Heni Erceg

Heni Erceg

22. 1. 2016  |  Mladina 3  |  Hrvaška

Transformator

Mož iz Kanade je zavrnil sodelovanje na pogajanjih o oblikovanju vlade, mogoče zato, ker slabo razume hrvaško, ali pa zato, ker nima pojma, kdo so vsi ti ljudje, ministri in njegovi sodelavci, katerih imena so se pojavljala več mesecev, kajti pogača je majhna, lačnih ust pa preveč.

»V Kitzbühlu sem predstavil pet glavnih transformatorjev,« se je pred kamerami ponosno pohvalil hrvaški mandatar Tim Oreskovic, ko se je vrnil z nekega druženja bančnikov in guvernerjev v tem avstrijskem smučarskem središču. ‘Transformatorji? What the fuck?’ so se novinarji spraševali v solidni angleščini, popolnoma izgubljeni zaradi Timove polomljene hrvaščine, potem pa hitro poguglali in ugotovili, da je transformator statični pretvornik električne energije ene izmenične napetosti in enega izmeničnega toka v električno energijo druge izmenične napetosti … Itd. Kaj za vraga, se je tale Orešković v kaki elektrarni sešel z Nikolo Teslo? Vsekakor je bi potreben precejšen trud, da smo razbrali, da mandatar med transformatorje šteje naložbe, evropske sklade, pa tudi posege v pokojninski sklad hrvaških državljanov. Toda o vsem tem javnost ne ve prav nič, ker mandatar programa svojih transformatorjev ni predstavil na Hrvaškem, ampak je to storil pred bankirji v Avstriji, in to, še preden so ga uradno imenovali za premiera.

Zato tudi ta njegova poteza sodi v pisano pahljačo bizarnosti in delanja sile parlamentarni demokraciji. Mož iz Kanade je zavrnil sodelovanje na pogajanjih o oblikovanju vlade, mogoče zato, ker slabo razume hrvaško, ali pa zato, ker nima pojma, kdo so vsi ti ljudje, ministri in njegovi sodelavci, katerih imena so se pojavljala več mesecev, kajti pogača je majhna, lačnih ust pa preveč. Ko so med pogajanji Mosta in Domoljubne koalicije položaj enega od ministrov ponudili Božu iz Špičkovine, se je takoj razburila Katica iz Topalovcev, mož iz Kanade pa se je vprašal, nič manj izgubljen kot državljani, kdo je ta Božo in kdo ta Katica; no, gotovo sta »strokovnjaka«, je lakonično sklenil premier, ki tako ali tako ne bo odločal o ničemer. V glavnem, ni prav lahko opisati blaznosti, ki se kaže pri sestavljanju hrvaške vlade, celotne kombinatorike Tomislava Karamarka, predsednika desničarske HDZ, ki križanko oblasti dejansko sestavlja, kot je prej vodil tajne službe. Uporablja metode, značilne za podzemlje, in tako izbira svoje kandidate, ki se nazadnje formalno predstavijo mandatarju, ta pa potem izmed njih menda izbere najboljše in najbolj strokovne. Čeprav ne pozna nobenega od njih in nima niti trohice političnih izkušenj, na podlagi katerih bi bil sposoben prepoznati krvoloke, ki namesto njega sestavljajo vlado.

Vendarle pa je marionetno nečimrn, zato se je, kot bi trenil, odločil, da sprejme premierski položaj v tuji državi. »Poslušaj, Tim, moramo se dobiti, imaš tri ure časa, da se odločiš, ali boš predsednik hrvaške vlade,« je o telefonskem klicu v Kanado v medijih poročal neki njegov znanec. Takoj po tem sta se na Hrvaškem začela poniževanje državljanov, kakršnega doslej država še ni doživela, in politični eksperiment brez primere. Eksperiment pod taktirko amaterjev iz Mosta in neofašistov iz Domoljubne koalicije, ki niso zamudili nobene priložnosti, da bi spodbodli utrujeno javnost, kadar se jim je zdelo potrebno, pa čeprav s »petardo«, kakršna je bila trditev, da vodjo Mosta zasledujejo in mu prisluškujejo. S tem naj bi upravičili oklepna vozila in varnostno službo, ki varuje predsednika Mosta, verjetno, če bi kak državljan izgubil živce in sklenil Božu Petrovu prisoliti zaušnico. Toda od kod potem simbolična cena kuna na mesec za sicer izjemno drage storitve varovanja? Gre pač za prijateljsko agencijo, za katero stoji nekdanji šef Tuđmanovih mračnjaških tajnih služb, zaslužen za prisluškovanje neodvisnim novinarjem in intelektualcem ter zasledovanje obojih. Ta bo poskrbel, da se bo v brlogu pozneje razšopiril Tomislav Karamarko in bo tako vse ostalo v domeni mračnjaškega vohunskega podzemlja, ki sedaj oblikuje novo hrvaško vlado. Seveda je hitro postalo jasno, da Petrovu ne prisluškujejo in ga ne zasledujejo, da je bilo vse skupaj le organizirano vohunsko izzivanje, s katerim naj bi vznemirili javnost in oblatili odhajajočo socialdemokratsko vlado. Ko pa so mediji objavili, da za službo, ki varuje Petrova, stoji Smiljan Reljić, najznamenitejši Tuđmanov birič, je ta vse nemudoma zanikal in še enkrat zatrdil, da novinarjev v devetdesetih letih sploh niso »obravnavali«. Seveda ne! Niti moj dosje, ki sem ga osebno prebrala, ni obstajal, niti obtožba zaradi terorizma in spodkopavanja ureditve, ki sem jo našla v njem, niti vsakodnevno zasledovanje in kraja moje zdravstvene kartoteke, niti prisluškovalna naprava, ki smo jo našli v uredništvu Ferala …

Kakorkoli, mučna preteklost je oživela s ponovno pojavitvijo omenjenega Reljića, sedanjost pa postaja vse bolj podobna preteklosti, saj na oblast prihaja njegov naslednik Tomislav Karamarko. Birič ostane birič, smer, v katero gre Hrvaška, pa milo rečeno zbuja tesnobo. Že se govori o zapiranju meja in postavljanju žične ograje, konservativna revolucija štrli iz vsake izgovorjene besede nove politične garniture, skupaj z vedno prisotnim ščepcem fašizma, o kandidatu za ministra za branitelje se je odločalo v šotoru na ulici, v katerem desni radikalci, tako imenovani branitelji, stavkajo, kot temu rečejo, že leto dni. V njem je novi minister predstavil program, napovedal, da bo objavil seznam z imeni »narodnih izdajalcev« in da bodo prav branitelji »imeli odločilen vpliv na premiera«. In pravilno ugotovil, da je takšen način izbire ministrov »nova oblika demokracije«. Vendarle je moja favoritka v tej groteski ženska, ki se poteguje za položaj ministrice za kmetijstvo, saj je res odlično povzela to novo obliko demokracije z besedami: »Država je kot hlev, z živino pa je treba znati.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.