Veljko Njegovan

4. 12. 2015  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Plošča

Dan D: DNA D

2015, ZKP RTV Slovenija

Stalnica ustvarjanja in delovanja ene največjih slovenskih mainstreamovskih atrakcij, novomeške skupine Dan D, očitno postajajo spremembe. Na to so nas člani začeli pripravljati pred dvema letoma, ko so po nekaj zelo uspešnih letih vzpenjajoče se rockovske kariere in celo pravi pop karieri presenetili s povsem drugačnim, tišjim in bolj eksperimentalnim projektom Tiho in poželi izvrstne odzive. Letos pa so naredili še dva glasbena preobrata. S prvim so nam postregli 1. aprila, ko so izdali album DNA D. Z drugim pa 1. novembra, ko so izdali album s popolnoma enakim naslovom, a čisto drugačnimi materiali.

Tokratni album DNA D je pravzaprav druga polovica spomladi izdanega istoimenskega albuma, ki nas je s surovimi, tako rekoč neobdelanimi desetimi studijskimi posnetki, s katerimi so se Dan D vrnili k bazičnemu rock’n’rollu, spomnil, da imamo še vedno opravka z bendom, ki temelji na rockovski ustvarjalnosti in poetiki. Člani skupine so bili že spomladi jasni, da je to le polovica tistega, kar imajo povedati, in da bodo projekt jeseni zaokrožili s še enim albumom. Niso pa želeli razkriti, kaj bo na njem. Skrivnostno so zagotavljali le, da bo druga polovica albuma drugačna od prve.

Toda že po spomladanski predstavitvi prve polovice albuma v ljubljanskem Kinu Šiška smo se prepričali, da Dan D ne zanima več lahkotni repertoar všečnih in nezahtevnih pop-rock pesmic, temveč stavi na premišljene in dodelane skladbe, ki nekoliko spominjajo na že omenjeni projekt Tiho, le da smo tokrat dobili njegovo diametralno nasprotje: namesto s tišino, akustiko in doma izdelanimi glasbili so se pesmi lotili v veliko živahnejših ritmih. Pa ne le zaradi surovega rock’n’rolla, temveč tudi zaradi izdatne količine elektronike.

Tako je prav elektronika rdeča nit celotnega drugega albuma DNA D. »Črni« album, ki nadaljuje »belega«, preseneti že na samem začetku, ko nas baročni zvoki klaviatur iz uvoda (Klon) počasi posrkajo na nenavadno elektronsko popotovanje, ki se nadaljuje s komadom Solze iz neba, tokrat v popolnoma drugačnih aranžmajih, v nekoliko počasnejšem tempu in s prevladujočimi elektronskimi vložki, podrejenimi Tokčevemu sugestivnemu vokalu. Album se nadaljuje v podobni maniri: kitare zamenjajo sintetizatorji in različni elektronski efekti, tem se pridružijo elektronski ritmi in občasne eksperimentalne kitare, Dan D pa spoznamo v nekoliko temačnejši, elektronski inačici. Vokalist Tokac ima pri tem nekakšno povezovalno vlogo, vlogo dolenjskega »bluesmana«, ki že znane skladbe odlično prilagodi elektronski glasbeni podlagi.

Dočakali smo torej še en presenetljiv preobrat v ustvarjanju dolenjskih rockerjev. Tokrat elektronski. Dan D se na slovenski glasbeni sceni res ni pripravljen ustaliti le kot uspešen rockovski bend, temveč iz projekta v projekt dokazuje, da je izviren kolektiv enakovrednih glasbenikov, ki se ne boji raziskovanja in inovativnega eksperimentiranja z glasbo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.