Marcel Štefančič jr.

22. 1. 2016  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Film

Joy

Joy, 2015
David O. Russell

Radost življenja.

“Navadno vsak dan srečuje nenavadno,” dahne Neil Walker (Bradley Cooper), menedžer popularnega nakupovalnega TV-kanala. Ob telefonih ždi kopica operaterjev in operaterk, ki sproti beležijo “klike” (no, naročila), s pomočjo katerih potem – v realnem času – odločajo, kateri artikel bodo še naprej prodajali in katerega bodo zavrgli. Banalne stvari – artikli, recimo novi detergenti ali čistilne metle – tu “kliknejo” ali pa ne. Zaživijo ali pa crknejo. Druge priložnosti ne dobijo.

Nakupovalni kanal je nova tovarna sanj, novi Hollywood – in stroj za mletje sanj. Poleg Neila, ki se ima za novodobnega Davida O. Selznicka, stoji Joy (Jennifer Lawrence), v kateri vidi svojo Jennifer Jones. Joy – proletarska ločenka z Long Islanda, mati dveh otrok – hoče namreč TV-nakupovalcem prodati svoj talent, svoj patent, “magično” brisalo za pranje poda (Miracle Mop), postati poslovna ženska in ujeti ameriški sen. Joy – bolj Katniss iz Iger lakote kot prevarana žena iz Ameriških prevar – je odločna, vztrajna, bojevita, idealistična, inovativna self-made princesa, vedno pripravljena na tveganje in pokaži-kaj-znaš, v nenehni polemiki s kulturo slave, novimi marketinškimi tehnikami, mitologijo, ki prepreda ameriški sen, in dekadenco plenilskega kapitalizma, ki duši svobodno podjetništvo (in mu krade ideje, patente, življenje, prihodnost), tako da nanjo stalno dežuje, še toliko bolj, ker je kot ženska toliko lažja tarča in ker živi v okolju, ki je tako disfunkcionalno kot številni produkti, s katerimi zapeljujejo nakupovalni TV-kanali. Kar je namig, da je tudi sam ameriški sen le še produkt nakupovalnih TV-kanalov. A po drugi strani, tudi njena družina izgleda le kot produkt nakupovalnega TV-kanala. Vsi po vrsti – od očeta (Robert De Niro), ki vandra sem ter tja, in zlobne polsestre (Elisabeth Röhm), ki potrjuje, da gledamo revizijo Pepelke, do eks moža (Edgar Ramirez), ki živi v kleti, kjer gradi svojo pevsko kariero (sam je svoja edina publika), in mame Terry (Virginia Madsen), ki je od televizije tako odvisna kot džanki od igle – so telenovelistično disfunkcionalni, toda vsakdo izmed njih skuša izživeti svojo verzijo ameriškega sna. Vsakdo izmed njih živi v vzporednem svetu, svoji mali halucinaciji, ki je slepa ulica. In vsakdo izmed njih vztraja v tej slepi ulici. Film jih pusti, da vztrajajo v svojih slepih ulicah, kot da bi hotel reči: vsakdo ima pravico do slepe ulice. Vsakdo ima pravico do tega, da živi v zmoti. In Terry, Joyina mati, še posebej izstopa: cele dneve in noči leži na postelji in gleda TV, predvsem vsemogoče telenovele, to pa počne s fanatično vnemo, religiozno, odločno, non-stop, kot da alternative ni in kot da je to, kar počne, nekaj, kar si je priborila, prigarala, ustvarila. Če dovolj dolgo vztrajaš v slepi ulici, to zlagoma postane dosežek – Terry, popolno truplo, ne more reči, da ni uspela. Toda ironično: po stopnji zvestobe svojim željam in fantazijam se lahko z njo primerja le Joy (travestija Wylerjeve Carrie z Jennifer Jones, Selznickovim “aranžmajem”), ki pa se mora, da bi uspela, sama preleviti v TV-osebnost, ali natančneje – če hoče ljudem prodati svoje “čudežno brisalo”, jim ga mora prodati sama, osebno, s TV-ekrana, o obrazom in rokami, kot da “navadno” postane “nenavadno” šele, ko se pojavi na TV. Kako se je svet spremenil: Selznick je produciral spektakle a la V vrtincu, Walker pa producira nakupovalni kanal. Joy je komedija, ki je najbolj komična takrat, ko je tragična.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.