Matej Bogataj

18. 12. 2015  |  Mladina 51  |  Kultura  |  Knjiga

Ian McEwan: V imenu otroka

Prevedla Dušanka Zabukovec. Cankarjeva založba, Ljubljana 2015. 234 str., 24,94 €

Ko gre za otroke

McEwan, ki vrta v aktualne in žgoče družbe teme (v Solarju recimo v izkoriščanje sončne energije in s tem povezano blaginjo in tveganja), spisane zelo duhovito, se tokrat brez tega značilnega britanskega humorja osredotoči na fragment iz življenja sodnice za družinsko pravo. Zvezde iz sodnih dvoran, deležne medijskega pompa in drugega. Zaradi pozornost zbujajočih primerov, v katerih sodi, je Fiona oboževana in osovražena, o njej in o sodbah pišejo rumenjaki in od ogorčenih prizadetih dobiva grozilna pisma.

Kajti zadeve niso preproste; kako ukrepati pri siamskih dvojčkih, od katerih ima eden vse organe, drugi pa skoraj nobenega? Kje se začne pravica do življenja in kje se neha, če je treba žrtvovati ali ohraniti zraščenca?

Ali še udarnejši primer: starši so Jehovove priče in ne dovolijo transfuzije pri zdravljenju sina z levkemijo, ker je v treh starozaveznih citatih zapisano, da je v krvi duša in se je z njo prepovedano hraniti. Zelo inteligenten in senzibiliziran poba tik pred polnoletnostjo posluša starešine skupnosti in pod pritiskom staršev potrdi, da noče transfuzije, in bruha od gnusa in občutka tujosti, ko jo prisilno dobi. Prisilno zato, ker je njegova pravica, kakor jo razume sodnica, kakor lahko razumem, več kot samo pravica do samoodločanja, tudi več od pravice odločanja o lastnem življenju. Je prav tako pravica do kakovosti življenja, ki ga poleg vere sestavljajo še poezija in glasba in čas za dozorevanje, ki bo premaknil in preoblekel razumevanje. Poba preživi in ji začne pisati pisma, na katera ona – v imenu neprepletanja zasebnega in službenega – ne odgovarja. Ker je malo tudi v čudni fazi, ko se odnos z možem ohlaja in si ta zaželi avanture, vendar se je hkrati ustraši in je potem več tihih tednov kot pravega skakanja v postelje tujk, se ob nekem gostovanju s fantom, ki jo zasleduje, celo poljubi, bolj tako materinsko. In jo potem muči krivda in si predstavlja etične komisije in sploh.

Ian McEwan

Ian McEwan
© arhiv avtorja

McEwan nas zadrsa v svet, v katerem imajo ljudje močno in mogočno predstavo o Bogu, predvsem pa vejo, kako On gleda na stvari in je vedno na njihovi strani, ne glede na to, kako čudno in čudaško se to zdi drugim. Govori o tem, kako trčita prepričanji in kako razumeti odnos med smrtjo in vero, med vero in pravicami, in kako težko je drugim razumeti ta razmerja v obliki, kakršna se je pritaknila davnemu preroku in bila izpostavljena popravkom in prepisovalskim napakam. Piše o prepričanjih in verovanjih, ki postavljajo nekatere v privilegiran položaj, ko imajo o vseh stvareh ne samo dogmo ali mnenje, temveč tudi nepopustljivo prav. Zato je svet, ki že tako ali tako ni lahka naloga, še bolj zagaten in zadrgnjen.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.