Veljko Njegovan

5. 2. 2016  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Plošča

Werefox: Das Lied der Maschinen

2016, Moonlee Records

+ + + +

Ko je Werefox pred tremi leti izdal prvenec I Am Memory, so ga številni mediji označili za »superskupino« slovenskega alternativnega miljeja, saj so se njegovi člani prej kalili v vplivnih in prepoznavnih prekmurskih skupinah, večinoma povezanih v projekt Prekmurje Noise Conspiracy. Izhajajo iz zapuščine zasedb Psycho-Path, Sphericube in Manul, pa tudi iz sodelovanj z drugimi prekmurskimi glasbeniki (Kleemar).

Njihovo prvo ploščo so poganjali kakovostna rockovska poetika, izstopajoč vokal pevke Melanije Fabčič - Melée, neukrotljive, silovite kitare in sodelovanje s Scottom McLoudom (Girls Against Boys, Paramount Styles). Z vsem tem je v slovenskem alternativnem rocku zavel svež veter, po tako dobro sprejetem prvencu pa je bilo ustvarjanje drugega albuma verjetno težka naloga. Standarde so si že sami postavili precej visoko, cilje prav tako, a hkrati so se neskončno visoko povzpela tudi pričakovanja občinstva. Toda člani Werefoxa so se tega vseskozi zavedali, zato so se drugega albuma lotili še toliko bolj premišljeno. Nastala je precej konceptualna plošča Das Lied der Maschinen, ki se prej kot s tematiko, tipično za rock’n’roll album, ukvarja z vprašanji, ki bi sodila v kakšen znanstvenofantastični film. A tudi glasbi ta vprašanja niso tuja, z njimi so se navsezadnje ukvarjali že veliki elektroniki iz skupine Kraftwerk.

Melée in druščina se v devetih skladbah posredno sprašujejo, ali stroji zmorejo čustvovati. Tudi če ne zmorejo, nas Werefox lahko prepriča o nasprotnem, saj ima spretno narejena plošča odlično sosledje skladb. Album odpre nekoliko stonersko naravnana skladba Orange Red, ki jo močno zaznamujeta Meléejin sugestivni vokal, pa tudi mogočna ritem sekcija s sprva tihimi, nato pa udarnimi kitarami. Četverica potem nadaljuje v podobni maniri, a poslušalca hkrati odpelje zelo različnim glasbenim prvinam nasproti – v skladbi Magic Man se recimo čuti vpliv americane, v I Wanna Swim britanskega alternativnega rocka. Bolj umirjena Omnisentient nas sprva spomni na konec šestdesetih let, nato pa se prelevi v dobro strukturiran alter pop komad. Razmišljanja o strojih in čustvih mirno sklene osemminutna skladba Radical C 7.

Še en dokaz, da Werefox sodi v sam vrh slovenske alterrockovske ustvarjalnosti

Še en dokaz, da Werefox sodi v sam vrh slovenske alterrockovske ustvarjalnosti
© Werefox

Na plošči, ki jo je produciral Hannes Jaeckl (znan kot producent prvih štirih Psycho-Pathovih plošč), so k sodelovanju povabili tudi Mojco Krevel, vokalistko nekdanje ljubljanske zasedbe Niowt – v dveh skladbah je zapela spremljevalne vokale –, in klaviaturista Dominika Bagolo, kar je še dodatno prispevalo k mnogoterosti celotnega albuma. A ne le da je ta mnogoter, je tudi konceptualno dovršen in zrel. Werefox je torej več kot dobro nadgradil prvenec, še več, zasluženo se je prebil v sam vrh alterrockovske ustvarjalnosti na Slovenskem, pa tudi širše.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.