Borut Mekina  |  foto: Uroš Abram

11. 12. 2015  |  Mladina 50  |  Politika

»Levica se je v zadnjih desetletjih vse preveč sesedla v skupek stališč, ki jih moraš zagovarjati, pa si potrjeni levičar in si opravil svojo levičarsko dolžnost.«

Alenka Zupančič Žerdin

filozofinja

Filozofinja Alenka Zupančič Žerdin (1966) je poleg Slavoja Žižka in Mladena Dolarja ena od članov »trojice« slovenske lacanovske šole – tega danes verjetno najpomembnejšega intelektualnega izvoznega produkta naše države. Doktorirala je na Université Paris VIII pri Alainu Badiouju in pri Žižku na ljubljanski Filozofski fakulteti. Danes je zaposlena na ZRC SAZU, kjer se ukvarja z glavnim vprašanjem Lacanove ali Freudove psihoanalize: s seksualnostjo. Intervju je nastal na podlagi pogovornega večera, ki smo ga z Zupančičevo imeli v Pritličju v Ljubljani.

Govoriti želimo o seksualnosti in krizi sveta. Je sploh mogoče javne zagate analizirati, razumeti, rešiti – kot sta to počela Freud ali Lacan – z analizo seksualnosti?

Freud je odkril človeško seksualnost kot problem, potreben razlage, in ne kot nekaj, s čimer bi lahko eventualno razložili vse druge probleme. Odkril je seksualnost kot notranje »brezpomensko« in ne kot zadnji horizont vsega človeško proizvedenega pomena. Kaj je pravzaprav škandal Freudovih odkritij? To, da je v seksualnem nekaj, kar ne deluje – inherentno, in ne enostavno zaradi zunanjih ovir in represije. Slednja praviloma ni toliko zatiranje nečesa konkretnega v sami seksualnosti, ampak je namenjena predvsem zakrivanju in hkrati izkoriščanju tega, da stvar ne deluje po nobenem inherentnem naravnem ali kozmičnem zakonu, na katerega bi se lahko zanesli. Zapletena regulacija seksualnosti skozi zgodovino je simptom neobstoja takšnega notranjega zakona. Ta neobstoj Lacan strne s slavno tezo, da »ni spolnega razmerja«. To pomeni, da ne obstaja nekakšna moška in ženska narava, ki bi se prilegala druga drugi kot ključ in ključavnica. Oziroma, če si sposodimo definicijo gospoda Primca, da gre pri tem za »čudoviti in dopolnjujoči se naravi in spolnosti moškega in ženske«. Če bi kaj takega obstajalo na inherentni ravni tega, kar človeka opredeljuje kot človeka, potem o zadevi ne bi odločali na referendumih.

Na eni strani imamo danes torej gospoda Primca s harmonično sliko narave moškega in ženske. Recimo, da je to konservativni pogled. A na drugi imamo tudi idejo o individualnih posameznikih, moških in ženskah, ki iščejo zgolj svojo zadovoljitev, ugodje. Recimo, da je to neoliberalni pogled.

Res je. A psihoanaliza se ne konča pri postavki, da ni spolnega razmerja. Druga postavka, ki ni nič manj pomembna, se glasi, da to nerazmerje narekuje pogoje in logiko razmerij, ki seveda obstajajo. Če ni vnaprejšnjega zakona, po katerem bi delovala razmerja, to ne pomeni, da razmerij ni oz. da nikoli ne delujejo. Človeška razmerja so konec koncev prav to, da ob odsotnosti vnaprej zajamčene formule in z nekaj sreče – torej kontingence, naključja – vzpostavimo vezi, ki delujejo. To je tisto, kar zaplete liberalni pogled na človeštvo kot zgolj množico elementarnih delcev, ki skrbijo le za lastno ugodje.

Kaj torej pomeni, da ni spolnega razmerja?

Ta teza ne pomeni, da obstajajo samo individualne enote, ki si prizadevajo maksimalizirati svojo osebno zadovoljitev. Pomeni, da je s tem neobstojem od znotraj zaznamovana vsaka »individualna enota« in da je ta utor, ta negativna dimenzija, natanko tisto polje, kjer konec koncev prihaja do srečanj v pravem in močnem pomenu besede. Zgodba o moški in ženski naravi, ki se prilegata kot ključ in ključavnica, ter po drugi strani zgodba o tem, da obstajajo samo individualni otoki uživanja, vse preostalo pa je iluzija in ideologija, sta dve plati istega. Druži ju strah pred tem, kar je v ljubezni hkrati kontingentno in absolutno. Ljubezen je konec koncev prav to: kratki stik kontingentnega in absolutnega, to, da se lahko določeno naključje srečanja postavi kot parameter absoluta. Oboje – pastoralo dopolnjujoče se spolnosti in cinični individualizem – druži prepričanje, da kontingenca izključuje absolut, in obe strani sta v imenu tega prepričanja pripravljeni žrtvovati ljubezen. Ena tako, da jo odpravi kot nevarno iluzijo, druga tako, da jo nadomesti z naravnim zakonom.

 

In če gremo še korak naprej, k današnjemu fundamentalizmu, kako ga razumeti?

Tisti, ki se gredo sveto vojno v imenu te dopolnjujoče se naravne spolnosti – v katerikoli veri, pa tudi v ateizmu –, ne verjamejo ne v naravo ne v ljubezen. Nimajo skratka nobenega zaupanja v to, kar propagirajo, oziroma za kar trdijo, da je naravni zakon. To, mislim, da je glavna značilnost vseh tovrstnih fanatikov. Bolj ko se maje njihova vera, bolj se krepi njihova volja do vere in bolj potrebujejo druge, da v konfrontaciji z njimi uprizarjajo lastno vero. Ne zanima jih toliko vera kot občutek, da verjamejo. Kar jih upijanja, je natanko ta občutek, ne pa vera kot taka. V tem smislu se tudi motijo številni nihilistični kritiki današnjega zahodnega sveta, pri katerih je mogoče zaznati celo določeno zavist, v smislu: oni – fanatiki, desni radikalci, samomorilski napadalci – so danes še edini, ki nekaj zares verjamejo. Ne, ne verjamejo, potrebujejo pa občutek, da verjamejo, in za ta občutek so pripravljeni storiti marsikaj. Kot je že pred časom zapisal Žižek: Kako krhka mora biti ta vera, da jo povsem vrže iz tira že pogled na karikaturo ali pa na žensko ruto?

Mnogi so si že ob 11. septembru postavili vprašanje, ali imamo mi, na Zahodu, res prav – če pa so oni, na vzhodu, za svoje ideje pripravljeni umreti?

Vprašajmo se, v kakšni idejni atmosferi se je zgodil 11. september. Potem ko nas je liberalna ideologija desetletja sistematično prepričevala, da vsaka pripravljenost resno se boriti za kakšno idejo vodi – v najboljšem primeru – v povsem nesmiselno smrt, v najslabšem primeru pa v katastrofo planetarnih razsežnosti, z milijoni žrtev. Ideološka zaščita interesov kapitala je potekala po liniji diskreditacije, demonizacije česarkoli, kar bi se idejno zoperstavljalo sistemski hegemoniji kapitala. Diskreditacija idej in ideologij je strogo sovpadala z zmagoslavjem ene ideologije, ki se je predstavljala kot konec ideologij in vrnitev k naravnemu zakonu. A ta ideološka hegemonizacija ni ustavila kriz kapitalizma, ki so spet začele porajati alternativne ideje. 11. september je prišel kot naročen, omogočil je namreč nadaljevanje absolutne demonizacije dvoma o liberalnem kapitalizmu. Če smo se tako levi kot desni lahko strinjali, da je bil napad na newyorška dvojčka zločin, pa je z njim seveda največ izgubila levica, največ pridobila pa trda liberalna desnica. Al Kaida seveda niso bili komunisti, a asociacija je bila tako vzpostavljena: radikalci, ekstremisti, borci proti našemu »družbenemu redu«, isti, isti … Zdaj ni čas za notranja nesoglasja, treba se je skupaj upreti zunanjemu sovražniku. Hkrati pa je liberalna desnica napad lahko izrabila kot perverzno kritje za vrsto vojn, ki trajajo že poldrugo desetletje in katerih resnično katastrofalne posledice vidimo danes. Po vsem, kar vemo – manipulacije z dokazi o jedrskem orožju v Iraku itn. – res ni mogoče verjeti, da ta, povsem empirična katastrofa planetarnih razsežnosti ni bila nikomur v interesu …

Bolj ko se maje vera fanatikov, bolj se krepi njihova volja do vere in bolj potrebujejo druge, da v konfrontaciji z njimi uprizarjajo lastno vero.

Freud in Lacan sta se s seksualnostjo začela ukvarjati na začetku 20. stoletja. Zakaj? Ker sta seksualnost šele tedaj odkrila ali ker je seksualnost postala problem zaradi objektivnih razlogov? Vzemimo recimo razmah potrošništva, ki igra prav na to noto: ideal srečne družine v avtu – jasno, da je avto treba kupiti.

Oboje je res. V zgodovini prihaja do prelomov, v katerih se stvari spremenijo na zelo temeljni ravni. Prelomi torej so, vsekakor pa mislim, da če berete na primer stare Grke, ne morete reči, da seksualnost zanje ni bila problem. Bila je, le da je bil to tedaj drugačen problem. Stare kozmologije so nekakšne seksualne kombinatorike. Kombinatorika dveh principov, »moškega« in »ženskega«, aktivnega in pasivnega, forme in materije, je na primer jasno na delu v Aristotelovi ontologiji in vztraja do preloma moderne znanosti, pa tudi še potem. Predmoderni univerzum je bil v tem pomenu hiperseksualiziran: prav zanj velja, da ima v zadnji instanci vse neki seksualni pomen. In obratno, da ima seksualnost neki višji kozmični pomen. Gesta psihoanalize, ki je tu idejni dedič znanstvene revolucije, je natanko deseksualizacija univerzuma. Poti planetov, razmerje med elementi itn. nimajo nobenega seksualnega pomena in ne podajajo njegove paradigme. Freudova Interpretacija sanj tudi niso Sanjske bukve: sanje niso medij sporočil višjih sil, ampak intelektualna dejavnost, ki jo je prav zato mogoče »interpretirati«. Nezavedno ni iracionalno, temveč misli, ustvarja pomene, lapsuse, ki delujejo kot šale, išče bližnjice. Predvsem pa nezavedno ves čas dela. Dela za koga? Kdo profilira, kaj je tisto, kar se vendarle zadovoljuje po tej zapleteni poti, katere cena je lahko hudo trpljenje? To so Freudova vprašanja, to je njegova revolucija.

Kaj pa potrošništvo?

Kar pa zadeva potrošništvo: ja, seveda nas lovijo na različne limanice in seveda pridno sodelujemo v tem, a mislim, da kritika potrošništva ni pravi vstop v problem današnje družbe. Praviloma ne vodi dlje od moraliziranja. Se še spomnite protipotrošniškega referenduma (da bi bile trgovine v nedeljah zaprte)? Zgražanje nad potrošništvom je del potrošniške kulture, tista minimalna distanca, ki nam omogoča, da toliko lažje sodelujemo v njem. Morda se sliši paradoksno, a če me je psihoanaliza kaj naučila, me je to, da pomembne spremembe prihajajo od zunaj navznoter in ne obratno. Mladen Dolar je pred časom spomnil na Brechtov rek, ki gre nekako takole: Če želite kaj spremeniti, ne poskušajte spreminjati ljudi, spremenite časopise.

Pa se strinjate s tem, da je danes tega vse več, da se recimo zelo veliko ljudi zateka v zasebnost, kjer bi naj bil ta izvor zadovoljstva, sreče in podobno – kjer pa te zadovoljitve ne najdejo?

Nedvomno gre pri tem za ideologijo sodobnega kapitalizma, ki se trudi depolitizirati družbo in razgraditi kakršnokoli platformo, ki bi lahko služila javnosti ali skupnemu. Kaj je v tem smislu lepšega, kot so konzumenti, ki se ukvarjajo zgolj s svojimi vrtički, s svojo srečo? Po drugi strani pa je že nekaj časa očitno, da to zatekanje v zasebnost poteka tudi v obratni smeri, kot odtekanje zasebnosti v javnost. To dvoje gre skupaj, to je jedro spektakla. Gre torej za dvoje hkrati: na eni strani za potiskanje v intimo, v družinske okvire, po drugi strani pa gre za izlivanje te intime v javnost, recimo skozi resničnostne šove. To je pomembno, ker nam kaže, da je vzdrževanje intime nevzdržno, če ljudem ne ponudimo hkrati okvira zunanjega pogleda, pogleda Drugega. Seveda ni treba, da se udeležujemo resničnostih šovov, pa vendar svojo vsakdanjo zasebnost in intimo organiziramo tako, da si predstavljamo nekoga, ki nas gleda, in se trudimo, da bi temu predpostavljenemu pogledu zbujali vtis sreče, zadovoljstva, morda zavisti … To je družbeni zastavek sodobne intime. Pomemben je zato, ker kaže, da stvar ne bi delovala, če bi se ukvarjali samo sami s sabo in se povsem omejili na zasebnost in zasebno srečo. In v tem smislu se ogromno spremeni že, če se spremeni naša predpostavka o tem, kaj Drugi pričakuje.

Ali zdaj govorimo le o Zahodu? Ali se tudi ljudje na Vzhodu soočajo z istimi nasprotji moderne? Lahko rečete, da so islamski fundamentalisti isti odgovor kot skrajni desničarji v Evropi?

Zaradi geografskih okoliščin sicer poznam več norih ekstremnih desničarjev tukaj kot na Bližnjem vzhodu, vsekakor pa mislim, da je te vzporednice mogoče potegniti. To, da zgodovina regulacije družbenega vseskozi vključuje regulacijo seksualnosti, je na primer nedvomno skupno obema. Poudariti pa je treba predvsem, da je vsebina tovrstnih polarizacij odvisna od tega, kar postavimo kot kriterij. Iz moje perspektive imajo islamski fundamentalisti in skrajni desničarji v Evropi ogromno skupnega, pa čeprav se njim seveda nikakor ne zdi tako. To, da bi bili drug drugega pripravljeni iztrebiti, ne pomeni, da nimajo veliko skupnega. Komu je največ koristil napad v Parizu? Levici vsekakor ne, radikalni desnici pa zelo. Slavita skupaj in hkrati z Islamsko državo. Toda obstaja še neka bolj zlovešča aliansa, ki je ne smemo pozabiti, namreč implicitno zavezništvo med velesilami »demokratičnega kapitalizma« in tvorbami, kot sta ISIS in pred tem Al Kaida. Brutalna resnica je, da na neki nezanemarljivi ravni ta »spopad civilizacij«, kot mu rečejo, koristi obema.

Kot je že pred časom zapisal Žižek: Kako krhka mora biti ta vera, da jo povsem vrže iz tira že pogled na karikaturo ali pa na žensko ruto?

Je torej ta kriza ekonomska, kriza Zahoda ali je to civilizacijska kriza? Ali še drugače, prihaja terorizem od zunaj ali nastaja pri nas doma zaradi problemov, ki si jih Zahod deli z Vzhodom?

V osnovi je to politična kriza, pri čemer k politiki sodi tudi politična ekonomija. Je kriza, v katero nas je pripeljala in v kateri nas še naprej vodi neka zelo določena politika, na globalni ravni. Pogosto v obliki odsotnosti politike, a tudi to je neka politika. Terorizem v svoji sedanji obliki ni enostavno simptom te politike, je več: hodita v paru, kot dve plati iste ne-politike. Simptomatično je to, da ravno tam, kjer je to najbolj očitno, ne slišimo besed »politični problem«. Vzemimo problem beguncev: sistematično ga predstavljajo kot humanitarni in varnostni problem. »Varnostni« je seveda tisti dodatek, ki preprečuje, da bi preveč resno vzeli »humanitarni« problem. Problem pa je seveda predvsem to, kar v tem nenehno ponavljajočem se paru manjka: politika, politični problem. Tako na ravni vzrokov kot na ravni možnih rešitev, odgovorov. Potem ko se poudarita humanitarni in varnostni vidik problema, se navadno v naslednjem koraku pojavi fraza, da je treba odpraviti resnične vzroke te krize. S tem se seveda lahko samo strinjamo – toda kako?

Tako da stopimo skupaj in udarimo po sovražniku?

Toda proti komu ali čemu natanko? To ne le, da ni jasno, ampak tudi ne more biti jasno, ker na empirični ravni vlada vrsta protislovij. Borimo se proti »Islamski državi«, toda kdo ji pomaga? Pri financiranju, pri prodaji nafte, pri spopadanju s Kurdi (tako rekoč edinimi dejanskimi borci proti njej)? Ko začnemo postavljati ta vprašanja, zemljevid postane popolnoma konfuzen in izkaže se, da je cel kup zahodnih držav (z Izraelom vred) v krizi udeležen s takšnim ali drugačnim sekundarnim (ali celo primarnim) dobičkom, da o vzrokih zanjo ne govorimo. Politike držav so prestreljene s protislovji, grizejo se v svoj rep in ne morejo zares udariti proti drugemu, ne da bi udarile proti sebi. Če torej pogledamo globalni zemljevid malo »pod rentgenom«, vidimo konfuzni preplet obskurnih in nelogičnih zavezništev, kjer je bila tako rekoč že vsaka država »v postelji s sovražnikom«, pa ne le enim. Ti, ki sedaj hodijo po svetu in se razstreljujejo, pa so otroci teh patoloških zvez. Koga namerava zdaj v tej zmešnjavi neka koalicija sploh napasti? Konfuzija je torej popolna. In realna. Pa niti ne bom rekla, da zato, ker nekomu to ustreza, mislim, da je stvar še hujša. Ker to bi pomenilo, da nekje obstaja nekdo, ki (na globalni ravni) točno ve, kaj dela, in se s tem okorišča. Problem je v tem, da je takih cela množica in da so v nasprotnih taborih. Združuje jih – ne ideologija, ne skupna vizija sveta (pa čeprav ultrakapitalističnega), ampak samo to, da imajo v danem trenutku kaj od tega. Spirala destrukcije, v katero smo ujeti, nima master-minda in ni del nobenega višjega načrta (različne stvari). Ampak v tem ni nobene tolažbe, prej nasprotno.

 

Zmeda je tudi v debatah med intelektualci. Del intelektualcev trdi, da moramo biti z begunci solidarni in v njih videti ljudi, ki so v istem položaju, kot so delavci pri nas ali v Evropi. Drugi pa opozarjajo, da begunci prihajajo iz druge kulture, ki ne spoštuje evropskih človekovih pravic.

Bom neposredna: v tem primeru govorite o tezah Slavoja Žižka?

Da, zapisal je, recimo, da večina beguncev prihaja iz kulture, ki ni združljiva z zahodnoevropskimi predstavami o človekovih pravicah. So to torej fundamentalno neprilagodljivi ljudje in ali ni potem takšna izjava rasistična?

Moram reči, da je to zelo tendenciozna interpretacija in bilo bi dobro, če bi ljudje Žižkov tekst dejansko brali, ne pa da jim že ob prvi domnevno »napačni« besedi pade mrak na oči. Žižek ne reče, da so ti ljudje fundamentalno neprilagodljivi. Reče, da sta sprejetje in poenotenje glede nekaterih temeljnih izhodišč družbe, kakršno si hočemo izboriti, edina možna podlaga leve emancipatorne politike. To velja tako za islamsko kulturo kot za krščansko. Poenotenje glede nekaterih temeljnih načel, glede katerih ne popuščamo (na primer v imenu multikulturalizma in tolerance do drugačnosti), je temeljni pogoj, da multikulturalizem in toleranca dejansko zaživita in da ne vidimo v vsem, kar je malce drugačno, že kar napada na naše najgloblje bistvo. Žižek piše o tabujih, s katerimi bi se mogla levica soočiti, da bi lahko afirmirala lastno aktivno politiko in razvila svojo mobilizacijsko moč. Opozarja, da se je treba resno lotiti reševanja nekaterih vprašanj, ne pa jih potiskati pod preprogo.

Isto je Žižek trdil tudi glede povojnih pobojev.

Ja, bil je eden redkih, ki je vsakič, ko se je o tem razvnela debata, rekel: ravno zato, ker smo na strani komunistov, je treba enoznačno in brez najmanjšega omahovanja odprto obsoditi povojne poboje kot nedopustne. Mi smo prvi, ki moramo to reči, ne pa, da jih opravičujemo z nekimi: ampak, treba je razumeti, kontekst je bil takšen, vsi so to počeli, in tako naprej. Res je, da so vsi zmagovalci to počeli, ampak v tem primeru so slovenski komunisti zamudili priložnost, da bi pokazali, da so dejansko drugačni kot vsi drugi. Žižek opozarja, da se ob takšnih vprašanjih ne smemo iti igric, češ, zdaj ni najboljši trenutek, ni oportuno o tem govoriti in podobno, ker si tako ustvarimo slabo vest, ki nas potem v ključnih trenutkih hromi in prisili k škodljivim, nenačelnim aliansam. Ob odzivih na Žižkov tekst se med drugim lepo kaže, kako se je levica v zadnjih desetletjih vse preveč sesedla v skupek stališč, ki jih moraš zagovarjati, pa si potrjeni levičar in si opravil svojo levičarsko dolžnost. Ampak kaj je tu pravzaprav cilj? Obveljati za pravega levičarja, ki zmeraj reče prave stvari, ali morda še kaj drugega? Slišimo določeno besedo in hops, skočimo v zrak. V medijih in na »omrežjih« se aktivira brain trust nezaslišanih razsežnosti, tačas pa se v politiki zgodi kaj? Zmaga Marine Le Pen. Kaj ne vidimo znova in znova (nazadnje po pariških napadih), kako so politična korektnost in lirične ode multikulturalizmu jezovi, ki nikoli ne zdržijo povečanega pritiska, ampak se takoj vdajo? Val desnega populizma jih vsakič, ko imajo ljudje občutek, da »zdaj gre pa zares«, v hipu odnese. To Žižek ponavlja že leta. Da je treba zgraditi drugačno fronto, na drugačnih temeljih.

11. september je prišel kot naročen, omogočil je namreč nadaljevanje absolutne demonizacije dvoma o liberalnem kapitalizmu.

Pa ste prepričani, da je to bitko mogoče dobiti? Če govorimo o povojnih pobojih, je bila levica prva, ki je o tem spregovorila. Pa ni pomagalo. Dlje, kot smo od komunizma, več komunistov vidijo na desnici. Zato morda te Žižkove pripombe spominjajo na klasično bolezen levice: frakcionaštvo.

Na to je mogoče pogledati tudi drugače: prav zato, ker se v izhodišču – in že pred osamosvojitvijo – levica ni otepala tega vprašanja, ampak prav nasprotno, je Slovenija po osamosvojitvi ostala razmeroma »leva«. Na predsedniških volitvah je konec koncev zmagal Kučan, že na drugih državnozborskih volitvah je prepričljivo zmagala LDS. Ozračje v Sloveniji je bilo precej drugačno od ozračja v nekaterih drugih postsocialističnih državah, ideja lustracije je takoj neslavno propadla … To nikakor ni bilo brez povezave s tem, da so bili prav levičarji pred osamosvojitvijo najostrejši in najprodornejši kritiki prejšnjega sistema in politike. Med vodilnimi levičarskimi intelektualci je bilo tedaj precej manj režimskih ljudi, z ustreznimi režimskimi službami, kot na desnici, zaplenjevali so v prvi vrsti Mladino … Potem pa se je v tem pogledu »levica« začela počasi spreminjati in se konsolidirati drugače. Njena prepoznavnost je vse bolj visela izključno na parametrih kulturnega boja, ki so zelo poenostavili v izhodišču precej kompleksnejšo sliko. Tu je šlo na levi dejansko marsikaj v izgubo. Naraščajoče število komunistov, ki jih vidijo na desnici, pa je seveda povezano tudi z s specifično psihično motnjo prav te desnice.

V tej begunski krizi so najbolj nestrpno reagirali ravno tisti, ki so v podobnem socialnem položaju. Vzhodna Evropa ali reveži, ki podpirajo nacionalistične ideje. Zakaj tukaj ni solidarnosti? Zakaj v ZDA ena deprivilegirana manjšina razbija trgovine drugi? Zakaj v teh situacijah, ko bi pričakovali zavezništvo, prihaja do agresije?

To me nikakor ne preseneča. Kaj je beda? Beda vsekakor ni nekaj, kar združuje in kar bi samo iz sebe ustvarjalo nekaj pozitivnega. Treba se je otresti vsake romantike bede in revščine – kot da je revščina to, da se znebimo vsega nepotrebnega balasta in nam ostane samo še neokrnjeno jedro človeškosti, ko končno vidimo le še prave probleme … Ne, beda, strah, nenehni bolj za neposredno preživetje niso nobeno katarzično izkustvo, prej nas kot ljudi izmaličijo. Kot je že davnega leta 1941 to sijajno formuliral Preston Sturges v filmu Sullivanova potovanja: Revščina je zlo, ki ga je treba iztrebiti, ne pa ga romantizirati. Če nimaš kaj jesti in če se vlačiš po blatu – to ni nič lepega in praviloma v ljudeh ne sproža najplemenitejših čustev. Ne dvomim, da obstaja tudi spontana človeška solidarnost – a kot spontan odziv na neposredno stisko drugega je v formatu omejena. Ljudje se tako odzivajo zlasti ob naravnih nesrečah, dolgotrajnejše in kompleksnejše reševanje življenjskih stisk pa zahteva drugačno platformo. Revščina ne povezuje, kar povezuje, je na primer skupni projekt izhoda iz revščine. Reveži se ne identificirajo z drugimi reveži, ker se tu ni s čim identificirati. Razen če se identificiraš s podobo, v kateri si si kot ljubitelj revežev všeč – a pogoj za to je praviloma ta, da sam nisi revež. Pogoj, da se bo en revež identificiral z drugim, je vselej nekaj tretjega – npr. skupna stvar, skupni projekt. Še tako velika statistična masa ljudi sama po sebi ni nič, ne pomeni nič. Nekaj začne pomeniti šele v trenutku, ko postane politični subjekt. Prav v preprečevanje tega pa sta že desetletja usmerjena globalni kapitalski pogon in njegova ideologija. Poglejte, kaj se je zgodilo z Grčijo, ko so reveži dejansko postali politični subjekt in izvolili svojo vlado. Podobno napačno je pričakovanje, da se bo kapitalizem kar sam požrl in potem bo svet končno lepši. Ali pa pričakovanje kakšne druge katastrofe, ki bo pometla tla za lepšo prihodnost. Čisto mogoče je, da bo do katastrofe prišlo, na primer do globalne vojne, a sledilo bo opustošenje, ne pa lepša prihodnost. Za slednjo je potrebno bistveno več.

Komu je koristil napad v Parizu? Levici vsekakor ne, radikalni desnici pa zelo. Slavita skupaj in hkrati z Islamsko državo«

Pa vidite kje tak nastajajoči politični subjekt danes? Osnova za njegov nastanek očitno obstaja, razlike med bogatimi in revnimi se ne samo na meddržavni ravni, ampak tudi znotraj zahodnega sveta hitro povečujejo.

Dejstvo je, da se v zadnjem obdobju pogosteje pojavljajo gibanja, ki vsaj za hip zadišijo po nečem drugačnem in potencialno internacionalnem. Na drugi strani seveda prihaja do silovitih reakcij, ki zelo uspešno ločujejo ljudi in jih prepričujejo, da se vsak lahko zanese le nase. Onstran tega, da bo burna, je prihodnost težko napovedovati, ker iz zgodovine dobro vemo, da lahko kakšen sam po sebi nepomemben dogodek v nekih razmerah deluje kot eksploziv, ki odpre povsem nove možnosti in poti. Tega ni mogoče predvideti. Je pa mogoče biti bolj ali manj pripravljen. To, da ima javnost vendarle pomisleke o kapitalizmu kot najboljšem možnem sistemu, je že del te pripravljenosti. Krepitev kolektivnega duha tudi – enostavno spoznanje, da je kolektiv s skupnim projektom neprimerno močnejši od seštevka posameznikov, ki ga sestavljajo. Dobrih analiz in idej, kaj bi bilo treba storiti, ne manjka. Za primer lahko vzamemo tisto dovolj prepričljivo in »zmerno«, ki jo je razvil Piketty. Piketty zelo natančno pove, kaj bi bilo treba narediti. A hkrati je zelo umestno tudi Žižkovo opozorilo, da implementacija teh ukrepov že predpostavlja globalno revolucijo, ki bi ustvarila situacijo, v kateri bi se za kaj takega sploh lahko dejansko odločili.

Na koncu torej ne gre le za dobre ideje, ampak tudi za skupno politično akcijo?

Da, in danes ni sile, ki bi lahko bila globalna nosilka takšnega projekta. Če bi se takšna sila vzpostavila, bi bil poglavitni problem pravzaprav že rešen: bili bi v radikalno drugačni situaciji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.