Klemen Košak  |  foto: Ilustracija: Marko Rop

24. 12. 2015  |  Mladina 52  |  Družba

Delitev iz obupa

Ekonomija delitve ali širitev kapitalizma, ki jo poganja zniževanje življenjske ravni

S Saro se nisva poznala, a je privolila takoj, ko sem ji pisal, da potrebujem nastanitev na Dunaju in da bi prespal v njenem stanovanju. Seveda je bilo v avstrijskem glavnem mestu prostih dovolj hotelskih sob, vendar so za približno četrtino dražje od stanovanj, ki se tako kot Sarino oddajajo prek spletne strani Airbnb.

Tako sta teden pozneje Sarah in njen partner spala vsak pri svojih starših, jaz pa v njuni zakonski postelji v pred kratkim zgrajenem bloku, ki stoji nasproti postaje podzemne železnice in le sto metrov od trgovine, tudi v soboto odprte do devetih zvečer. Stanovanje ni veliko, a če bi z mano prišel še kdo, bi Sarah med knjižno omaro in jedilno mizo položila napihljivo vzmetnico.

Manjkalo je le tisto, kar je za Airbnb najpomembnejše. Vsa gesla, ki jih je v sedmih letih obstoja zamenjalo podjetje, kažejo, da želi turistom ponuditi več, kakor so vajeni: »Živi kot lokalec«, »Potuj kot človek«, »Pripadaj kjerkoli« in »Ljudje, kraji, ljubezen«.

Izkušnje uporabnikov storitve Airbnb naj bi bile toliko boljše, ker naj ne bi bili zgolj turisti, ampak »popotniki«. Lastniki stanovanj naj bi goste osebno sprejeli, jim predstavili okolico in jim povedali, kam gredo lokalni prebivalci najraje po kruh, na jutranjo kavo, na pivo, na večerjo in podobno. Sarah tega ni mogla storiti, ker je bila, ko sem prispel, na praznovanju prijateljičinega rojstnega dne.

To bi mi bilo tako ali tako odveč, saj sem na Dunaj prišel zaradi konference o ekonomiji delitve, sharing economy, v katero se Airbnb zelo zagreto prišteva. Še raje njegovi predstavniki uporabljajo izraz »colaborative consuption«, sodelovalna poraba, s čimer želijo povedati, da so del nečesa zelo novega in dobrega.

Šlo naj bi za to, da ljudje stvari, ki so jih prej uporabljali sami, delijo oziroma uporabljajo skupaj z drugimi. Tako naj bi si izboljšali finančni položaj vsi, lastniki in uporabniki stvari, pa še trajna prijateljstva naj bi stkali. Na boljšem naj bi bila tudi okolje in svet nasploh, saj naj bi bilo potrošništvo, kot ga poznamo, ena najslabših značilnosti sodobnih družb.

Še bolj navdušeni so nekateri levičarski misleci, ki v tem vidijo konec kapitalizma. Do tega sklepa sta po ločenih poteh prišla na primer dva Britanca, ekonomist in aktivist Jeremy Rifkin in znani novinar Paul Mason. Po njunem naj bi prav skupnosti sodelovanja, v katerih si ljudje delijo stvari mimo klasičnih kapitalističnih trgov, sčasoma popolnoma nadomestile te kapitalistične trge.

Ekonomija delitve naj bi izboljševala svet. Nekateri celo menijo, da vodi v konec kapitalizma. Te napovedi se zdijo vsak dan naivnejše.

»Kot kaže, kapitalizma ne bodo odpravile korakajoče množice,« je v britanskem časniku Guardian julija letos zapisal Mason. »Odpravilo ga bo nekaj, kar bo sprva obstajalo tako rekoč nevidno znotraj stare ureditve, ampak se bo prebilo in preoblikovalo gospodarstvo v skladu z novimi vrednotami in vedenjem. Temu pravim postkapitalizem.«

S hišo, ki je zgrajena iz dveh ladijskih zabojnikov in plove po Temzi, je Airbnb proslavil junijsko odločitev londonskih oblasti, da meščanom dovolijo oddajanje stanovanj turistom do 90 dni na leto. Pred tem je bilo oddajanje prek Airbnbja v britanski prestolnici prepovedano, a je bila ta med uporabniki te storitve vseeno tretji najbolj priljubljen cilj na svetu.

S hišo, ki je zgrajena iz dveh ladijskih zabojnikov in plove po Temzi, je Airbnb proslavil junijsko odločitev londonskih oblasti, da meščanom dovolijo oddajanje stanovanj turistom do 90 dni na leto. Pred tem je bilo oddajanje prek Airbnbja v britanski prestolnici prepovedano, a je bila ta med uporabniki te storitve vseeno tretji najbolj priljubljen cilj na svetu.
© Profimedia

Delitev za dobiček

Takšne napovedi se zdijo vsak dan naivnejše. Prek spletne strani Couchsurfing, ki je začela delovati pred Airbnbjem, se ljudje še vedno lahko dogovorijo, da bodo brezplačno prespali na neznančevem kavču. V zameno morajo zgolj ponuditi svoj kavč drugim. Vendar je neprofitno kavčanje vse manj priljubljeno, dobičkonosni Airbnb pa hitro raste.

Očitno ljudje raje spijo v neznanem stanovanju, če lastnika ni tam, in očitno ljudje raje delijo svoje stvari, če so za to plačani. Izraz ekonomija delitve je ostal, čeprav zdaj večinoma ne označuje delitve in souporabe, ampak trgovanje med ljudmi prek spletnih strani, katerih lastniki si vzamejo delež zaslužka.

Po ocenah zadnjih investitorjev je Airbnb vreden 25,5 milijarde dolarjev, s čimer prehiteva vse hotelske verige razen Hiltona. Prek spletne strani Airbnb je na voljo okoli 1,5 milijona nastanitev v več kot 190 državah. Če bi bilo podjetje lastnik postelj, bi jih imelo dvakrat več kot katerakoli hotelska veriga.

Začelo se je leta 2007, ko oblikovalca Brian Chesky in Joe Gebbia nista imela dovolj denarja, da bi pokrila stroške stanovanja v ameriškem San Franciscu. Na tla sta položila napihljive vzmetnice in povabila neznane kolege, ki so prišli v mesto na oblikovalsko konferenco. Od tod ime podjetja: air je angleška beseda za zrak (v napihljivih vzmetnicah), bnb pa je kratica za bed and breakfast, postelja in zajtrk. Napihljiva postelja in zajtrk, torej.

Ljudje prek Airbnbja še vedno delijo raztegljive kavče in sobe, vendar je večina poslov sklenjena za celotna stanovanja, v katerih nihče ne živi stalno. Airbnb ne privablja s posebnim načinom potovanja, so na dunajski konferenci trdili predstavniki mestnih uprav Dunaja, Berlina in Amsterdama ter direktorji hotelov. Po njihovem so najpomembnejše cene, te pa so za petino do polovico nižje od hotelskih. Airbnb so večkrat obtožili nelojalne konkurence. »Ne tekmujejo z istim orožjem,« se je pritoževal Martin Schick, lastnik šestih dunajskih hotelov in treh restavracij.

Mestni svet Santa Monice je maja prepovedal oddajanje celotnih stanovanj za manj kot 30 dni. Protesti, kakršen je na fotografiji, torej niso bili učinkoviti. Na njem so zagovorniki Airbnbja pozivali: »Pustite nas, da gostimo«, »Sprejmite pošteno in napredno zakonodajo zdaj«, »Z delitvijo sem rešil svoj dom« …

Mestni svet Santa Monice je maja prepovedal oddajanje celotnih stanovanj za manj kot 30 dni. Protesti, kakršen je na fotografiji, torej niso bili učinkoviti. Na njem so zagovorniki Airbnbja pozivali: »Pustite nas, da gostimo«, »Sprejmite pošteno in napredno zakonodajo zdaj«, »Z delitvijo sem rešil svoj dom« …
© Profimedia

Airbnb zmanjšuje prihodke hotelov in ponudbo dostopnih najemniških stanovanj. Številna stanovanja, ki se prej niso oddajala ali so se oddajala dolgoročno, so zaradi Airbnbja na voljo za nekajdnevne obiske. Kratkoročni najem je precej dražji od dolgoročnega, a so cene tudi nižje od cen hotelskih sob.

Pri Airbnbju je novo predvsem to, da je na trgu počitniških nastanitev prvič veliko ponudnikov, ki se s tem ne ukvarjajo poklicno, ampak za postranski zaslužek.

Zato v New Yorku dovolijo oddati stanovanje za manj kot 30 dni samo, če v času najema tam živi tudi stalni stanovalec. Ker je ponudba newyorških stanovanj, ki se oddajajo v celoti, na Airbnbju kljub temu ogromna, bi rade mestne oblasti občutno zvišale kazni.

Amsterdamske oblasti si zelo prizadevajo od Airbnbja dobiti podatke o vseh transakcijah z nepremičninami v tem nizozemskem mestu, a kaže, da jim ne bo uspelo. Zadovoljile so se z objavo sporočila na spletni strani Airbnb, da lahko fizična oseba v Amsterdamu turistom v mestu oddaja stanovanje le 60 dni na leto in če plača vse davke in dajatve. »Tistim, ki oddajajo v nasprotju s pravili, moramo to dokazati,« je na Dunaju povedala Nanette Schippers iz amsterdamske mestne uprave in potožila, da so kršitelji zelo iznajdljivi in tvegajo kljub globam, ki znašajo do 20 tisoč evrov.

Tudi za ljubljanske nepremičnine je nemogoče dobiti podatke o tem, koliko se z njimi trguje prek Airbnbja. Predstavnica podjetja Ekatarina Kukureko je povedala le, da se je število transakcij v zadnjem letu povečalo za 124 odstotkov. Največ najemnikov je iz Nemčije, Velike Britanije, ZDA, Francije in Italije. Prek Airbnbja je sicer v Ljubljani na voljo več kot tisoč nastanitev, kar je dve tretjini več kakor lani. Na drugi strani se je število Ljubljančanov, ki si potovanje organizirajo ob pomoči Airbnbja, lani povečalo za 227 odstotkov.

Če bi Airbnb razkril tudi absolutne številke, bi dobili jasno sliko o tem, za koliko najemov se ne plačajo vsi davki. Teh podatkov zdaj ni, a je kljub temu marsikdo prepričan, da jih je več kot polovica. »Večina ljudi se ne želi izogibati davkom, a jih sistem dobesedno sili v to,« trdi podjetniški svetovalec Vasja Veber, ki pomaga slovenski vladi reševati ta problem.

Na ministrstvu za gospodarstvo se strinjajo z njim, zato želijo postopke poenostaviti. V Sloveniji lahko fizična oseba nepremičnino oddaja na dva načina. Lahko sklene pogodbo z vsakim najemnikom, a veliko ugodneje je, da se registrira kot sobodajalec. Vendar mora za to pridobiti soglasje treh četrtin etažnih lastnikov stavbe.

»V večstanovanjskih objektih je po navedbah ponudnikov lahko to včasih celo nerešljiv problem,« trdi predstavnica ministrstva Stanka Ritonja. Vasja Veber je prepričan, da je Airbnbjeva ureditev, ki zagotavlja, da se gostitelji in gosti ocenjujejo med seboj, zadostna varovalka, da oddajanje stanovanja ne moti sosedov.

Tistim, ki ne želijo oddajati na črno, od maja letos rešitev ponuja nepremičninska agencija Inalbea. »Naredimo vse, kot bi bili lastniki stanovanj,« trdi lastnica in direktorica Zarja B. Mavec. To pomeni, da uredijo birokratske obveznosti, najamejo fotografa, objavijo opis stanovanja na spletu, odzivajo se na povpraševanje, sprejmejo goste, najamejo čistilko, napišejo oceno vsakega gosta, plačajo davke … »Poskrbimo tudi za to, da stanovanje ni videti sterilno, ampak domačno,« pojasnjuje Zarja Mavec.

Za vse skupaj si agencija vzame 30 odstotkov provizije pri vsaki transakciji. Zarja B. Mavec meni, da ni veliko Ljubljančanov, ki prek Airbnbja oddajajo na črno, a tudi če se moti, je pomembna njena ugotovitev, da nepremičnine, za katere skrbi njena agencija, po ceni ne izstopajo. Iz tega lahko sklepamo dvoje. Prvič, stanovanja imajo »konkurenčne« cene tudi, če se prek Airbnbja oddajajo po pravilih, in drugič, pri oddajanju popotnikom je vsekakor treba opraviti delo receptorja, čistilke, oglaševalca, računovodje … To delo lastniki stanovanj večinoma opravijo sami.

Vse več je spletnih platform, prek katerih ljudje najemajo delavce za opravljanje različnih storitev. Ker delavci niso nikjer zaposleni, jih delavska zakonodaja ne varuje.

Nadtaksi

Iskanje in rezervacija počitniških nastanitev prek spleta sta obstajala že pred Airbnbjem, vendar še nikoli na trgu turističnih nastanitev ni bilo toliko ponudnikov, ki se s tem ne ukvarjajo poklicno, ampak za postranski zaslužek. »Če oddajanje nepremičnine ni tvoj glavni vir prihodka, si seveda bolj prilagodljiv pri postavljanju cene,« poudarja Kir Kuščer z ljubljanske ekonomske fakultete.

Ni naključje, da je Airbnb tako kot vsa profitna podjetja v ekonomiji delitve zacvetel v zadnjih letih, torej v letih po gospodarski krizi, ki bi jim težko rekli leta okrevanja. »Od nekdaj so ljudje v času kriz pogledovali po svojih stvareh in razmišljali, kako z njimi zaslužiti,« opozarja sociologinja Ursula Huws, ki na Univerzi v Hertfordshiru v Veliki Britaniji preučuje delo v sodobni družbi. »Zdaj se to zgolj dogaja drugače in obsežneje,« dodaja.

Londonski Uberjevi vozniki so 12. novembra protestirali proti zvišanju provizije z 20 odstotkov na 25. Vozniki naj bi s tem izgubili 50 funtov (70 evrov) na teden, Uber pa naj bi na leto zaslužil 70 milijonov evrov več.

Londonski Uberjevi vozniki so 12. novembra protestirali proti zvišanju provizije z 20 odstotkov na 25. Vozniki naj bi s tem izgubili 50 funtov (70 evrov) na teden, Uber pa naj bi na leto zaslužil 70 milijonov evrov več.
© Profimedia

Tudi pri drugih podjetjih, ki so vključena v ekonomijo delitve, se zdi, da gre predvsem za to. Ustvarjajo dobiček iz transakciji med ljudmi, ki so prej potekale mimo klasičnih kapitalističnih trgov.

Od časa krize je le eno podjetje raslo bolj na očeh svetovne javnosti kot Airbnb. To je Uber, ki povezuje voznike z ljudmi, ki potrebujejo prevoz. Njegova ocenjena vrednost je 65 milijard dolarjev ali več kot naj bi bil vreden na primer sto sedemdeset let stari Britanski Telekom.

Poslovni model, s katerim služi Uber, je najprej uporabljalo podjetje Lyft. Njegov direktor Logan Green je zamisel dobil, ko je v Zimbabveju videl, kako ljudje hodijo ob cesti z bankovci v rokah. Izvedel je, da se številni vozniki po cestah ne vozijo, ker bi hoteli kam priti, ampak zgolj zaradi plačljivega štopanja. Ta črni trg je iz ene najrevnejših afriških držav prenesel v ZDA in mu dodal aplikacijo za pametne telefone, zaradi katere se vozniki in potniki veliko laže najdejo.

Uber je danes vreden 20-krat več kot Lyft, ker precej uspešneje privablja vlagatelje in zaposluje vplivne lobiste, s katerimi laže prepriča mestne oblasti, naj ne posvečajo preveč pozornosti taksistom, ki nereguliranemu prevozništvu nasprotujejo. Poleg tega je Uber ponekod voznikom Lyfta plačal prestop.

Ime Uber izhaja iz nemške besede über, ki pomeni nad. Najbolj znana je njena raba v nemški himni, ki želi z verzom »Deutschland, Deutschland über alles« sporočiti, da Nemčija presega vse, ter v filozofiji Friedricha Nietzscheja, ki je s konceptom Übermenscha (nadčloveka) sporočal, da je treba preseči človeka.

Podjetje se je najprej imenovalo UberCab, torej se je namenilo presegati taksistične službe. Leta 2010, leto po ustanovitvi, so mu oblasti v San Franciscu izdale nalog za ustavitev poslovanja, ker naj bi bilo delovalo kot taksistično podjetje brez dovoljenja. Zagrozile so s 5000 evri kazni za vsako vožnjo ter 90 dnevi zapora za vsak dan delovanja podjetja.

Zato je direktor in eden od ustanoviteljev Travis Kalanick iz imena izbrisal besedo cab, taksi, ter ob podpori meščanov San Francisca oblasti prepričal, da ne gre za taksistično službo, ampak za mobilno aplikacijo. Ta boj mora Uber neprestano ponavljati. Vozniki v San Franciscu želijo zdaj prek sodišča doseči, da jih prepoznajo kot Uberjeve zaposlene, do katerih naj bi imel ta obveznosti po delovnopravni zakonodaji.

Uber trdi, da vozniki, ki potnike najdejo prek njegove aplikacije, zaslužijo po 90 tisoč dolarjev na leto in da jim neodvisni status omogoča samostojno razporejanje delovnega časa. Neodvisnih podatkov ni, a anekdote kažejo drugačno zgodbo.

»Uber je kot izkoriščevalski zvodnik,« je za ameriški tednik Jacobin povedal Arman, ki za to podjetje vozi v Los Angelesu. »Vzame mi 20 odstotkov zaslužka in me obravnava kot drek – zniža cene, kadarkoli želi. Lahko me dezaktivira, kadarkoli se mu zdi, in če se pritožujem, mi reče, naj odjebem.«

V Evropi skoraj vsi verjamejo takim pričevanjem. »Uber hoče uničiti trg in iz taksistov narediti prekarne delavce. Tukaj mu ne bo uspelo,« je povedal direktor avstrijskega podjetja Taxi 40100 Christian Holzhauser na dunajski konferenci, kjer se je videlo, da so v Evropi predstavniki taksističnih služb zaradi ekonomije delitve veliko manj zaskrbljeni kot hotelirji.

Uber je sicer prisoten v številnih evropskih državah, od novembra tudi na Hrvaškem, vendar ne s storitvijo, ki omogoča, da ljudi od točke A do točke B prevaža kdorkoli, ki ima avtomobil, je starejši od 21 let in ni bil v kazenskem postopku. Ta je v Evropi na voljo zgolj v Angliji. V Nemčiji, Franciji, Španiji in na Nizozemskem je prepovedana.

Poleg te storitve, ki se imenuje Uber POP, podjetje ponuja še druge prevoze, ki jih opravljajo poklicni vozniki in so zato dražji. Ti Uberju prinašajo izgubo, je na Dunaju povedal predsednik nemške zbornice taksističnih podjetij Thomas Grätz. »Tukaj ste samo zato, da oglašujete blagovno znamko in čakate na uvedbo storitve Uber POP,« je rekel predstavniku Uberja za Švico in Nemčijo Rasoulu Danielu Jalaliju, s katerim sta sodelovala na okrogli mizi.

Jalali kljub izzivanju ni bil preveč zgovoren. »Res imamo v Evropi nekaj težav,« je povedal in dodal, da se trenutno pogovarjajo z oblastmi v več državah. Kako se pogajajo, ni omenjal. Verjetno jih prepričujejo, da imajo cenejši prevozi pozitiven vpliv na nočno življenje v mestnih središčih in da zmanjšujejo število vinjenih voznikov, kar sta dva pogosto poudarjana pozitivna učinka Uberja.

»Z uporabnim produktom oblikujemo prihodnost, pri čemer se moramo zavedati, da pri ekonomiji delitve ne gre samo za delitev, ampak tudi za ekonomijo,« je bila edina utemeljitev, s katero je Jalali prepričeval poslušalce.

Obdobje držav blaginje je bilo zelo kratko, a še vedno marsikdo verjame, da bo nekoč povsod tako, kot je bilo na Švedskem v petdesetih letih prejšnjega stoletja.

Konec države blaginje

Marsikdo trdi, da gre predvsem za ekonomijo, in to ekonomijo, ki najbolj koristi potrošnikom. »Izraz se mi zdi napačen in zavajajoč,« pravi ameriška sociologinja Alexandrea Ravenelle, ki se je za doktorsko disertacijo pogovarjala z 80 ljudmi, ki denar služijo prek Airbnbja, Uberja in spletnih strani TaskRabbit in Kitchensurfing. »Raje kot ‘ekonomija delitve’ rečem ‘ekonomija najema ljudi’.«

Kitchensurfing je nekakšna Uberrestavracija: v zameno za desetodstotno provizijo prek spleta povezuje lačne posameznike s tistimi, ki so pripravljeni na njihovem domu za plačilo skuhati obrok. Še več je strani, kot je TaskRabbit, na kateri lahko Američani v svojem okolišu poiščejo delavca za najrazličnejša opravila. Najpogostejša so sestavljanje pohištva iz Ikee, nakupovanje hrane, čiščenje, dostava, čakanje v vrsti za nakup vstopnic za dogodek, administracija, zbiranje informacij …

Delavci, ki delo dobijo prek TaskRabbita, niso njegovi zaposleni, ampak so samostojni podizvajalci, trdi podjetje. To pomeni, da nimajo delavskih pravic, kot so minimalna plača, odpravnina in odpovedni rok.

Še uspešnejše od TaskRabbita je podjetje Handy, prek katerega je čistilca najel novinar Kevin Roose iz revije New York in med pogovorom z njim izvedel, da živi v zavetišču za brezdomce. »Pozneje so mi prijatelji povedali, da je veliko čistilcev, ki so jih sami našli prek Handyja, brezdomcev,« je zapisal v članku o ekonomiji delitve.

»Ekonomija najema ljudi je lahko pomemben in koristen vir dodatnega zaslužka, posebej za imigrante in dolgotrajno brezposelne,« ugotavlja Alexandrea Ravenelle, »ampak pogosto je to prekarno delo, saj lahko delavci hitro ostanejo brez dela in zato čutijo velik pritisk.«

»Uvaja se razkol znotraj delavskega razreda,« poudarja Ursula Huws. »Oblikuje se nov razred služabnikov, ki ga najemajo malo bolje plačani delavci, da bi lahko sami delali več.«

Tretjega novembra so prebivalci San Francisca na referendumu s 55 odstotki proti 45 zavrnili omejitve za oddajanje prek Airbnbja. Podjetje je za kampanjo zapravilo osem milijonov dolarjev (7,5 milijona evrov) ali osemkrat več kot njegovi nasprotniki. Ti so, kot piše na transparentih na fotografiji, opozarjali, da oddajanje prek Airbnbja uničuje skupnosti in povzroča deložacije.

Tretjega novembra so prebivalci San Francisca na referendumu s 55 odstotki proti 45 zavrnili omejitve za oddajanje prek Airbnbja. Podjetje je za kampanjo zapravilo osem milijonov dolarjev (7,5 milijona evrov) ali osemkrat več kot njegovi nasprotniki. Ti so, kot piše na transparentih na fotografiji, opozarjali, da oddajanje prek Airbnbja uničuje skupnosti in povzroča deložacije.
© Profimedia

Ekonomija delitve res razširja prekarno delo, vendar ga ni izumila. V Sloveniji je na primer velika večina taksistov samostojnih podjetnikov. »Če hočejo zaslužiti več kot minimalno plačo, morajo delati več kakor osem ur na dan,« pravi direktorica Rumenega taksija Vlasta Hojan. In čeprav raziskave dokazujejo, da se zaradi Airbnbja ponekod v ZDA znižujejo plače delavcem v hotelih, to ni edina skrb slovenskih receptorjev, sobaric in kuharjev. »Plače so grozno nizke, katastrofalne so,« opisuje predsednica slovenskega sindikata gostinstva in turizma Karmen Leban.

Ursula Huws zato vedno, ko govori o sodobnem delu, opozori, da so pričakovanja, kakšno naj bo delo v kapitalizmu, nastala v desetletjih po drugi svetovni vojni. Takrat je v nekaterih državah res držalo, da so kljub zasebnemu lastništvu produkcijskih sredstev službe varne in plače zadovoljive.

V resnici je bilo obdobje držav blaginje zelo kratko v primerjavi s celotnim obdobjem kapitalizma in tudi takrat v blaginji niso živeli vsi delavci. »Ampak še vedno veliko ljudi verjame, da bo nekoč povsod tako, ko je bilo na Švedskem v petdesetih letih prejšnjega stoletja,« opaža sociologinja.

Po njenem se moramo zavedati, da so bili takratna socialna država in varna delovna mesta posledica številnih okoliščin, ki jih danes ni več. »Delavci so takrat grozili, da bodo postali socialisti, podjetja so bila nacionalna, zato so jih države lahko regulirale, in za takratno delo so bili potrebni ljudje s specifičnimi veščinami, kar jim je dajalo veliko pogajalsko moč nasproti kapitalu.«

Airbnb, Uber in druge podobne platforme res znižujejo življenjsko raven delavcev. Vendar še zdaleč niso edina podjetja, ki delujejo mimo določb socialne države. Težava je veliko večja.

Delo po novem

Spletne platforme za delitev stvari in dela v zameno za denar

Airbnb – denar služiš z oddajanjem stanovanja.

Uber – denar služiš s prevozom ljudi.

Piggybee – denar služiš z dostavo.

Instacart – denar služiš z dostavo živil.

Deliveroo – denar služiš z dostavo hrane iz luksuznih restavracij.

Turo – denar služiš z oddajanjem avtomobila.

Boatbound – denar služiš z oddajanjem plovila.

ParkatmyHouse – denar služiš z oddajanjem parkirnega mesta.

Etsy – denar služiš s prodajanjem izdelkov, ki so plod tvoje zamisli, ni pa nujno, da si jih sam izdelal.

TaskRabbit – denar služiš z opravljanjem opravil, kot so sestavljanje pohištva iz Ikee, administracija, selitve …

Fiverr – denar služiš z opravljanjem opravil za pet dolarjev.

Mechanical Turk – denar služiš z opravljanjem delovnih nalog na svojem računalniku.

Zirtual – denar služiš kot virtualni osebni asistent oziroma tajnik.

SupperShare – denar služiš tako, da neznance povabiš na večerjo k sebi domov.

Kitchensurfing – denar služiš tako, da skuhaš obrok pri neznancu.

DogVacay – denar služiš s sprehajanjem psov.

Proprly – denar služiš s čiščenjem in izročanjem ključev za stanovanja, ki se oddajajo prek Airbnbja.

SkillShare – denar služiš s poučevanjem. Na splet nalagaš videoposnetke predavanj.

Heal – spletna stran, prek katere lahko naročiš zdravnika na dom.

(Večina storitev prek teh spletnih strani je na voljo le v ZDA. Nekatere se širijo tudi v Evropo ali pa v Evropi isto storitev ponuja drugo podjetje. Kar v ZDA ponuja na primer Kitchensurfing, ponuja v nekaterih evropskih državah Cookening.)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.