Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

22. 1. 2016  |  Mladina 3  |  Družba  |  Intervju

Projekt od-rasti

Vincent Liegey, soustvarjalec projekta od-rasti. V samem bistvu projekta je nasprotovanje prepričanju, da je rast edina rešitev za izhod iz razmer, v katere nas je pripeljala kapitalistična produktivistična in potrošniška ideologija.

Vincent Liegey se je rodil leta 1979 v Besanconu, starem industrijskem mestu na vzhodu Francije, rojstnem kraju Victorja Hugoja. Študiral je mehansko inženirstvo, magistriral in končal še študij filmske režije. Delal je v diplomaciji, sodeloval z nevladnimi organizacijami, z antiglobalizacijskim gibanjem, nekaj časa je bil celo vodja varnosti pariškega železniškega omrežja.
Zdaj se na doktorskem študiju v Budimpešti posveča projektu od-rasti (degrowth), ki združuje evropske intelektualce in aktiviste, prepričane, da neskončna rast v omejenem svetu uničuje človeštvo in planet. V samem bistvu teorije od-rasti je nasprotovanje prepričanju, da je rast edina rešitev za izhod iz razmer, v katere nas je pripeljala kapitalistična produktivistična in potrošniška ideologija. Zagovorniki od-rasti, torej življenja brez imperativa gospodarske rasti, trdijo, da so energijska, politična, eksistencialna, gospodarska in okoljska kriza povezane, zato moramo rešitve za težave sodobnega sveta iskati znotraj prepleta teh področij.
Z Liegeyjem, ki je zastopnik gibanja od-rast in soavtor študije Projekt od-rasti (slovenski prevod je izdala Založba Sanje), smo se pogovarjali po njegovem predavanju v Mestnem muzeju v Ljubljani, ki ga je pripravilo slovensko društvo Humanitas.

Na predavanju v Ljubljani ste poudarili, da »izmi, ki usmerjajo razvoj sodobnih zahodnih družb (kapitalizem, neoliberalizem in še posebej produktivizem),« koreninijo v neomajni veri v gospodarsko rast. Gibanje, katerega privrženec ste, zagovarja koncept od-rasti. Kaj je to?

Projekt od-rast je predvsem povabilo k razpravi o ideologijah in prepričanjih, ki zaznamujejo današnjo družbo. Ob padcu komunizma so nekateri govorili, da je to konec zgodovine, saj naj bi bilo jasno, po katerih poteh se bo razvijal svet, in za nekaj časa je zamrlo, tako se je zdelo, preizpraševanje o konceptih in ideologijah, na katerih je utemeljena kapitalistična družba in so dominantni v sedanjem političnem, kulturnem in vsakodnevnem življenju. Zdaj potrebujemo novo vstopno točko, nov zorni kot, da jih problematiziramo. Potrebujemo predvsem razpravo, kakšno vlogo igrajo ideologije, povezane z nebrzdano gospodarsko rastjo, v našem življenju in kako so vpete v okoljske, družbene, gospodarske in politične krize, s katerimi se spoprijemamo.

Jih je zato treba razgraditi in zavreči?

Da. Potrebujemo nove vrednote, s katerimi bi lahko začeli snovati novo družbo. Od tod od-rast kot alternativa rasti. Od-rast ni ideologija, temveč platforma, ki nam omogoča, da preverimo svoja prepričanja in ujetost v ideologije. Seveda pa od-rast ni vračanje v preteklost, kajti novo družbo je treba graditi tudi na pozitivnih učinkih dosedanjega razvoja in pri tem morda ponovno razmisliti o nekaterih vrednotah, ki jih je uničila ideologija neomejene gospodarske rasti. Pri solidarnosti kot vrednoti gre za uveljavljanje novih naracij, kot so zavedanje o omejenosti virov, avtonomija posameznika, neposredna demokracija, nenasilna komunikacija itd.

V Sloveniji so degrowth prevedli z od-rast. Je od-raščanje dobra sopomenka za to, kar potrebujejo družbe v 21. stoletju?

Vedno je zelo težko govoriti o pojmu degrowth v drugih jezikih. Za marsikaj, kar vključuje od-rast, je treba najti novo izrazje. Prijatelji so zato napisali knjigo Degrowth: A Vocabulary for a new era ali po slovensko: Od-rast: besednjak za novo obdobje. Novo izrazje je potrebno tudi zato, ker imamo v družbi veliko strupenih besed in toksičnih konceptov, ki nam preprečujejo, da bi bolje razumeli družbena razmerja in hkrati omejujejo človekov angažma. Od-rast pravzaprav pomeni emancipacijo in dekolonizacijo zdajšnjih predstav. Zato moramo odpreti oči in verjeti v nove načine življenja in dela, v drugačne, prijaznejše modele družbe, kot jih imamo danes. Ni pa zadosti imeti le zamisel ali celo utopično zamisel o drugačni družbi, ampak je treba zamisli preizkušati v praksi, jih udejanjati v vsakodnevnem življenju in morda se bo družba nanje pozitivno odzvala. Nemara bo iz teh eksperimentov nastalo širše demokratično gibanje.

Pravite, da ta proces že teče, da se v nekakšnih družbenih inkubatorjih rojeva nova družba?

V zahodnih družbah zaznate družbeno in kulturno dinamiko, ki je usmerjena v spremembe dosedanjih vzorcev življenja in dela. Vse več ljudi se odloča za preprostejši način življenja, vse več se jih upira potrošništvu in tako tudi ravna. Recikliranje stvari postaja pravo gibanje, izmenjava dobrin med ljudmi prav tako. Ti ljudje so angažirani tudi v kolektivnih pobudah, kjer razmišljajo o drugačnem, deniva nepotrošniškem načinu življenja in ustvarjanja. Produktivnost razumejo kot kreativnost. Razmišljajo o preprostih tehnologijah. Sem tudi inženir in zanima me vpeljava preprostih energetskih sistemov, ki bi jih ljudje sami popravljali. Podobno je treba razmišljati o razvoju kmetijstva. Pa ne, da bi kmetovali kot nekoč, ampak da bi z novim znanjem našli načine, kako kmetijstvo povezati z naravo, da bi ga ta usmerjala v razvoju, ne da človek s sedanjim kmetijstvom uničuje naravo. V gospodarstvu je mogoče iznajti nove rešitve, v bančništvu uvesti lokalne valute, kar ponekod že počnejo. Seveda pa je za takšno ureditev potrebno zaupanje med ljudmi, to pa lahko sproži zanimivo družbeno dinamiko. Namreč, korak za korakom, če si v ključen v dinamiko takšnega sistema, ugotoviš, da denar, logika dobičkonosnosti, kvantitativne analize človeških odnosov izginjajo. V tem procesu je najpomembneje, da se ljudje sami povezujejo v projekte, kar dokazuje, da že obstajajo takšne skupnosti, v njih je stopnja neenakosti manjša, več je solidarnosti in medsebojnega zaupanja in ljudje uživajo v tem.

Pričakovali bi, da so leve politične stranke naklonjene projektu od-rasti?

Oblikovati moramo strategijo zbliževanja znotraj gibanja od-rast, kar pomeni odpiranje prostora za dialog med različnimi emancipatornimi gibanji in strankami. To nam ponekod uspeva. V Franciji imamo dobre odnose z levičarsko Parti de Gauche, z Zeleno stranko in nekaterimi deli francoske socialistične stranke, ne pa z vladajočo strujo v njej. Toda dialog med nami poteka. Morate pa vedeti, da so v gibanje od-rast večinoma vključeni izobraženi ljudje, ki so ekonomsko samostojni in se laže odločajo za takšne projekte. Trudimo se v gibanje vključiti delavstvo in druge manj premožne sloje prebivalstva, se v lokalnih skupnostih povezati z brezposelnimi in brezdomci, da bi v njih okrepili zaupanje vase in upanje na drugačno življenje.

Z nekaterimi mehanizmi bi lahko tudi država spodbudila udejanjanje projekta od-rasti. V tem kontekstu igra pomembno vlogo brezpogojna podpora za neodvisnost, kar je precej podobno univerzalnemu temeljnemu dohodku (UTD)?

Brezpogojno podporo za neodvisnost človeka je navdahnila logika UTD. Z brezpogojno podporo za neodvisnost smo v Franciji pravzaprav obnovili razpravo o UTD, vendar za nas to ni le ekonomsko orodje, ki zagotavlja eksistenco ljudi, ampak gre tudi za orodje političnega angažiranja ljudi v družbi. Tega namreč ni, če človek nima zagotovljene eksistence, saj nima občutka pripadnosti družbi. Konceptu UTD smo zato dodali nekatere zadeve, ki posegajo v sedanjo ureditev gospodarjenja in upravljanja. Tako smo dali pobudo, da ne bi vsi ljudje plačevali iste cene za liter vode. Če je voda namenjena za pitje in kuhanje, denimo, bi morala biti zastonj in skupna dobrina. Za zalivanje golf igrišč, za umivanje terencev in podobno pa bi morala biti cena skladna z logiko trga in zelo visoka. Brezpogojna podpora za neodvisnost pomeni, da mora človek imeti brezpogojno pravico do človeka vrednega življenja. Ta pravica bi mu zagotavljala vsaj minimalna sredstva v evrih ali v lokalnih valutah za življenje ali brezplačen dostop do javnih storitev in nekaterih dobrin, torej do določene količine vode, elektrike itd. Z brezpogojno podporo za neodvisnost pa hočemo spodbuditi tudi razpravo o tem, kaj proizvajamo, za koga in s kakšnim namenom. Ko bomo enkrat v novi dinamiki življenja, brezpogojne podpore za neodvisnost ne bomo več potrebovali, ker bo življenje organizirano na drugačnih vrednotah.

Zdaj je vse podrejeno merilom gospodarske rasti. Sedanja merila napredovanja družb ne kažejo potreb po zdravem razvoju. Bi morali uvesti drugačne kazalce za spremljanje razvoja?

V gibanju od-rast smo zelo previdni z novimi kazalci. Namreč, ni modelov, ki so pravi, so pa modeli, ki bi lahko bili koristni. Ni treba odpraviti kazalcev rasti, kot je BDP, ampak zavreči njegovo obliko scientizma, ki nas prepričuje, da je mogoče s tehničnimi modeli merjenja rasti organizirati družbo. Človeška bitja, človeške interakcije so precej zapletenejši pojav, kot nam ga slikajo na podlagi teh modelov. Zato bi potrebovali druge kazalce, ki bi pokazali, kje smo v družbi. Zanimiv je kazalec okoljskega odtisa, ki narekuje, kaj je treba spremeniti na planetu. Pomemben je tudi kazalec stopnje neenakosti. Kazalcev ne smemo uporabljati za določanje politike razvoja, ampak le za merjenje učinkov razvoja in zdravja družbe. Ko so izumili kazalec rasti BDP, ni bil zamišljen kot gonilo napredka, ampak za merjenje učinkov New Deala, ki ga je v tridesetih letih prejšnjega stoletja spodbudil predsednik Roosevelt v ZDA. Sčasoma pa je postal nekakšna glavna »vrednota«. Če vzamemo katerikoli kazalec za svet, lahko z njim ustvarimo razmerja dominacije, kulturnega imperializma, z njim določamo standarde tega, kaj je dobro življenje. Kazalci so torej potrebni, niso pa sveti in niso pravi odraz življenja v družbi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.