz tega, da je danes človeški in intelektualni kapital že postal pomembnejši produkcijski dejavnik od samega finančnega kapitala, je težko razumeti, da imamo v 21. stoletju še vedno sistem korporacijskega upravljanja in sistem delitve dobičkov, ki pa temelji izključno na lastništvu finančnega kapitala. Če ekonomska teorija, tudi neoklasična, priznava človeškemu kapitalu, nekoč smo rekli delu, status kapitala v pravem pomenu besede, bi po izvirnih načelih kapitalizma morali imeti nosilci tega kapitala enake pravice, kot jih imajo nosilci finančnega kapitala.

Če ima človek možnost soupravljanja in je vsaj deloma udeležen pri dobičku, ni več klasični mezdni delavec.

V svojih študijah navajate, da se z uveljavljanjem prvin ekonomske demokracije poveča tudi produktivnost podjetij. Kako pomemben je ta dejavnik? Ga v Sloveniji sploh razumemo?

Številne študije to dokazujejo. Ko poudarjam pomen večje motivacije in pripadnosti – z eno besedo zavzetosti – zaposlenih, navajam Gallupovo študijo, ki dokazuje, da petodstotna večja zavzetost delavcev prispeva k 2,4 odstotka večjim prihodkom podjetja. Obenem ta študija navaja, da je danes samo 13 odstotkov ljudi v podjetjih zavzetih, 63 je nezavzetih, 24 odstotkov pa celo aktivno nezavzetih. Avtorji študije opozarjajo na tisoče milijard, ki jih posamezna gospodarstva izgubljajo zaradi takšnega odnosa. Logično, saj pri ljudeh v mezdnem položaju, ki so samo najemna delovna sila, ubija motivacijo, pripadnost in ustvarjalnost. Od mezdnih delavcev je iluzorno pričakovati veliko zavzetost. Z ogromnimi rezervami, ki jih imamo pri človeškem kapitalu, se danes ne ukvarja nihče. Seveda pri tem ni pomemben le ekonomski pomen delavske participacije, ampak tudi njen vpliv na kakovost delavčevega delovnega življenja, saj ljudje nismo homo oeconomicusi, ampak pri delu in z delom zadovoljujemo tudi številne osebnostne in societalne potrebe. Gre za samouresničevanje in samopotrjevanje z delom, za varnost, priznanje, občutek pripadnosti in tako naprej, kar človeku v mezdnem odnosu ni omogočeno.

Tega se zavedajo v številnih zahodnih podjetjih. Bi lahko konkretno, s številkami, ponazorili, kako močno so takšne oblike upravljanja v podjetjih uveljavljene na Zahodu in predvsem v Evropi?

Več podatkov je na voljo za finančno participacijo. Pod njo uvrščamo udeležbo pri dobičku in notranje lastništvo v vseh oblikah, kot sta denimo delavsko delničarstvo in zadružništvo. Podatki Evropske federacije za lastništvo zaposlenih EFES kažejo zelo močan trend povečevanja te oblike finančne participacije v Evropi. Za sodelovanje pri upravljanju pa ni toliko podatkov. Toda dejstvo je, da delodajalci sami vse bolj ugotavljajo pozitivne gospodarske učinke participacije delavcev, ker jim to prinaša boljše poslovne rezultate. Tega seveda ne počno ne iz ljubezni do delavcev ne z vizijo ekonomske demokracije, ampak iz pragmatičnih razlogov.

Zakaj smo se v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih na vse pretege otepali takšnih oblik upravljanja. Je to povezano s tem, da so številni v njih videli oblike socialističnega samoupravljanja in ostanke socializma?

Antipropagande, zlasti ekonomistov, je bilo in je še veliko. Spomnimo se le prve faze slovenske privatizacije, ko smo dejansko imeli visoko stopnjo notranjega lastništva, na podlagi katerega bi se lahko razvile tudi druge oblike delavske participacije, vendar so takrat nasprotniki iz petnih žil vlekli argumente za trditve, da je delavsko lastništvo ostanek socializma, da bodo ljudje, če jim omogočimo soupravljanje, najprej ves dobiček razdelili za plače, in »dokazovali«, da delavsko lastništvo ni perspektivna oblika lastništva, pa čeprav so ameriške in druge študije dokazovale nasprotno. Notranje lastništvo je veljalo za prehodno obliko h konsolidaciji lastništva, pa še danes nihče ne ve, kaj naj bi to bilo. Ampak šlo je v smeri koncentracije v rokah peščice lastnikov. Že leta 1995 je slovenski parlament na pobudo Združenja za lastništvo zaposlenih sprejel sklep, da je treba pripraviti poseben zakon o notranjem lastništvu. Nikoli ga ni bilo. Takrat smo imeli le famozne družbe pooblaščenke, ki niso bile dodelane, čeprav naj bi imele podobno vlogo kot angleški trusti in ameriški ESOP, ki sta učinkoviti obliki delavskega delničarstva. In ker notranji lastniki v podjetjih niso bili ustrezno organizirani, so svoje delnice razprodali in vse se je končalo s tajkunizacijo.

 

Kje smo danes, 25 let po spremembi družbene ureditve, ko govorimo o ekonomski in industrijski demokraciji?

Zelo na začetku. Zlasti pri notranjem lastništvu. Po načelih notranjega lastništva zaposlenih uspešno delujejo Domel iz Železnikov in še nekaj podjetij. Tudi zadružništvo ni zaživelo, kot bi lahko. Soupravljanje smo razvijali, a smo trčili ob plafon na podlagi leta 1993 sprejetega zakona in naprej ne gre. Če pustiva dolgoročne vizije ekonomske demokracije ob strani, smo na Slovenskem še daleč od tega, kar bi bilo že danes mogoče in potrebno narediti pri soupravljanju, notranjem lastništvu in udeležbi pri dobičku.

A vendar je sedanja vlada naklonjena uvajanju ekonomske demokracije v slovensko gospodarstvo, to je bilo razvidno na marčnem posvetu o ekonomski demokraciji, ki so se ga poleg vas strokovnjakov udeležili tudi predsednik vlade in nekateri ministri. Kako pomemben je bil ta posvet za uveljavljanje prvin ekonomske demokracije?

V deklarativnem smislu zelo pomemben. Pred nekaj leti še ni nihče govoril o ekonomski demokraciji. Zdaj je impulz za izboljšavo družbenega okolja za takšno razpravo tukaj. Nekaj korakov naprej je narejenih zlasti pri razvoju zadružništva in notranjega lastništva. Test za vlado pa bo zagotovo novi zakon o soupravljanju. Bomo videli, kako se bo odzvala vlada, ki naj bi namesto sedanje projektne skupine predvidoma kmalu dobila poseben strokovni svet za ekonomsko demokracijo.

Ste soavtor zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju. Kaj je narobe s sedanjim zakonom iz leta 1993 in zakaj so potrebne spremembe?

Praksa je pokazala, da številne določbe in rešitve v zakonu niso ustrezne, ne vsebinsko ne nomotehnično. Predvsem pa je tudi prešibak v sankcioniranju neizvajanja in kršitev določb. Če ne bi bila raven zavedanja slovenskega menedžmenta o pomenu delavskega soupravljanja tako nizka, kar dokazujejo številne mednarodne študije o human resources managementu, bi morda zakon iz leta 1993 še zadostoval. Zato potrebujemo bolj izpopolnjen in zavezujoč zakon, ki bo poleg napotilnih norm vseboval še zapovedujoče in predvsem uvedel sankcije. Potrebujemo razvojni zakon o soupravljanju delavcev, ki bo deloma tudi vizionarsko pred prakso in jo bo vlekel za seboj.

V partnerskem konceptu podjetja, ki ga zagovarjam, bi bilo namesto mezdnega delovnega razmerja asociativno, partnersko razmerje med nosilci človeškega in finančnega kapitala.

Kateri vsebinski premiki naj bi se zgodili v zakonu?

Med njimi naj opozorim le na nekatere, ki po moji sodbi lahko okrepijo soupravljanje delavcev. V starem zakonu je delavski direktor, če ga svet delavcev zahteva, obvezen v podjetjih s 500 zaposlenimi, v novem naj bi bil v podjetjih z 250 zaposlenimi. Institut delavskega direktorja, če je na tem položaju ustrezen človek, je pomemben dejavnik pri zviševanju kakovosti soupravljanja, saj enakopravno sodeluje v upravah podjetij skupaj z drugimi člani. Pravico do soupravljanja bodo imeli tudi prekarni delavci in zaposleni v bankah in koncernih, česar doslej niso imeli. Prekarni delavci so za zdaj izločeni, ker niso v delovnem razmerju ali so le za kratek čas. Zdaj hočemo delavce, ki delajo v podjetju na kakršnikoli pravni podlagi, z zakonom vključiti v soupravljanje. Volilni postopki za svete delavcev naj bi bili izpopolnjeni. Zagotoviti hočemo učinkovitejšo delovnopravno imuniteto delavskih zaupnikov. Ta določba je zelo pomembna, kajti v preteklosti so bila čudna odpuščanja delavskih zaupnikov. Zdaj je dejansko sankcionirana vsaka zapovedujoča norma v zakonu, to velja tudi za imuniteto, kjer v prihodnje ne bi smelo biti sprenevedanja. Zelo velik pomen ima poleg tega arbitražno reševanje sporov. Arbitraže so temeljna oblika reševanja sporov, zdaj pa so bile strahovito neučinkovite. Po novem zakonu naj bi se pri ministrstvu za delo oblikovala stalna neodvisna arbitraža, ki bo posredovala v sporih. Odpravljamo tudi nejasnosti pri financiranju delovanja svetov delavcev in pri izobraževanju njihovih članov. Tudi pristojnosti in način dela svetov delavcev naj bi bili jasneje določeni.

Ključna delavska predstavništva so sveti delavcev in predstavniki delavcev v organih družb. Poleg teh pa imamo v podjetjih še sindikate. Ni kolizije v delovanju?

Načeloma ne. Imamo sistem t. i. dualnih delavskih predstavništev – v podjetjih sočasno delujejo sveti delavcev in sindikati. Pristojnosti svetov delavcev in sindikatov so strogo ločene, in čeprav so nekatera področja delovanja skupna, se med sabo ne bi smela prekrivati in ne bi smelo biti kolizij. Je pa vendarle nekaj odprtih vprašanj glede delovanja obeh vrst delavskih predstavništev v podjetjih, kar je posledica prevzema nemškega modela organiziranja, ki smo ga nekritično presadili v naše okolje. Zlasti velja to za organiziranost sindikatov, kjer je, v primerjavi z nemškim modelom, pri nas izrazita pluralnost sindikatov, v Nemčiji pa imajo enotno zvezo sindikatov, v katero je vključena velika večina sindikatov. Nemci nimajo sindikatov organiziranih v podjetjih, kot je to pri nas, kjer se lahko sindikalne celice v podjetjih kot samostojne pravne osebe pogajajo z vodstvom o plačah in kolektivnih pogodbah. V Nemčiji imajo znotraj podjetij samo svete delavcev, ti so edino delavsko predstavništvo. Imajo sicer sindikalne zaupnike, a so podaljšana roka zunanjih sindikatov in skrbijo za članstvo, pomagajo pri organizaciji stavk in podobno, niso pa neposredni pogajalci s poslovodstvi podjetij. Pri nas svet delavcev ne more biti podaljšana roka sindikatov, saj ima povsem druge funkcije. Njegove pristojnosti izhajajo iz soupravljanja, kar je čisto druga sfera industrijskih razmerij, kot so delovna razmerja med delodajalci in delojemalci na trgu dela, ki so v domeni sindikatov.

Koncept socialne države je preživet in razvojno retrograden. Ne posega v notranje odnose znotraj družbenoekonomskega sistema, ampak privoli v mezdni kapitalizem računajoč, da bo država blažila njegove posledice.

Predlagatelj novega zakona je Združena levica. Ga sindikati podpirajo? Kaj o njem meni gospodarska zbornica?

Prezgodaj je še za takšna mnenja. Smo na začetku javne razprave o zakonu, ki jo Združena levica organizira po državi. Sindikati bi morali biti, na njihovo pobudo smo tudi popravili nekaj členov, že po naravi stvari naklonjeni temu projektu. Gospodarska zbornica se še ni oglasila. Za zdaj molči tudi ministrstvo za delo. Sicer pa posegamo s spremembami tega zakona tudi na področje javnih zavodov, ki so že dve desetletji v neustavnem stanju, ker še ni zakona o soupravljanju v zavodih, čeprav ga ustava narekuje.

Se direktorji in lastniki kapitala ne upirajo poglabljanju soupravljanja delavcev? Le malo je takih, kot je Zvonko Ivanušič, direktor Save Re, ki je pred kratkim dejal, da »je privrženec vključevanja zaposlenih v upravljanje, ker je tudi v našem sektorju delo skoraj bolj pomembno kot kapital«.

Težko bi zdaj naštel ljudi iz gospodarstva in politike, ki nasprotujejo soupravljanju zaposlenih. Ker pa ste že omenili zavarovalništvo in banke, naj povem, da je ravno skozi ta dva zakona, bančnega in zavarovalniškega, najizraziteje vidno »upiranje poglabljanju soupravljanja delavcev«. Avtorjem bančnega je uspelo vanj – kljub drugačnim ustavnim določilom – vključiti določbo, da za banke ne veljajo določbe o predstavnikih delavcev v nadzornih svetih in v upravah. V predlog zakona o zavarovalnicah pa predlagatelj – Agencija za zavarovalni nadzor – tišči določbe o posebnih pogojih za predstavnike delavcev v nadzornih svetih, po katerih bi morali ti imeti pet let delovnih izkušenj na vodilnih položajih v zavarovalništvu. Oba primera kažeta na odpor menedžmenta finančnih organizacij do soupravljanja delavcev. Zvonko Ivanušič je očitno eden izmed redkih, ki se zavedajo pomena vključevanja zaposlenih v upravljanje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.