Država v cajtnotu*

Poskus vpogleda v turbulentno dogajanje v najmanjši balkanski državi

Marzano Bogdan Diodato, 66 let, kovač: »V 90. letih sem bil v neki stranki, kjer smo se že takrat zavzemali, da bi se mirno razšli, in potem naj vsak sam naredi svojo državo, kot najbolje zna. Ampak vsi so nam obrnili hrbet obrnili in se zavzeli za Veliko Srbijo.«

Marzano Bogdan Diodato, 66 let, kovač: »V 90. letih sem bil v neki stranki, kjer smo se že takrat zavzemali, da bi se mirno razšli, in potem naj vsak sam naredi svojo državo, kot najbolje zna. Ampak vsi so nam obrnili hrbet obrnili in se zavzeli za Veliko Srbijo.«

Črna gora, prečudovita dežela gora, gozdov in morja in seveda pregovorno upornih ljudi. Vsi osvajalci so si polomili zobe, od mogočnega Otomanskega cesarstva do nezaustavljivega Napoleona. Ampak to je slavna zgodovina. »Svobodno zapiši, da so Črnogorci postali strahopetci!« pravi Krsto Borozan, tridesetletni samostojni fotograf, ki se priložnostno preživlja tudi kot turistični vodnik. »Standard je nizek, tranzicija traja in traja in nič ne kaže, da bi je bilo kmalu konec!« Njegovo dekle, 25-letna gledališčna producentka Danijela Radulović, doda: »Evo, Milo Đukanović je prišel na oblast, preden sem se jaz rodila, in še vedno je premier!« Ampak zdaj so protesti, zdaj se bodo stvari spremenile, naivno komentiram. Krsto me takoj postavi na trdna črnogorska tla: »Ti protesti temeljijo na napačnih izhodiščih. Ti ljudje nočejo spremembe sistema in napredka, hočejo le, da se ena elita zamenja z drugo! Eno omrežje ljudi bodo zamenjali z drugim in mafijski sistem se bo samo okrepil. Mi potrebujemo proteste pravih delavcev in upokojencev, ki zares trpijo in se bojijo, ne pa teh plačancev, ki dobijo par evrov za udeležbo na protestu. A veste, koliko stane en avtobus protestnikov? Drobiž za mafijo!«

Duško Pebaković, 53 let, distributer: »V devetdesetih letih so me politiki prepričali, da sem šel kot domoljub v vojno. Rat za mir je bilo geslo. In tako sem šel. Štiri mesece sem bil na fronti proti Dubrovniku. Sramujem se tega, žal mi je, a evo, vsak mora nositi svoje grehe.«

Duško Pebaković, 53 let, distributer: »V devetdesetih letih so me politiki prepričali, da sem šel kot domoljub v vojno. Rat za mir je bilo geslo. In tako sem šel. Štiri mesece sem bil na fronti proti Dubrovniku. Sramujem se tega, žal mi je, a evo, vsak mora nositi svoje grehe.«

Slavica Bulatović, 45 let, ulična prodajalka kokic: »Bojim se, da bodo ti, ki organizirajo te proteste, še hujši od sedanje oblasti!«

Slavica Bulatović, 45 let, ulična prodajalka kokic: »Bojim se, da bodo ti, ki organizirajo te proteste, še hujši od sedanje oblasti!«

Jovanka Jabučanin, 30 let, koordinatorka galerije Atelje Dado: »To mesto, Cetinje, se enostavno ne gre političnih igric iz Podgorice! Edino v Cetinju smo protestirali proti vojni, proti napadu na Dubrovnik, in vzklikali: Sa Cetinja vila kliče, oprosti nam Dubrovniče!«

Jovanka Jabučanin, 30 let, koordinatorka galerije Atelje Dado: »To mesto, Cetinje, se enostavno ne gre političnih igric iz Podgorice! Edino v Cetinju smo protestirali proti vojni, proti napadu na Dubrovnik, in vzklikali: Sa Cetinja vila kliče, oprosti nam Dubrovniče!«

Število brezposelnih je bilo najvišje v začetku leta, več kot petnajst odstotkov jih je bilo, a je po zaslugi turistične sezone upadlo za dva odstotka. Zdaj, ko se je turistična sezona končala, pa je spet poskočilo. A ta številka odraža le povprečje, dejansko je brezposelnost nižja v glavnem mestu in ob morju, na severu, po podatkih Balkan analysis, je celo 25-odstotna.

»V Črni gori je mladim zelo težko najti zaposlitev, saj službo dobijo samo tisti z zvezami. Ni pomembna izobrazba ali ocene, pomembno je le, koga poznaš,« pravi Dušica, študentka diplomatskih ved, ki skupaj s prijateljicama uživa sončen dan na Trgu Republike, na predvečer protestov, ki pa se jih ne tičejo. »Danes smo tu zaradi sonca, smo premlade, da bi se ukvarjale s politiko. Naš čas šele prihaja!« pravi Danijela, študentka lingvistike, in skupaj s prijateljicami spontano zavzame pozo za fotografiranje.

In dejansko, če pogledamo gospodarske kazalce za mlade Črnogorce, ti ne kažejo prav nič rožnate slike, a vseeno veliko boljšo od sosed v regiji. Brezposelnost med mladimi je 38-odstotna, v Srbiji je 47-, kar 58-odstotna pa je v Bosni in Hercegovini. A vseeno to ni realna slika, opozarja Vijesti.me, med brezposelno mladino jih ima večina fakultetno izobrazbo! Tako se mladi s severa s fakultetno izobrazbo selijo na jug, kjer opravljajo kratkotrajna sezonska turistična dela in le redki dobijo delovno mesto, ustrezno njihovi visoki izobrazbi.

Strahovi ob razglasitvi neodvisnosti od republike Srbije se še niso polegli. Črna gora se je odcepila od Srbije leta 2006 z referendumom, a za neodvisnost je glasovalo le 55 % volivcev. Že takrat je bilo veliko bojazni, da bi referendum destabiliziral Črno goro in razdelil ljudi. Od 670.000 prebivalcev Črne gore jih je približno tretjina Srbov in ti so goreče nasprotovali referendumu; marsikdo se še vedno ni sprijaznil s črnogorsko neodvisnostjo. Zato privrženci črnogorske neodvisnosti glasno obtožujejo opozicijo, da proteste podpirata Srbija in Ruska federacija. Premier Milo Đukanović je odločno uperil prst v Rusijo, da hoče preprečiti vstop Črne gore v zvezo Nato.

Ljubiteljski šahist in upokojeni kapitan čezoceanske ladje, Branislav Ljesar, star 68 let.

Ljubiteljski šahist in upokojeni kapitan čezoceanske ladje, Branislav Ljesar, star 68 let.

Komunalna delavca Ramadan Gasi, 24 let, in Šalija Fejton, 32 let

Komunalna delavca Ramadan Gasi, 24 let, in Šalija Fejton, 32 let

Petko Milošević, 77-letni upokojeni upravljalec gradbenih strojev: »Hočejo v Nato, jaz sem popolnoma proti. Pred nekaj leti so bombardirali Črno goro, zdaj pa bomo mi plačevali za njihove bombe!«

Petko Milošević, 77-letni upokojeni upravljalec gradbenih strojev: »Hočejo v Nato, jaz sem popolnoma proti. Pred nekaj leti so bombardirali Črno goro, zdaj pa bomo mi plačevali za njihove bombe!«

»Jasno, Rusi to zanikajo. Težko me bo kdo prepričal, da ti protesti niso usmerjeni v destabilizacijo Črne gore in preprečitev vstopa v Nato,« pravi 74-letni Radovan Sjekloča, medtem ko lovi ribe na pomolu v Budvi. »Ko sem bil mlad, v 70. letih, sem vozil avtobus po Sloveniji. Veliko turistov sem prepeljal v obe smeri.« Na istem pomolu ribarita tudi oče in sin, Ilija Stojanović, 44 let, in Milan, 10 let: »Nisva nič ujela, sonce je, ribe so lene. Ma, saj ni pomembno, bolje je tako preživeti dan kot pa za računalnikom ali pa v gostilni. Ne hodim več v gostilne in kafiče. Včasih smo se tam srečevali in družili, zdaj pa so ljudje nervozni, polni skrbi, in ko malo popijejo, se začne prepir ali celo pretep. Ne, to ni zame, še manj pa za mojega sina!« se nasmeje Ilija in potreplja svojega sina. »Milan bo nogometaš, ko odraste, jaz pa sem avtomehanik po poklicu. V Budvo sem prišel pred 22 leti, kot begunec, a evo, ne bom se več selil. Jasno, Črna gora bo v Natu in še več se bo gradilo, veliko je vlaganj. Ne morem verjeti, koliko se je zgradilo v zadnjih nekaj letih!«

Črna gora, in Budva še posebej, je magnet za turiste. Uradne številke govorijo o 1,5 milijona turistov v letu 2013! Oktobra je v Budvi prijetno toplo, 20 °C, in najpogumnejši plavajo v morju. Okrepčevalnice ob plažah so polne, na ulici je slišati zgolj ruski jezik. Ne samo, da je Budva elitna ruska turistična destinacija, marsikateri Rus si je tu uredil počitniško hišo ali kupil stanovanje.

»V zadnjih desetih letih se je Budva zelo spremenila! Veliko je novih hotelov, počitniških hiš, pločnikov, a vse to je betonsko in predimenzionirano! Bližje so mi avtohtona arhitektura, tradicionalne črnogorske hiše, a ne moreš vseh teh turistov tako nastaniti,« pravi Borislav Krković, 62-letni učitelj telovadbe na srednji šoli v Budvi. »Med tednom učim na šoli, danes, ko je sobota in je sočno, pa sem postavil svoj štant, morda še kaj zaslužim. Na žalost bi bilo bolje, da bi ostal doma,« se grenko pošali. »Nič nisem prodal, ne gre in ne gre. Ne vem, kaže, da so bogati Rusi odšli domov, nihče ne kupuje. A vendar, imam le še tri leta do upokojitve, menda bo.«

Na cesti opazim taksista, ki je odložil stranke na parkirišču, na razgledni točki nad Budvo. Ob razgledu zastane dih, videti je kot filmska kulisa. Dragan Vujačić, 43 let, vozi taksi že pet let. »Dobro gre, res gre dobro! Vsako leto gre boljše in boljše!« pravi, pospremi stranke v svoj avto in oddrvi v dolino po nove.

Resnici na ljubo, leto 2015 ni bilo dobro za črnogorski turizem. Ruski turizem je poniknil, saj so sankcije, šibak rubelj in predvsem ruska turistična promocija za preživljanje dopusta znotraj Ruske federacije zdesetkali število in kupno moč ruskih turistov.

Tudi noben Rus se ne vozi z volgo ali lado!

»Kar se tiče sedanje situacije, res je, da je nekaterim ljudem zelo težko, celo lačni so, a ti niso na ulici, ti ne protestirajo! To, kar se dogaja, je samo še ena epizoda istih političnih igric, ki jih gledamo desetletja! Enkrat nas priklopijo k Veliki Srbiji, potem bi šli na svoje, potem spoznamo, da smo majhni, in bi šli v EU, pa potem še v Nato, a zdaj so Rusi na nas vrgli oko in tako naprej,« pravi 58-letni Danilo Djurašković, avtomehanik in pomorec. »Kot majhen narod bi imeli neko gotovost, če bi se pridružili Natu. Rad imam Rusijo in Ruse, oni so slovanski narod, ampak oddaljeni so pet tisoč kilometrov! Poglej, tu prek morja imam Italijo. Več nas govori italijansko kot pa rusko! Pa saj so Rusi taki kot mi, nobeden ne vozi volge in lade, vsi vozijo japonske in nemške avtomobile!«

Postajam zmeden. Niso bili Črnogorci vedno zaljubljeni v Ruse? »Nas i Rusa 200 miliona.«

Ljubiteljski šahist in upokojeni kapitan čezoceanske ladje, Branislav Ljesar, star 68 let, počasi kadi pipo in mi z globokim glasom pojasni. »Stanje, ki ga imamo v Črni gori, se po šahovsko imenuje cajtnot! To je, ko se šahira z omejenim časom in se igralcu čas izteka. Tako je prisiljen vleči poteze, ki so kakopak nepremišljene. Milu se očitno izteka čas, a ima še kar nekaj potez pred sabo in se mu mudi, strašno se mu mudi. Opozicija pa sluti svojo priložnost in prav tako naglo vleče nepremišljene poteze v upanju, da onemogoči vladni načrt pridružitve v NATO. Klasični cajtnot!«

Borislav Krković, 62-letni učitelj telovadbe na srednji šoli v Budvi pred svojim štantom v Budvi

Borislav Krković, 62-letni učitelj telovadbe na srednji šoli v Budvi pred svojim štantom v Budvi

Miodrag Janković, 61 let, samostojni podjetnik; Zoran Bolatović, 56 let, voznik tovornjaka; Goran Nikezić, 45 let, voznik tovornjaka. Miodrag: »Pričakovanja so velika! Leta se je izvajala politika plenjenja črnogorske države in zdaj bomo temu naredili konec! To ni politični, ampak socialni protest!«

Miodrag Janković, 61 let, samostojni podjetnik; Zoran Bolatović, 56 let, voznik tovornjaka; Goran Nikezić, 45 let, voznik tovornjaka. Miodrag: »Pričakovanja so velika! Leta se je izvajala politika plenjenja črnogorske države in zdaj bomo temu naredili konec! To ni politični, ampak socialni protest!«

Študentke na Trgu republike v Podgorici

Študentke na Trgu republike v Podgorici

Črnogorsko prebivalstvo je torej spet torej razklano. Kot za časa Njegoša. Izdajalci in domoljubi. Pa potem italijanofili in rusofili, partizani in četniki, jogurt revolucionarji in foteljaši, združitelji in odcepitelji.

Na koncu me je zanimalo, kaj si o vsem tem mislijo še tisti, večno tretji, večkrat tudi priložnostni krivci, Albanci. Komunalna delavca Ramadan Gasi, 24 let, in Šalija Fejton, 32 let, pripadata črnogorski albanski manjšini in pravita, da se ju politika popolnoma nič ne tiče. Nato z nasmeškom dodata: »Kdorkoli bo na oblasti, nihče ne bo poprijel za najino delo!«

Na tem mestu se spomnim vseh vicev o delavnosti Črnogorcev. Ampak to je bilo v nekem drugem času, ko smo se drug drugemu še smejali.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.