Heni Erceg

Heni Erceg

5. 2. 2016  |  Mladina 5  |  Hrvaška

Pot v temo

Sporočilo, da je treba držati jezik za zobmi, je odposlano, za nenehno širjenje strahu pa ga ni boljšega od uličnih nasilnežev, tako imenovanih braniteljev, ki so ves čas v pripravljenosti

Tistega dne je bila hrvaška predsednica na obisku na Poljskem, pa je skočila še v Auschwitz in se udeležila počastitve dneva spomina na žrtve holokavsta. Tistega dne sem brala knjigo Treblinka – pot v temo Gitte Sereny, čudovito delo o prebujanju nemškega nacizma in njegovih strahotnih posledicah. Tistega dne je novi hrvaški premier v parlamentu imel kratek govor o fašizmu, ki se menda ne sme ponoviti, predsednica države pa je na Poljskem ganjeno dejala, da moramo vsi skupaj preprečiti, da bi se še kdaj zgodilo kaj tako strašnega. Brala sem, kako so v okolici Varšave nastajala taborišča za iztrebljenje Judov. Sobibor, Treblinka, Belzec … Kot sklepno dejanje nacistične propagande, ki se je začela že leta pred tem.

»Bil sem navaden uradnik, nisem vedel za sežiganje Judov,« je trdil Franz Stangl, poveljnik Treblinke, na sojenju leta 1971. Nekaj desetletij pozneje pa je neki drug uradnik, novi minister za kulturo Republike Hrvaške, dejal, da je antifašizem navadna floskula, in utrl pot novi paradigmi, ki bo izbrisala antifašizem, izničila pravice manjšin, vse, ki mislijo drugače, pa najverjetneje odrinila kam na obrobje. Tja, kjer se navadno postavljajo taborišča.

Prav tistega dne, medtem ko se je svet spominjal grozot nacizma, se je po središču hrvaške prestolnice valila množica deset tisoč ljudi, ki so protestirali zaradi omejevanja svobode govora. »Svobode«, na podlagi katere je voditelj neke nepomembne televizijske postaje državljane, še posebej matere z otroki, posvaril, naj bodo previdni med sprehajanjem po zagrebškem trgu, saj bi iz bližnje pravoslavne cerkve lahko privihral kak pop in jih zaklal. Zavzel pa se je tudi za to, da se v bližini cerkve postavi opozorilna tabla z napisom: »Pazi, hud četnik!« Na takšno udejanjanje načela »svobode govora« se je odzval svet za elektronske medije in za tri dni prepovedal oddajanje tej zagrebški televiziji, katere uredniška politika je prav po okusu ministra za kulturo. Ta v samozaložbi rad izdaja skrajno revizionistično literaturo in trdi, da so »partizani in komunisti leta 1945 na Hrvaško prinesli suženjstvo in okupacijo«.

Kakorkoli, sodrga se je valila po zagrebških ulicah, tako imenovani veterani, podaljšana roka nove vlade, pa so s skandiranjem ustaškega pozdrava »Za dom spremni!« jasno pokazali, kdo bo v prihodnje vladal v državi. Skupaj z drhaljo so korakali podpredsednik parlamenta in nekateri poslanci, potem pa so predsednici sveta za elektronske medije izročili četniško kapo, darilo neke »ženske, žrtve posilstva«. Prav zares, niti v tej družbeni greznici do zdaj še nismo slišali take morbidne laži, da bi posiljena ženska hranila spominek na posiljevalca in z njim nato poniževala drugo žensko. Žal so takšni strmoglavi moralni zdrsi sestavni del programa predsednika desničarske HDZ Tomislava Karamarka, ki je v resnici prvi človek vlade, saj marioneta iz Kanade to sploh ne more biti. Napovedal je konservativno revolucijo, omejevanje manjšinskih pravic in lustracijo v občilih, njegove načrte pa naj bi izpeljal Zlatko Hasanbegović, minister za kulturo, katerega reference temeljijo na zanikanju antifašizma in trditvi, da je edina vojna, v kateri je Hrvaška v 20. stoletju zmagala, tista, ki se je končala pred 20 leti. To, da je nekdanja nacistična Neodvisna država Hrvaška vojno izgubila, očitno šteje za poraz, ki bi ga bilo vsekakor treba popraviti.

Ker je presodil, da bodo prav opozicijska občila najbolj ovirala njegov revizionizem in vzpostavitev gnetljivega domoljubno-katoliškega totalitarizma, je že drugi dan po nastopu mandata razpustil sklad za nepridobitne medije in obljubil, da ti medijski – večinoma levi – »dobičkarji« ne bodo več prejemali denarja. To institucionalno nasilje je vsekakor tudi plod pomanjkanja samozavesti komaj skupaj skrpane nove vlade oktroiranega premiera, vzajemne nestrpnosti koalicijskih partnerjev in cerkvenih navodil. Od tod odločitev, da že takoj na začetku zavzamejo čim večji prostor civilne družbe, omejijo zakonodajna telesa, javno obsodijo civilna in manjšinska združenja, vse, ki jih oblast doživlja kot nasprotnike novega totalitarizma. In čeprav lustracije, kot si jo predstavlja vladajoča desnica, upajmo, ne bo mogoče izpeljati, je vse skupaj že povzročilo družbeno histerijo, sporočilo, da je treba držati jezik za zobmi, je odposlano, za nenehno širjenje strahu pa ga ni boljšega od uličnih nasilnežev, tako imenovanih braniteljev, ki so ves čas v pripravljenosti. Zdaj tarča njihovega sovraštva ni več »neljudska« prejšnja oblast, preobrazilo se je v institucionalizirano sovraštvo, kakršno je pred davnimi leti vpeljal Hitler. Eden njegovih prvih zakonov se je nanašal prav na prepoved žaljenja vojnih veteranov.

Vsemu navkljub so hrvaški veterani vedno zaradi česa užaljeni, zato imajo ves čas razlog za povzročanje izrednih razmer, nasilništvo in sejanje strahu po hrvaških ulicah. In naj se ve, vsakršno nasprotovanje bo strogo kaznovano. To je na svoji koži občutila tudi ugledna igralka Nina Violić, ki si je drznila novo oblast imenovati z ustreznim imenom in je zato skupaj z otrokom doživela pravo gonjo, grozili so ji s pregonom, posilstvom, smrtjo … Takšna je torej Hrvaška danes, država globokega sovraštva, država na robu družbenega kaosa, država, v kateri vladajo razmere, ki so veliko nevarnejše od tistih v gospodarsko stabilnih Madžarski in Poljski, zato ne sme nikogar preslepiti navidezna normalnost tukajšnjih mest. Kajti tudi »v nemških mestih so v knjigarnah na policah stale knjige, sredi gozdov pa se je kadilo iz krematorijev«, kot je zapisal poljski pisec Tadeusz Borowski, potem ko se je vrnil iz Auschwitza.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.