Klemen Košak  |  foto: Uroš Abram

15. 1. 2016  |  Mladina 2  |  Politika

»Najbolj me žalosti, da zlorabljajo bolnike, v ozadju pa so samo zaslužki.«

Milojka Kolar Celarc

ministrica za zdravje

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc želi doseči, kar je doslej uspelo le enemu od njenih trinajstih predhodnikov, pa še to pred več kot 23 leti. Želi izvesti reformo slovenskega zdravstva. Trenutno poznamo zgolj napovedi sprememb, vendar so ministričin odstop že zahtevale organizacije, ki naj bi predstavljale zdravnike, bolnike in medicinske sestre. Ta glasni odpor bo za Milojko Kolar Celarc morda vseeno koristen, saj njeni nasprotniki težko skrijejo, da so instrument v rokah tistih, ki želi predvsem zaslužiti.

V zadnjih tednih ste slišali že kar nekaj zahtev po odstopu.

Vesela sem, če so ljudje angažirani in s kritičnimi pripombami pomagajo spreminjati stvari na bolje. Žalosti pa me kritikastrstvo, ki ga je preveč. V Mladini ste pisali o Civilni iniciativi medicinskih sester in tehnikov, ki ima registriranih 27 članov … Kakorkoli, če nekako posplošim, gre za konceptualne razlike. Jasno je, da nasprotujem privatizaciji zdravstva, saj se je k javnemu zdravstvu v koalicijski pogodbi zavezala tudi ta vlada.

Vaši kritiki so predvsem vodstva zdravniških organizacij in Društvo za zdravje naroda, ki se predstavlja kot zastopnik bolnikov, a v resnici predstavlja zasebno kliniko Medicor.

Najbolj me žalosti, da zlorabljajo bolnike, v ozadju pa so samo zaslužki. Nimam težav z zasebniki, ampak pravila igre morajo biti.

Za pomemben pripomoček pri zagovarjanju svoje vizije štejete analizo slovenskega zdravstva, ki ste jo izvedli skupaj s Svetovno zdravstveno organizacijo in Observatorijem za zdravstvene sistem in politike. Na predstavitvi analize prejšnji petek ste nastopili, čeprav ste bili bolni.

Dve kolegici sta prišli v službo z virozo, ki se ji zaradi obremenjenosti telo očitno ni moglo upreti. Dan pred predstavitvijo sem imela zamašene sinuse, teklo mi je iz nosa. Zelo me je skrbelo, kako bomo izpeljali dogodek. Zato sem šla domov že ob petih, se napila čajev in si pripravila domače arcnije.

Torej niste šli k zdravniku?

Ne. V vodi sem si raztopila tinkturo ameriškega slamnika, ki krepi imunost, po sencih sem se namazala s kitajsko mastjo, vzela analgetik in šla za tri ure spat. Spala sem do enajstih zvečer, delala do dveh, šla spet za tri ure spat, potem spet delat in šla na dogodek na Brdo pri Kranju.

Hotel sem napeljati na vprašanje, ali si za ministrico osebni zdravnik vzame več kot sedem minut, kot naj bi bilo slovensko povprečje …

Če kaj potrebujem, grem k osebni zdravnici običajno zvečer, na poti domov. Ampak ne pogosto, moram potrkati na les.

Samoplačniško?

Ne, moja zdravnica je v zdravstvenem domu.

Dela tudi tako pozno?

Ja, dela izmensko. Ima nad tri tisoč opredeljenih pacientov, tako da je zelo obremenjena in je zelo dolgo v ordinaciji. Kadar jo potrebujem, okoli osmih zvečer pokličem, ali je še tam.

Vam je ona povedala, koliko ima opredeljenih pacientov, ali poznate podatke za vse zdravnike?

Ona mi je povedala, ampak vemo, koliko opredeljenih pacientov imajo zdravniki. Nekateri specialisti družinske medicine jih imajo petsto, nekateri pa tudi več kot tri tisoč.

Zakaj so takšne razlike?

Razlike so predvsem med regijami, malo drugače je tam, kjer imajo referenčne ambulante in diplomirana medicinske sestre poskrbijo za urejene kronične bolnike. Razumem družinske zdravnike, ki si želijo, da bi imeli več časa za paciente. Zato smo si zastavili cilj, da bodo imeli družinski zdravniki 1500 opredeljenih bolnikov, do leta 2018 pa bo v sistem prišlo tudi okoli 300 novih specialistov družinske medicine in bo vsem lažje – njim in bolnikom.

Predstavnik sindikata družinske medicine Miro Lasbaher je nekoč dejal, da nekateri zdravniki nimajo niti sedem minut za pacienta, ampak tri minute, saj jih vsak dan obišče do sedemdeset ljudi.

Seveda se zgodi, da so ambulante polne in zdravnik nima dovolj časa, da bi se posvetil posamezniku. Res pa je, da številni pacienti že pridemo k zdravniku s pričakovanjem, da bomo dobili napotnico ali recept, čeprav bi za boljše počutje morda potrebovali zgolj pogovor ali počitek.

Če izhajam iz podatkov finančne uprave, so nekateri zdravniki delali toliko, da bi moral dan imeti več kot 24 ur.

Želite reči, da imajo nekateri pacienti pričakovanja, ki jih zdravniki izpolnjujejo?

Del pacientov je tak. Na četrtem mestu najpogostejših razlogov za napotitve na specialistične preglede je zahteva bolnikov samih. Dobijo napotnico, čeprav morda po mnenju osebnega zdravnika to ne bi bilo potrebno. Na to opozarjajo tudi zdravniki sami.

Je to zato, ker zdravstvo v veliki meri plačujemo ne glede na to, koliko ga uporabljamo?

Raje bi to pripisala skrbi za lastno zdravje. Vsakega posameznika zaskrbi, ko opazi določene težave. Ljudje smo različni, nekateri ne gremo k zdravniku, če ni nujno potrebno, drugi gredo že ob prehladu. Številke pa res kažejo, da hodimo Slovenci v povprečju k zdravniku dvakrat pogosteje kot Nemci.

Zdravnikov pa imamo manj.

V Sloveniji smo po številu zdravnikov pod povprečjem Evropske unije, a smo primerljivi z Veliko Britanijo in nekoliko boljši od držav Srednje in Vzhodne Evrope. Seveda si želimo, da bi ljudje več naredili za svoje zdravje z zdravim načinom življenja, vendar pogosto obiskovanje zdravnikov ni enoznačno negativen pojav. Velikokrat lahko zdravnik v dialogu koga prepriča, da z njim ni nič zelo hudega. Najbolje je, da skrbi za svoje paciente v svojem lokalnem okolju, saj potem pozna okolje in ljudi, družinsko anamnezo ...

Je zato pomembna javna zdravstvena mreža, torej da so zdravniki prisotni po vsej državi in da se ne kopičijo koncesionarji v mestih?

Koncesionarji so pomemben del javnega zdravstvenega sistema, ki dopolnjujejo javno zdravstveno mrežo tam, kjer zdravstvenega varstva ni mogoče drugače organizirati.

Kako pa boste prisilili zdravnike, da odidejo iz Ljubljane in drugje postavijo ambulanto ali pa se zaposlijo v zdravstvenem domu?

Nisem človek prisile, res ne. Verjamem, da lahko s spodbudami, za katere ni nujno, da so finančne, prepričajo mlade družinske zdravnike, da bodo šli delat na bolj ruralna območja. Lahko jim lokalna skupnost ponudi stanovanje, zaposlitev za partnerja … To ponekod že počnejo.

Nekaj koncesij pa bo ugasnilo?

Predlog sprememb zakona v nobenem členu ne predvideva ukinitve koncesij v zdravstvu, kot se v javnosti napačno ali zlonamerno razlaga. Podeljevanje koncesij je treba uskladiti z zakonom o javno-zasebnem partnerstvu, ki velja že od leta 2007 in ga pri podeljevanju koncesij niso upoštevali. Skratka, izboljšati sistem, ki bo omogočal transparentno podeljevanje koncesij v skladu z mrežo javne zdravstvene službe in potrebami državljanov. Koncesije bi se morale podeljevati prek javnih razpisov, za določen čas in po določenih kriterijih.

Torej bi koncesija ugasnila zgolj ob upokojitvi njenega nosilca oziroma če ta ne bi želel več izvajati storitev? Že to bi sicer bila pomembna sprememba, saj zdravniki zdaj koncesije prodajajo ali oddajajo za velike zneske. Vendar ste napovedali tudi revizijo obstoječih koncesij.

Prav imate, tudi prodaje koncesij moramo preprečiti. Nenavadno je, da kdo lahko proda nekaj, kar mu je država dala brezplačno. Koncesija pa se že po sedanji ureditvi lahko odvzame, če se v upravnem nadzoru ugotovi, da so bile storjene večje kršitve zakonodaje.

Na primer?

Če pri zasebniku ni ustreznega zdravnika z licenco ali če so bile kakšne kršitve v povezavi z obravnavo pacientov. Še enkrat poudarjam, da je naš cilj končno ustvariti urejen sistem, v katerem bi imeli mrežo zdravstvene dejavnosti, koncesije pa bi razpisovali glede na potrebe prebivalstva. Predlog zakona se še oblikuje in verjamem, da se bomo uskladili v dobro vseh.

Zdravniške organizacije protestirajo, da želite omejiti njihovo svobodno gospodarsko pobudo. Vsak Slovenec lahko ustanovi podjetje, le zdravniki ne, pravijo.

Ločiti moramo koncesionarje od zasebnikov. Ne bo omejitev za zasebno prakso, ker so odvisni od samoplačnikov. Povsod po svetu pa za tiste, ki so financirani iz javnih sredstev, obstajajo pravila. In to želimo urediti tudi pri nas.

Zdravniške organizacije pravijo, da so koncesionarji boljši od javnih zavodov, ker imajo manj zaposlenih. Pravijo tudi, da so uporabniki zelo zadovoljni.

Nedavno je bila v Zdravniškem vestniku objavljena raziskava, ki tega ne potrjuje. Zadovoljstvo uporabnikov je odvisno predvsem od zdravstvenega osebja. Ljudje so zadovoljni, če so zdravniki in medicinske sestre prijazni, in prijazni so, če z veseljem opravljajo svoje delo in so zanj primerno nagrajeni. Zato si prizadevam, da bi se ocenjevala in nagrajevala uspešnost. Tudi v javnih zdravstvenih zavodih.

Kako razumete prizadevanje zdravniških organizacij za koncesionarstvo? Zakaj si zdravniki želijo biti koncesionarji? Gre za svobodo pri delu, za možnost ustvarjanja dobička iz javnega denarja, za možnost, da poleg dela za koncesijo obravnava tudi samoplačniške paciente?

Vse, kar ste našteli. Saj to je čisto normalno. Gre samo za to, da imamo pravila igre in nadzor. Ljudem je treba zagotoviti, da za denar, ki ga plačujemo v zdravstveno blagajno, res dobimo kakovostno in pravočasno storitev. Delati pa morajo vsi pod enakimi pogoji. Žal danes ni tako. Sistem plačevanja storitev je zastarel. Dejansko ne plačujemo več storitev, ampak plačujemo tako imenovani zdravstveni pogon.

Zdaj se ena od zasebnih zavarovalnic v medijih hvali, da so lani razdelili 17.000 vinjet. To je denar, ki smo ga zavarovanci namenili za zdravstvo.

Kaj mislite s tem?

Naj navedem en primer. Zdravstvena blagajna je v kriznih časih, ko je bilo zdravstvu odvzeto več kot štiristo milijonov evrov, dajala dodaten denar za skrajševanje čakalnih dob. To je samo po sebi spodbudilo izvajalce storitev, da se potrudijo ustvariti čim daljše čakalne dobe, saj so bili za to 'nagrajeni' z dodatnim denarjem. Poraba ni bila nadzorovana in čakalne dobe se niso skrajšale. Zavzemam se, da bi bile plačane konkretne storitve v celoti, ne glede na to, kdaj so opravljene. Tako bomo spodbujali interes, da bodo operirali tudi ob sobotah. V Valdoltri, ki sodeluje v pilotnem projektu za skrajševanje čakalnih dob, so pred novim letom že delali dve ali tri sobote. Verjamem, da bodo v bolnišnicah delali več, če bodo vedeli, da bodo imeli vse delo plačano. Ko so to spremenili na Hrvaškem, sploh ni bilo treba govoriti o specializaciji bolnišnic, saj se je slika izkristalizirala kar sama.

Upor zdravniških organizacij je verjetno izraz bojazni, da se bo poslabšal položaj zasebnih zdravnikov. Se bo res?

Poslabšal se bo za tiste, ki danes ne delajo transparentno in v skladu s pravili. Je pa mnogo takih, ki so dobri in pravila spoštujejo. Položaj teh se bo kvečjemu izboljšal.

Kaj pa za tiste zdravnike, ki so zaposleni v javnem zavodu, hkrati pa imajo status popoldanskega samostojnega podjetnika?

In velikokrat imajo za ta s. p. še koncesijo … Tudi v drugih državah je dodatno delo regulirano. Že zato, ker zdravnik ne sme delati neomejeno, saj bi s tem ogrozil varnost bolnikov. Zato jim tudi po dežurstvih pripada počitek, ki pa ga nekateri izkoristijo za delo pri drugih delodajalcih. Zato se na delovno mesto vračajo utrujeni, kar ni dobro ne za njih ne za bolnike.

Se bojite, da je veliko zdravnikov v Sloveniji preobremenjenih?

Če izhajam iz podatkov finančne uprave, so nekateri zdravniki delali toliko, da bi moral dan imeti več kot 24 ur.

Torej so podatki lažni?

To naj povedo na finančni upravi. Dejstvo je, da se predpisuje počitek zdravnikom prav zaradi varnosti, in to je treba spoštovati.

Če boste zdravnikom odpravili toliko možnosti za služenje denarja, jim boste potem zvišali plače?

Pripravljena sem na pogajanja. Zavzemam se za variabilni del plače za nagrajevanje kakovosti, pri čemer bi morale biti plače vsekakor v ustreznem razmerju do povprečne slovenske plače. Treba pa je tudi določiti, kaj bodo zdravniki za plačo naredili.

Sprememba, ki jo želite izvesti na področju koncesij, je vsekakor velika. Če so se koncesije doslej podeljevale predvsem na željo zdravnikov, naj bi se vnaprej le takrat in tam, kjer javni zdravstveni domovi in bolnišnice ne bodo mogli ustreči potrebam prebivalstva.

Slovenija še zdaleč ni edina država, ki se je odločila, da je javno zdravstvo nosilec zdravstvenih storitev v državi. Nekatere države so res malo eksperimentirale ali pa so bile zavedene, da so šle v drugo smer. Litva, Latvija in Estonija so uvedle privatizacijo s konkurenco med zavarovalnicami, ker so jim zunanji svetovalci rekli, da bo to pocenilo storitve. Ampak cene storitev so nenadzorovano rasle in tako tudi premije zavarovanja. Zdaj se trudijo to odpraviti.

To je sistem, ki ga pri nas zagovarjajo tudi zdravniške organizacije, saj so v tem sistemu zdravniki tisti, ki določajo ceno storitev.

Ja. In tudi delitev košarice storitev, ki jo zagovarjajo, je nesprejemljiva. Ne more biti dobro, če javni sektor skrbi le za hude bolnike, kronične in starejše od 65 let, aktivni in zdravi pa prek zasebnih zavarovalnic plačujejo zasebnim zdravnikom.

Neenakost v zdravstvu že poznamo, saj lahko s plačilom iz žepa hitreje prideš do nekaterih storitev. Zdaj nekatere zasebne zavarovalnice kot »preskakovanje čakalnih vrst« tržijo produkt, s katerim zavarovalnica ljudem, ki plačajo dodatnih pet evrov na mesec, krije samoplačniške storitve.

Tega produkta ne poznam, a verjamem, da komercialne zavarovalnice iščejo dodatne zavarovance tudi na ta način. Borijo se za dva milijona ljudi. Zato ena drugi kradejo zavarovance z marketingom, sponzorstvi … Zdaj se ena od zasebnih zavarovalnic v medijih oglašuje s ponujanjem brezplačnih vinjet in se hvali, da so jih lani razdelili 17.000. To je denar, ki smo ga zavarovanci namenili za zdravstvo. Za 1,9 milijona evrov bi lahko opravili okoli 140 operacij kolena.

Pa se vseeno kar vztraja pri argumentu, da bo denar v zdravstvu porabljen učinkoviteje, če bomo vlogo zasebnih zavarovalnic še povečali.

Ne bo držalo. Vsaka zavarovalnica ima svoje stroške in vsaka mora imeti tudi dobiček. Vemo tudi, da je v zadnjih letih zdravstvo varčevalo, zaradi tega pa se ni ustrezno znižala premija dopolnilnega zavarovanja. Nabrali so že kar nekaj dobička.

Enotna cena in usklajeni dvigi premije dopolnilnega zavarovanja kažejo tudi, da med zavarovalnicami ni konkurence.

Seveda ne gre za konkurenco, to je oligopolno dogovarjanje. Na tako majhnem trgu tri zavarovalnice drugače niti ne morejo preživeti.

Bi lahko Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) ponujal tudi dopolnilno zavarovanje? Ima manjše obratovalne stroške, ne ustvarja dobičkov, zato bi lahko imel nižje premije. To bi lahko bila prava konkurenca.

Težava pri tej možnosti je, da bi ZZZS potem padel pod zavarovalniško zakonodajo, ki je precej rigorozna. Zahteva določeno kapitalsko ustreznost, mora ugotavljati tveganja, oblikovati mora zavarovalno-tehnične rezervacije, ki se nalagajo v obveznice, depozite, delnice in tako naprej. Zato se bolj zavzemam za drugačno spremembo.

Kakšno?

Za prispevek, ki ne bi bil zavarovalni produkt in tako ne bi spadal pod zavarovalniško zakonodajo. Prispevke bi zbirala blagajna ali sklad in to bi šlo neposredno v zdravstveni sistem z minimalnimi obratovalnimi stroški.

Za tiste, ki ne poznamo zavarovalniške zakonodaje, je zadeva preprosta: zdravstveno zavarovanje naj se plačuje glede na dohodke in pri tem naj ne odteka denar za obratovalne stroške in dobičke zavarovalnic.

V tej smeri iščemo rešitve. Več je posrednikov, več denarja se izgubi. V Kanadi so izračunali, da na vsak dolar zapravijo manj kot 50 centov za zdravila, druga polovica gre za administrativne stroške in dobiček, kar pomeni, da dopolnilno zavarovanje ne deluje niti v velikih državah, kaj šele v manjših.

Ena od možnih sprememb financiranja zdravstva je ukinitev dopolnilnega zavarovanja ter povečanje obveznega zavarovanja za sedemnajst odstotkov.

Težava pri tej rešitvi je, da je že zdaj zdravstvena blagajna preveč odvisna od prispevkov iz plač. Zaradi tega se ob povečanju brezposlenosti prihodki za zdravstvo zelo zmanjšajo. To smo doživeli leta 2009 in še ene krize sedanji sistem ne bi preživel. Moramo poiskati dodatne vire. Analiza je pokazala, da dajemo za zdravstvo med evropskimi državami najmanj denarja iz proračuna. Pri dopolnilnem zavarovanju je dobro to, da ga ne plačujejo samo zaposleni, ampak tudi drugi, med katerimi je seveda največ upokojencev.

Njim obvezno zavarovanje plačuje država oziroma zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Dopolnilno zavarovanje pa plačujejo sami iz svoje neto pokojnine.

To ni najboljša rešitev. Za nekatere upokojence 28 evrov na mesec pomeni, da v enem letu za dopolnilno zavarovanje namenijo eno mesečno pokojnino.

Zato bomo skušali ta novi vir financiranja prilagoditi dohodkovnim sposobnostim posameznikov. Tisti z najnižjimi pokojninami bi plačevali manj kot zdaj.

Želite pa, da del denarja za zdravstveno blagajno še naprej prihaja iz neto prihodkov?

Ja, ne želimo dodatno obremeniti bruto plač. Zagotovo pa potrebujemo več denarja, saj se prebivalstvo stara, za dolgotrajno oskrbo pa nam že zdaj primanjkuje denarja.

Kdo pa bi pobiral ta denar? Bi bile to še vedno zasebne zavarovalnice?

Če bi vse regulirala država, potem to ni več prostovoljno zavarovanje …

… morda tudi ne bi smelo biti …

… in potem sledi vprašanje, ali res potrebujemo vmesni člen, ki mu moramo financirati obratovalne stroške, ne da pa nobene dodane vrednosti. Ali ni bolje, da se nam od neto plače odtrga neki znesek in gre naravnost v zdravstveno blagajno?

Alenka Trop Skaza je zadnja ministrica, ki je to javno napovedala. Nekaj tednov pozneje je odstopila s pojasnilom, da ne prenese pritiskov, ki jih je deležna. Se ne bojite, da se bo to zgodilo vam?

Vztrajala bom, ker vem, da je to edini način, ki je dolgoročno dober za Slovenijo. Res si ne želim, da bi imeli zdravstvene storitve zagotovljeni samo tisti, ki bodo imeli denar. Tudi kolege ministre sem že utrdila v prepričanju, da denar za zdravstvo ni izdatek, ampak naložba, ki prinaša večjo blaginjo ljudi, večjo produktivnost, nova delovna mesta in rast bruto družbenega proizvoda.

Na petkovi predstavitvi analize slovenskega zdravstva je človek sicer zlahka dobil občutek, da ni treba veliko spremeniti. Tuji strokovnjaki so nam povedali, da imamo nadpovprečno zdravstvo za podpovprečno ceno.

Ljudje pogosto poslušajo, kako je vse narobe, zato sem vesela, da je osemdeset strokovnjakov nepristransko ugotovilo, da je slovensko zdravstvo dobro. Seveda ni optimalno, a je daleč od razsula.

Predsednik sindikata družinskih zdravnikov Igor Muženič je dejal, da so dobri dosežki za majhen vložek posledica preobremenjenosti kadra. Verjetno je želel reči, da zdravniki in medicinske sestre delajo tako dobro kot v najuspešnejših državah, a so veliko slabše plačani.

Ko delamo mednarodne primerjave, je treba vedeti, da imajo države različne bruto družbene proizvode na prebivalca. Treba se je tudi vprašati, zakaj smo mi dobri in po katerih kazalcih smo dobri. Dobri smo, ker imamo dobro razvito mrežno zdravstvenih domov, ker imamo tam tudi pediatre, ginekologe, ker imamo dober sistem spremljanja nosečnosti in rojstev …

Če nimaš tehnično opredeljenih standardov in če se dovoli, da se lahko tako rekoč vsak zdravnik dogovarja z dobaviteljem, potem pač vsak izkoristi to situacijo.

Zato smo med državami z najnižjo umrljivostjo novorojenčkov?

In tudi umrljivostjo porodnic. Zelo hitro tudi dohitevamo države, ki imajo najdaljšo pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu. Treba pa bo še veliko narediti, da bomo imeli dolga pričakovana zdrava leta. Po tem kazalcu smo na repu evropskih držav. Povsem na repu pa smo po slabih navadah, kot sta pitje alkohola in kajenje. Število mladih kadilk zbuja skrb. Tako kot podatki o tem, koliko sladkih pijač popijejo naši mladostniki.

Zakaj še ni davka na sladke pijače?

To me žalosti. V zadnjih letih se je podvojilo število otrok s prekomerno telesno težo, ki lahko vodi v sladkorno bolezen, kar je slabo za posameznika in povečuje izdatke za zdravstvo. To bi lahko preprečevali, a na drugi strani industrija govori, da bomo izgubili nekaj tisoč delovnih mest.

Mislite, da ohranjanje delovnih mest ni dovolj dober argument?

Dolga leta sem delala v gospodarstvu in prepričana sem, da bi se trošarinam lahko prilagodili in prodajali pijače brez različnih umetnih sladil. Tudi peki so upoštevali zdravstvena priporočila in zmanjšali količino soli v kruhu.

Ob trditvah, da smo nadpovprečno uspešni za podpovprečno ceno, se pojavlja tudi vprašanje, kje so stroški korupcije. O njej se v Sloveniji veliko govori.

Ja, zelo lahkotno in brez dokazov se v javnosti navaja številke o korupciji. Prav zato so v prejšnjih vladah številni predsedniki mojim predhodnikom rekli, da zdravstvo ne potrebuje več denarja, saj se lahko na stotine milijonov pridobi z odpravljanjem korupcije.

Vendar korupcija je?

Korupcija res je, tega ne moremo zanikati. Zato ugotavljamo, kje v sistemu je največje tveganje. Začeli smo s skupnimi naročili za zdravila in doslej prihranili okoli dvajset odstotkov. Pripravljamo tudi razpis za medicinskotehnične pripomočke, kot so vata, rokavice in sanitetni material. Oblikujemo tudi tehnične standarde in normative za vso opremo, kar je zelo zahteven proces.

Prejšnji petek je direktor ZZZS Samo Fakin omenil, da so na Kosovu pripomočki za sladkorne bolnike enkrat cenejši kot v Sloveniji.

Multinacionalke, ki ponujajo zdravila in opremo, pač izkoristijo situacije, ki so v posameznih državah.

Kakšna je ta situacija v Sloveniji, da se izkorišča?

Če nimaš tehnično opredeljenih standardov in če se dovoli, da se lahko tako rekoč vsak zdravnik dogovarja z dobaviteljem, kakšen rentgen potrebuje, kakšno magnetno resonanco, kakšne zaklopke in tako naprej, potem pač vsak izkoristi to situacijo. Zato že pripravljamo tehnične normative in skupne razpise za vse bolnišnice. Tako smo naredili pri opremi za sedem urgentnih centrov. Kupili smo jo za 5,6 milijona evrov, čeprav bi po prvotno zbranih ponudbah stala 8,9 milijona evrov.

Torej ne bo več tajnih računov zdravnikov v tujini in zlatih palic v njihovih trezorjih?

O tem pa naj govorijo organi pregona.

Tudi sami ste pred kratkim opozorili na korupcijo. V intervju za Slovensko tiskovno agencijo ste dejali, da je razlog za odhod Andreja Baričiča z mesta vršilca dolžnosti direktorja ljubljanskega univerzitetnega kliničnega centra v tem, da ni želel podpisati nekih pogodb in aneksov.

V času svojega vedejevstva je sprejel nekaj dobrih ukrepov. Kolikor mi je znano, je uvedel, da morajo zaposleni registrirati prihode in odhode. Ni hotel podpisati nekaterih aneksov dobaviteljem in želel je preprečiti, da bi se posamezni dobavitelji prosto sprehajali po bolnišnici. Če bi prišli ponujat opremo in izdelke, bi se morali napovedati.

Je lobi dobaviteljev močnejši kot lobi zasebnih zavarovalnic?

V zdravstvu je 3,2 milijarde interesov. Toliko je namreč denarja za zdravstvo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.