Bilo je nekoč na Divjem zahodu

Zakaj je Tarantinov film Podlih osem tako neverjetna mojstrovina

Režiser Quentin Tarantino (levo) daje navodila igralcem na osrednjem prizorišču filma Podlih osem

Režiser Quentin Tarantino (levo) daje navodila igralcem na osrednjem prizorišču filma Podlih osem

»Ko so črnci prestrašeni, so belci varni,« dahne rasistični šerif v Podlih osmih, novem filmu Quentina Tarantina. Toda Marquis Warren (Samuel L. Jackson), sloviti črnski lovec na glave, ki »glave« roki pravice dostavlja mrtve, kasneje opozori, da velja ravno nasprotno: črnci so varni, ko so belci razoroženi! In potem razoroži vse belce – pobere jim pištole, no, kolte. Film Podlih osem se namreč dogaja sredi globoke, ledene, bele zime v »galaksiji daleč, daleč stran«, na Divjem zahodu, v sedemdesetih letih 19. stoletja, kmalu po ameriški državljanski vojni. Ja, ameriške državljanske vojne je konec, sužnjelastništvo je odpravljeno, črnci so osvobojeni (zdaj so »brez okovov«, kot Django), toda še vedno so oboji, belci in črnci, oboroženi. Do zob. Drug drugemu še vedno ne zaupajo. Drug drugega se še vedno bojijo.

Film Podlih osem bi se lahko dogajal danes, v Obamovi Ameriki, v krasni postrasni Ameriki, če v njem ne bi mrgolelo tistih, ki še vedno ne morejo preboleti odprave magnolijevskega sužnjelastništva, ki se jim je svet podrl, ko so črnce osvobodili, ki pljuvajo na Abrahama Lincolna, osvoboditelja sužnjev, ki še vedno spijo v uniformi poražene konfederacije, ki uživajo v teroriziranju črncev (predvsem »emancipiranih črncev«, kot dahne rasistični šerif), ki se besno zavijajo v konfederacijsko zastavo, da bi dobili opravičilo za pobijanje, in ki črnce neprestano psujejo z izrazom »nigger«. Toda če malce bolje pomislite, Amerika, ki jo prikazuje Tarantino, vendarle spominja na današnjo, postrasno Ameriko, ali bolje rečeno: današnja Amerika izgleda tako, kot da je sužnjelastništvo odpravila – in črnce osvobodila – prav pred kratkim, pred nekaj leti, tako rekoč včeraj. Ko rasisti, ki se gnetejo v nativističnem, patriotskem gibanju Tea Party, začudeno sprašujejo, kaj hudiča počne v Beli hiši črnec (Barack Obama, se razume), zvenijo kot John Ruth (Kurt Russell), sloviti belski lovec na glave, ki se v Podlih osmih začudeno sprašuje, kaj hudiča »počne afriški lovec na glave v Wyomingu sredi snežnega viharja«. Ruth, ki »glave« roki pravice dostavlja žive, tega, da je dobil nepričakovano konkurenco, pač črnskega lovca na glave, ne prenaša ravno povsem stoično – tako kot teapartijski nativisti, ki bi najraje zaspali v ameriški zastavi in se zbudili v uniformi konfederacije, slabo prenašajo to, da v Beli hiši, beli kot wyominški snežni vihar, živi in dela črnec. In lepo prosim, mar teapartijci, glas belske paranoje, Obami ne očitajo prav tega, da hoče razorožiti belce, da jim hoče torej vzeti orožje? Saj veste: ko jih bo razorožil, jih bodo črnci laže obvladali – ter si jih nazadnje podredili.

V resnici je še huje. V času ameriških predvolilnih kampanj obe največji stranki, republikanska in demokratska, predvajata reklame in antireklame – reklame za svoje kandidate in antireklame za protikandidate, nasprotnike. Recimo: leta 2008, v času predsedniške kampanje, so republikanci televizije preplavili z reklamami za svojega kandidata, Johna McCaina, in antireklamami za njegovega nasprotnika, Baracka Obamo. Toda študija, ki jo je nedavno objavil spletni portal Public Opinion Quarterly, razkriva, da se je v teh republikanskih antiobamovskih oglasih dogajalo nekaj skrajno čudnega, celo skrb zbujajočega: Obama je bil precej temnejši, kot je v resnici. To pomeni, da so ga digitalno potemnili, dodatno »obarvali«. S tem so belski, rasno obremenjeni volilni bazi signalizirali: glejte, Obama je bolj črn, kot se zdi! Obama je zelo črn! Obama je pravi črnec! To naj bi ga v očeh belskih nativistov, ki so alergični na črnce, kompromitiralo in diskvalificiralo.

Še huje: ker je šlo za tipične negativne oglase, ki so Obamo povezovali s »kriminalnimi« elementi (predvsem s pastorjem Jeremiahom Wrightom, ostrim kritikom ameriške rasistične, imperialne politike, in z Billom Ayersom, nekdanjim članom podtalne, revolucionarne, »teroristične« organizacije Weather Underground, ki je hotela ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja zrušiti imperialni kapitalizem), so s to dodatno potemnitvijo kože signalizirali, da je tudi Obama kriminalec, češ črnci so kriminalci, črnci ogrožajo red in mir, črnci spodkopavajo »pravo« Ameriko.

Da bi ga v očeh belskih volivcev očrnili, so ga »očrnili«. Da bi ga torej »kriminalizirali«, so zaigrali na dobro preverjene rasne stereotipe, na katere se belci, ki še vedno ne morejo preboleti izgube svoje superiornosti in izginotja rasne hierarhije, očitno zelo dobro odzivajo. »Vse polno je dokazov, da imajo Američani večje rasne predsodke prav do Afroameričanov temnejše polti. Recimo, porotniki na smrt prej obsodijo obtožence s stereotipnimi afriškimi obraznimi potezami,« je poudaril Max Ehrenfreund v Washington Postu.

V načinu, kako se pobijajo na Tarantinovem Divjem zahodu, zlahka prepoznate način, kako belski policaji v današnji Ameriki pobijajo črnce.

In bolj ko so se približevale volitve, bolj so Obamo temnili in črnili. Da pa bi bil kontrast zgovornejši in dramatičnejši, da bi bilo torej šifrirano sporočilo jasnejše, so Johna McCaina v republikanskih oglasih dodatno pobelili, »osvetlili«, tako da je bil bolj bel, kot je v resnici. Naj se ve: McCain je pravi Američan – Obama je lažni Američan.

Ergo: republikanski predvolilni spoti, ki so Baracka Obamo »črnuhirali«, so bili rasizem na odprti sceni. Kar je seveda dokaz, da je rasizem v Ameriki preživel in da deluje kot nekaj samoumevnega, tako rekoč naravnega, celo uradnega, navsezadnje, implementirala ga je republikanska stranka. Da rasizem ni le preživel, ampak ima že kar status uradne politike, pa je zadnje čase pokazalo še nekaj, kar se je prav tako dogajalo na odprti sceni: belski policaji, ki pobijajo črnce. Teh primerov je bilo veliko, pravzaprav vse več (Ferguson, Baltimore, Chicago itd.). Belski policaji so se ob soočenju s črncem – oboroženim ali ne – ustrašili za življenje in ga ubili. Včasih so ga prerešetali, kot da je treba črnca ubiti večkrat. Belskim policajem se ni nič zgodilo. In to se je neprestano ponavljalo. Kot za stavo. Tu in tam so belski policaji ustrelili kakšnega črnskega otroka, magari šestletnega – ker so se ob soočenju z njim ustrašili za življenje. Temelj rasizma pa je prav prepričanje, da ima belec vrojeno pravico, da se ob soočenju s črncem ustraši za življenje – in da ga odstreli. To je nova oblika segregacije, nadomestek zanjo.

Po Ameriki so se vrstili protestni shodi, na katerih so množice zahtevale konec policijske brutalnosti. Na shodu, ki je potekal 24. oktobra 2015 na Manhattnu, je množico protestnikov – v slogu militantnega aktivista – nagovoril tudi Quentin Tarantino, rekoč: »Ko vidim umore, ne morem mirovati. Umorom rečem umori, morilcem pa morilci. Sem človeško bitje z vestjo. Če si prepričan, da se dogajajo umori, moraš vstati in se jim upreti. Tu sem zato, da povem, da sem na strani umorjenih.« Zvenel je kot abolicionist, ki skuša belce leta 1861 – tik pred začetkom državljanske vojne – prepričati, da so tudi črnci ljudje. In da si zaslužijo življenje, ne pa smrti.

Policajem se je zmešalo. Tarantino pravi, da smo morilci! Sramota! Tarantino ogroža naša življenja in varnost državljanov! Pozvali so k bojkotu Podlih osmih. Tarantina so šikanirali in klevetali, zastraševali, žgali in obstreljevali z vseh strani. Policijski sindikati so se združili in napovedali maščevanje, od Tarantina, ki pravi, da so ga leta 1989 zaradi neplačanih parkirnin aretirali in za osem dni zaprli (mit ali fakt? mit, trdi policija), pa zahtevali, da vse, kar je rekel, prekliče in se jim opraviči. In res, kmalu zatem so se pojavile govorice, da bo Tarantino objavil oglas, v katerem se bo policajem opravičil, češ da bi lahko poziv k bojkotu film, ki je stal 44 milijonov, finančno pokopal (družba Weinstein Company, ki je producirala Podlih osem, je pred nekaj leti producirala tudi Fruitvale Station, resnično zgodbo o črncu, ki ga – jasno, pred objektivi številnih naključnih pametnjakovičev – ubije belski policaj), obenem pa tudi uničil njegov oskarjevski potencial. Toda zgodilo se je ravno nasprotno – Tarantino, kritik »belske vzvišenosti« (no, lani so ga razglašali za rasista, ker je dejal, da si Selma ne zasluži oskarjevske nominacije), je rekel, da tega, kar je rekel, ne bo preklical in da se ne bo opravičil. Statistike so itak na njegovi strani. Še več, rekel je, naj »policaji nehajo streljati na neoborožene ljudi«. Kar je bilo približno tako, kot da bi rekel: belce je treba razorožiti! Črnci bodo varni, ko bodo belci razoroženi!

Kapital brez okovov

»Veliko ljudi, ki so živeli in dihali, je mrtvih. Bil je čas, da povemo, kaj se je zgodilo,« je rekel Tarantino v enem izmed intervjujev, ki jih je dal na ne-bom-se-opravičil turneji. In Podlih osem je film o ljudeh, ki so na začetku živi, na koncu pa mrtvi. Mrtvih je na koncu toliko, da živi nimajo več kam stopiti – kot v elizabetinskih tragedijah maščevanja, v katerih je bilo na koncu vedno več mrtvih, kot je bilo na začetku živih. Film Podlih osem, posnet na že davno opuščeni 70-milimetrski trak, je vestern, dokler ne postane politični triler, detektivski whodunit, apokaliptični puzzle in zeitgeistovski splatter – človeka pač najzanesljiveje ubiješ tako, da mu razstreliš glavo. To ve vsak lovec na glave – in vsak lovec na zombije. In res, uboji tu niso produkt revolveraških dvobojev, temveč še najbolj spominjajo na likvidacije, eksekucije. V načinu, kako se pobijajo na Tarantinovem Divjem zahodu, zlahka prepoznate način, kako belski policaji v današnji Ameriki pobijajo črnce.

Zakaj se vsi ti ljudje – vsi ti bad guys, vse te »neslavne barabe«, vsi ti reservoir dogs, ki se pred silovitim snežnim viharjem zatečejo v purgatorij, obcestno postojanko (»Minnie’s Haberdashery«), podobno oni obcestni postojanki iz Leonejevega vesterna Bilo je nekoč na Divjem zahodu (ali pa antarktični postojanki iz Carpenterjevega Stvora, ker je v njem že ravno igral Kurt Russell) – pobijajo med sabo? Ker so podli? Ker so hateful? Ne, ampak zato, ker si ne zaupajo. In zakaj si ne zaupajo? Ker je mednje prišel denar. Ker je mednje prišel trg. Warren na vozu pelje trupla treh banditov, ki jih je postrelil – na njihove glave so razpisane nagrade v skupnem znesku osem tisoč dolarjev. »Nekaj barab peljem na trg!« Ruth na trg pelje le eno barabo, Daisy Domergue (Jennifer Jason Leigh), morilsko žensko, toda na njeno glavo je razpisana nagrada v znesku deset tisoč dolarjev. »Vau,« dahne Warren. Vsekakor – vau. Zato jo ima Ruth tudi stalno priklenjeno nase – njena glava je njegov kapital, njegova investicija, njegov stik s trgom. Nanjo je priklenjen tako, kot so bili v Djangu brez okovov belci priklenjeni na svoje sužnje – svoje investicije. Brez sužnjelastništva ameriški kapitalizem ne bi nikoli tako zacvetel.

»Od nje se ne bom ločil, nihče mi je ne bo vzel,« ponavlja Ruth – vse bolj panično, vse bolj paranoidno. Trg ljudi spremeni v paranoike. In ko se znajde v tisti postojanki, obkrožen s šestimi pistoleri (eden pravi, da je novi šerif, drugi, da gre k mami na božično večerjo, tretji, da je potujoči rabelj, četrti, da nadomešča lastnico postojanke, peti, da je general južnjaške vojske ipd.), Warrena pozove k budnosti: »Ti varuj mojih deset tisočakov, jaz pa bom varoval tvojih osem tisočakov!« Prepričan je, da mu hoče nekdo speljati kapital in da nekateri izmed teh pistolerov niso to, za kar se predstavljajo, da so. In v nekem smislu ima prav: v kapitalizmu ni nihče to, za kar se predstavlja, da je. Trg odnose med ljud-

mi spremeni, pervertira. Še več: trg postane odnos med ljudmi. Edini odnos. Perverzija. Teater krutosti.

Je rasist (Walton Goggins), ki pravi, da je novi šerif v Red Rocku, res novi šerif? Ruth in Warren morata poskrbeti, da ostane živ in da pride v Red Rock – je namreč ta, ki jima bo izplačal nagrade za glave. Če umre, ostaneta brez denarja. Kaj če ni šerif? V kapitalizmu so medčloveški odnosi igra na srečo. Podobno kot v Mestnih psih, Reservoir Dogs, Tarantinovem prvencu. In postojanka, v kateri se – s kroglami in besedami – streljajo »podleži«, izgleda tako odrsko, tako gledališko kot zapuščeno skladišče, v katerem se – s kroglami in besedami – streljajo »psi«, ki jih je originalno prav tako osem. In ja, pobijejo se, ker si ne zaupajo. Ruth je Mr. Blonde, Warren pa Mr. White. Trik je v likih. Če imaš dobre like, ne potrebuješ Fordove Monument Valley. Če imaš dobre like, jih lahko tudi nepredušno zapreš v saloon – in akcija pride s teritorijem. Pokrajina pa postanejo njihovi obrazi.

Film Podlih osem, antivestern z antimorriconejevskim soundtrackom Ennia Morriconeja, briljantna reimaginacija Corbuccijeve Velike tišine, enega izmed najboljših špageti vesternov (nemi pistolero vs. lovci na glave), preplet münchhausnovskih anekdot o črnski potenci, konzumiranju kave in legitimnosti nasilja, politične nekorektnosti, zgodbarske didaktike, antijunaškega ekshibicionizma, besednih iger, ki odmevajo kot krogle, lucidnih šokov, entuziastičnih kulizmov, epskih detajlov, lažnih soglasij, gikovske nervoze, reinterpretacij filmske zgodovine, hipsterskih ritualov in karnevalske, tunelske morale (Ruth ni rasist, toda ženske pretepa s takim užitkom, kot rasisti pretepajo črnce in kot njega ženske pretepajo v Tarantinovem Smrtno varnem, Warren je osvobojeni črnec, ki se je odlikoval z zatiranjem Indijancev, šerif je največji slavilec pravne države, a rasist ipd.), je – podobno kot Leonejeva »dolarska trilogija« (Za prgišče dolarjev, Za dolar več, Dober, grd, hudoben) – groteskna, obešenjaška, cinična slika razšopirjenega, dereguliranega, povampirjenega, igralniškega kapitalizma, v katerem odnosi med ljudmi privzemajo obliko odnosov med stvarmi, v katerem vsi le napeto špekulirajo in v katerem vsi trgujejo s smrtjo. Vse zanimajo le glave, na katere so razpisane nagrade. Glave, s katerimi je mogoče zaslužiti, glave, ki jih v Red Rocku, če bodo do tja prišle, čaka eksekucija, obešenje – mrtve glave, vredne 12 tisoč, 25 tisoč, celo 50 tisoč dolarjev. Vsi govorijo le o denarju in času, ki ga bodo skupaj preživeli v tisti postojanki. Drug drugemu podajajo in prodajajo smrt – ali pa jo skušajo drug drugemu ukrasti. Stalno ponavljajo, da so »open for business« – kot kapitalizem, ki je prav tako »open for business«. Stalno! Odprto non-stop! 24 ur na dan, 7 dni na teden. Kapitalizem je kot mesnica, v katero vstopiš in naročiš za deset tisoč dolarjev smrti. Temu, kar se grejo lovci na glave in drugi »podleži«, lahko rečete privatizacija smrti.

Kapitalizem je kot mesnica, v katero vstopiš in naročiš za deset tisoč dolarjev smrti. Temu, kar se grejo lovci na glave in drugi »podleži«, lahko rečete privatizacija smrti.

Skodelica kave po ameriško

Film Podlih osem, ki ga je Tarantino prepredel z igralci iz svojih prejšnjih filmov (Kurt Russell, Samuel L. Jackson, Walton Goggins, Michael Madsen, Tim Roth, Bruce Dern, James Parks, Dana Gourrier, Zoë Bell, Lee Horsley), je slika kapitalizma, v katerem so od ekonomije ostale le še finance, le še »glave«, ki izgledajo tako mistično, tako toksično in tako precenjeno kot finančni produkti. Kapitalizma ne sme več nič ustaviti ali prekiniti – niti smrt. Zato je tudi smrt ovrednotena. Zakaj je »glava« morilske ženske vredna več kot »glave« treh morilskih moških skupaj? Ker tako pravi nevidna roka trga? Ali ker tako pravi bonitetna agencija? Warrenova »glava« je bila nekoč, v času državljanske vojne, vredna 30 tisoč dolarjev, potem pa se je njena vrednost zmanjšala na pet tisoč dolarjev. Nevidna roka trga ali bonitetna agencija?

Podlih osem je triurni film o zimi kapitalizma. Kapitalizem se je tako izrodil, da divjina izgleda kot njegovo naravno okolje. Ni le strupen, temveč je tudi zdrsnil pod ničlo. Morala je razpadla. Središče ne drži več skupaj. Obstajajo le še strani, prepričane, da imajo prav. Le kako bi lahko bil tu sploh še kdo to, za kar se predstavlja, da je? Še celo lesena tla v tisti postojanki – trgovišču, če hočete – niso le lesena tla. In niti kava, ki jo pijejo tisti pistoleri, ni le kava. Kapital je »mrtvo delo«, je pisal Ruthov in Warrenov veliki sodobnik Karl Marx, ki si je – tako kot Warren – dopisoval z Abrahamom Lincolnom, osvoboditeljem črncev. Bi vas res presenetilo, če bi iz tistih tal in iz tiste kave nenadoma skočila smrt – in začela gejzirsko bruhati kri? In bi vas presenetilo, če »podlih osem« ne bi bilo osem, temveč devet?

»Vidiš, prijatelj,« je v vesternu Dober, grd, hudoben rekel Blondie (Clint Eastwood), lakonični lovec na glave: »Na tem svetu sta le dve vrsti ljudi. Tisti z nabitimi pištolami in oni, ki kopljejo. Ti koplješ!« Tarantinov John Ruth – ali Marquis Warren – pa bi lahko rekel: »Vidiš, prijatelj, na tem svetu sta le dve vrsti ljudi. Tisti, ki lovijo glave, in oni, ki so glave. Ti si glava!« Če je mrtva, toliko bolje, saj je potem s transportom manj stroškov.

Tarantino včasih epizodno nastopi v filmih drugih režiserjev. Leta 1996 je nastopil v Leejevem filmu Dekle 6, v katerem se je hvalil, da zbira igralce za »največji afroameriški romantični film vseh časov, ki ga bom seveda posnel jaz«. Ime mu je bilo QT. In res, ni posnel le enega, temveč tri – Jackie Brown, Djanga brez okovov in Podlih osem, svoj osmi film. Vmes pa je likvidiral še Hitlerja. Filmska pravica vidi v temi.

Film Podlih osem je ključ do tega, kako bi bilo treba posneti film o slovenskih travmah, s povojnimi poboji vred.

Igrani film:
Podlih osem (Hateful Eight)
Režija: Quentin Tarantino
Kje: kinodvorane po vsej Sloveniji
Ocena: ZELO ZA

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.