Visoki stroški večnega življenja

Koliko ljudi bo moralo umreti, da bodo elite živele večno

Zoltan Istvan, kandidat Transhumanistične stranke na volitvah za ameriškega  predsednika med kosilom v Phoenixu v Arizoni

Zoltan Istvan, kandidat Transhumanistične stranke na volitvah za ameriškega predsednika med kosilom v Phoenixu v Arizoni
© Profimedia

»Nič ni manj človeškega od stalnega strahu, da boste umrli. Kdo pravi, da moramo umreti? Kje je dokaz? To, da so vsi drugi umrli, še ne pomeni, da boste umrli ali pa da bi morali umreti. Ko bom čez tisoč let še vedno tu, bodo še vedno rekli, da to ni mogoče,« pravi Zoltan Istvan. Najdete ga, piše Elmo Keep na portalu The Verge, med številnimi predsedniškimi kandidati, ki trenutno blaznijo po Ameriki. Istvan je kandidat Transhumanistične stranke. Ne brez razloga, saj je transhumanist. Kar pomeni, da verjame, da bodo vsi ljudje v bližnji prihodnosti – že čez 20, 30 let – živeli večno, da bodo torej zaradi vseh teh čudežnih tehnoloških revolucij postali nesmrtni.

Zoltan Istvan – ki volivce obdeluje v družbi robota, ruskega imortalista, tehnofobičnega hipija in štikla Forever Young (via Alphaville) – je milijonar. Ne, ni milijarder, tako da ga ne najdete med 62 najbogatejšimi zemljani, ki imajo toliko premoženja kot spodnja polovica človeštva, toda z najbogatejšimi ga druži prepričanje, da tako bogati in tako uspešni ljudje ne morejo kar umreti. Ustvariš Google, Facebook in Amazon, spremeniš svet in si ga podrediš – in potem umreš? Pa še kaj! Ne pride v poštev.

Komisija za imortalizacijo

Sodobni magnati – vsi po vrsti transhumanisti – v tej točki zelo spominjajo na nekdanje komuniste. Predstavljajte si komunističnega diktatorja: ustvari nov svet, premika gore in reke, izumi prihodnost – kot Bog. In tudi počuti se tako. Prepričan je, da je vsemogočen. Sprožil je velikanske projekte, ki so spremenili zgodovino, aktiviral je milijonske množice, podredil si je naravo, ustvaril je nove rastline, delal je »čudeže« (atomska bomba, vodikova bomba, polet v vesolje). Toda potem se mu zgodi to, kar se zgodi vsem ljudem – nazadnje umre. Je mogoče, da tak človek umre? Ali lahko človek, ki ima status Boga, umre? Mar si ne zasluži nesmrtnosti? Večnega življenja?

Boljševiki se s smrtjo niso sprijaznili. Zgodovino so znanstveno usmerjali in programirali – toda kako se znanstveno znebiti smrti? Kako komunizem preleviti v znanost večnega življenja? John Gray v Komisiji za imortalizacijo (The Immortalization Commission, 2011) pravi, da je bilo med boljševiki in njihovimi somišljeniki – od Anatolija Lunačarskega in Maksima Gorkega do Andreja Platonova in Leonida Krasina – veliko bogograditeljev, privržencev sekularnega gibanja, v katerem sta si roke podajala znanost in misticizem (spiritualizem, okultizem, gnostika, telepatija, parapsihologija ipd.).

»Bogograditelji so verjeli,« pravi Gray, »da mora pravi revolucionar deificirati človeštvo, to pa vključuje tudi odpravo smrti.« Lunačarski, komisar za šolstvo, ki je bil s teozofijo (Rudolf Steiner), antropozofijo (Helena Blavatsky), gnostiko in parapsihologijo zelo dobro seznanjen, je zapisal, da je »znanstveni socializem najreligioznejša izmed vseh religij« in da »Bog še ni rojen, temveč šele bo zgrajen – Bog je človeštvo prihodnosti«.

Bogograditelji so v grobem trdili tole: če človeštvo nastopi kolektivno, združi moči in ob tem sprosti vso energijo, lahko dela takšne nadnaravne čudeže, kakršne običajno pripisujejo Bogu. V zgodnjem krščanstvu so videli, piše New Dawn Magazine, »primer kolektivne izgradnje Boga«, v Jezusu pa le »fokus kolektivne človeške energije«. Bog je bil zanje »teurgični rezultat kolektivnega dela«.

Komunistom pa, kot vemo, ni šlo le za izgradnjo in glorifikacijo novega sveta, temveč tudi za izgradnjo in glorifikacijo novega človeka. Človeštvo so hoteli predelati – ustvariti so hoteli jeklenega, neuničljivega, neumrljivega človeka. Velika lakota, velike čistke, veliki teror, velika kolektivizacija in gulagi, ki jih je sprožila partija in v katerih je umrlo na milijone ljudi, so bili le testi nesmrtnosti. »Za Dzeržinskega in Lenina je bil teror le sredstvo za preobrazbo človeštva,« pravi Gray. To so bili »nujni« evolucijski procesi, »nujne« naravne selekcije, »nujni« procesi trpljenja, žrtvovanja in mučeništva, ki naj bi izločili šibke, »nezgodovinske«, umrljive ljudi in perfekcionirali človeka. »Sovjetske oblasti so skušale ustvariti nov tip človeka, ki ne bo več podvržen umrljivosti, zato so propagirale smrt v neizmernem obsegu. Nešteto ljudi je moralo umreti, da bi se človeštvo osvobodilo smrti.« Še več: »Pravi cilj revolucionarjev je bila stvaritev tipa človeškega bitja, ki ne bo več trpelo.«

V vesolje se danes stegujejo milijarderji, recimo Elon Musk (Tesla), Jeff Bezos (Amazon), Richard Branson (Virgin) in Paul Allen (eks Microsoft).

Komunizem – z vso sovjetsko futurologijo in sovjetsko tehnokratsko mislijo vred – je bil sistem »za premagovanje smrti«, sistem za stvaritev »eliksirja nesmrtnosti«, pravi ruski pisatelj Aleksandr Prohanov.

Leninovo balzamiranje je organiziral prav Leonid Krasin, bogograditelj, ki si je mavzolej predstavljal kot »četrto dimenzijo«, v kateri smrt ne obstaja. Lenina so vsakih 18 mesecev preoblekli, da bi bil pripravljen na veliki trenutek, ko ga bo vsemogočna znanost vrnila v življenje. Komunizem je skušal ljudem zagotoviti to, kar jim je obljubljalo krščanstvo: posmrtno življenje, nebesa (na zemlji), upanje in inspiracijo. Obenem pa jim je ponujal nenehne rituale in parade, ki so jih povezovali z nesmrtno prihodnostjo.

Obeti nesmrtnosti

A tudi na drugi strani železne zavese, v svobodnem svetu, so iskali eliksir nesmrtnosti, še posebej stebri kapitalizma. Walta Disneyja naj bi po smrti leta 1966 s posebno kriogenično tehniko zamrznili, prebudili pa naj bi ga nekje v prihodnosti, ko bi znanost odkrila zdravilo, s katerim bi mu lahko zagotovili ponovno vstajenje in novo, dolgo, magari nesmrtno življenje. Logično: magnat, ki je vsemogočen, ki si je podredil svet in ki se počuti kot Bog, ne more umreti. Le kako bi lahko? Tako bogati ljudje ne morejo umreti.

Disneyja v resnici niso zamrznili, temveč so ga dva dni po smrti upepelili in povsem normalno pokopali (prvega človeka so kriogenično zamrznili šele leto pozneje), toda zgodba o bogataših, ki si s kriogenično zamrznitvijo zagotavljajo nesmrtnost, je – tudi pod vplivom Roberta Ettingerja, avtorja knjige Obeti nesmrtnosti (The Prospect of Immortality, 1962) – zvenela tako logično, da se je prijela.

V Ameriki sta zdaj dve podjetji, ki ponujata kriogenično zamrznitev, Alcor Cryonics (Scottsdale, Arizona) in Cryonics Institute (Clinton Township, Michigan). Cryonics Institute, ki ima trenutno v kriostazi sto »pacientov«, kot jim pravijo, je leta 1976 ustanovil prav Ettinger – in prvo so naslednje leto zamrznili njegovo ženo. Če ti pri Alcorju zamrznejo vse telo, stane to 200 tisoč dolarjev (plus tekoči stroški). Če pa ti zamrznejo le glavo, stane 80 tisoč dolarjev. Vzamejo vse, stoletnike in otroke. Truplo najprej obglavijo in mu spustijo kri, nato jo zamenjajo z antifrizom, potem pa vse skupaj zamrznejo na 196 stopinj pod ničlo. Bližje nebesom ne bo nikoli. Svojci lahko postopek gledajo skozi posebno okence. Hej, plačali so 200 tisoč dolarjev. Svojci tistih, ki jim zamrznejo le glavo, so za to doživetje kakopak prikrajšani, pravi Elmo Keep. Zamrznjene glave – konzervirane, se razume – preselijo na police, zamrznjena telesa pa v komore, v katerih visijo z glavami navzdol, zapakirana v spalne vreče. Nekega črva jim je že uspelo vrniti v življenje.

Toda nesmrtnost tistih, ki so se dali po smrti kriogenično zamrzniti, temelji na veri v nesmrtnost kapitalizma: če se kapitalizem sesuje, se sesuje tudi vsa mašinerija, ki jim obljublja in logistično zagotavlja večno življenje. Dovolj je že, da kapitalizem zaradi kakšne hude naravne katastrofe – recimo potresa – odpove, pa odpovejo tudi komore nesmrtnosti. V resnici je dovolj že, če jih kak Che izklopi.

Zamrzniti se dajejo predvsem transhumanisti, prav transhumanisti – Max More, Natasha Vita-More, Stefan Lorenz Sorgner, Tom Morrow, Nick Bostrom, David Pearce, K. Eric Drexler, Hans Moravec, Zoltan Istvan, Giuseppe Vatinno, Gennady Stolyarov, Marvin Minsky, Raymond Kurzweil ipd. – pa so postali novi bogograditelji, saj napovedujejo, da bo človeštvo z novimi znanostmi in tehnologijami, predvsem nanotehnologijo, biotehnologijo, nevrotehnologijo, digitalno informacijsko tehnologijo, genskim inženiringom, genetskimi algoritmi, genomiko, digitalnim mapiranjem možganov, nevrofarmakologijo, kloniranjem, kognitivno znanostjo, raziskovanjem zarodnih celic, umetno inteligenco, simulirano realnostjo, kopiranjem zavesti – možganov, misli, čustev, spominov – v računalnike in kriogeničnimi tehnikami, pridobilo božje sposobnosti in ustvarilo posthumano, postčloveško bitje, ki se bo znebilo človeških omejitev, telesa, mesa, biologije, pritiklin evolucije, bolezni, staranja in smrtnosti.

»V prihodnosti bodo vsi živeli večno,« pravi Raymond Kurzweil, kontroverzni znanstvenik, računalniški izumitelj, futurolog in avtor knjig Doba duhovnih strojev (The Age of Spiritual Machines, 1999) in Singularnost se približuje (The Singularity Is Near, 2005), ki vsak dan zaužije po 200 tablet in dodatkov, da bi dokazal, da je mogoče življenje podaljšati že zdaj. Kurzweil stavi predvsem na silovito eksponenčno rast tehnoloških inovacij. Računalniki so vse hitrejši in vse močnejši, vse večjo zmogljivost imajo, tako da bodo kmalu dosegli in presegli človeško inteligenco. Do leta 2045, ko se bo zgodila velika transformacija, bo eksponenčna rast tehnologije ustvarila brezmejno količino umetne inteligence (s svobodno voljo, duhovnostjo, samozavedanjem), ali natančneje, leta 2045 bo milijardkrat več umetne inteligence kot človeške inteligence, računalniki pa bodo replicirali biokemično kompleksnost možganov. Silicij bo repliciral meso. »Kamenodobni softver naših teles bomo reprogramirali, tako da bomo staranje najprej ustavili, potem pa ga še odpravili. Nanotehnologija nam bo omogočila, da bomo večno živeli. Mikroskopski nanorobotki – alias nanonbots – bodo zamenjali krvne celice in njihovo delo opravljali tisočkrat učinkoviteje,« pravi Kurzweil. Le za stalno zaščito – backup – bomo morali skrbeti. Olimpijski sprint bomo lahko tekli 15 minut, ne da bi vdihnili, pod vodo bomo lahko štiri ure, ne da bi vdihnili, knjige pa bomo napisali v nekaj minutah. Postajamo vsemogočni, Bogovi – le kako bi lahko ljudje, ki so pametnejši od evolucije, umrli? To bi bilo žaljivo, ponižujoče. Smrt lahko premagamo. Kurzweil, ki ga je odlikoval ameriški predsednik Clinton, tisto »končno« točko, ko bo prišla velika transformacija in ko bomo premagali smrt, imenuje Singularnost. Umrli bodo le še tisti, ki bodo hoteli umreti.

Na novi Noetovi barki, ki naj bi v marsovske kolonije, podobne pionirskim kolonijam na Divjem zahodu, spravila milijon ljudi, je predviden prostor le za elite.

Konec človeštva

Transhumanisti, ki imajo svoje inštitute in fundacije (Foresight Institute, Alcor Life Extension Foundation, Extropy Institute), svoje globalno združenje (World Transhumanist Association), celo svojo stranko, skušajo zgraditi Boga, zato ni naključje, da jih največ najdete prav v Silicijevi dolini. Bogograditeljstvo se je iz boljševiške Rusije preselilo v Silicijevo dolino, srce kapitalizma, tja, kjer se rojevajo vsemogočne tehnologije, ki ustvarjajo brezmejna premoženja, kjer živi največ ljudi, ki ne morejo verjeti, da so smrtni, in kjer nastaja nova Komisija za imortalizacijo, prepričana, da lahko svet ustvari na novo. Singularnost je le način, kako si Silicijeva dolina predstavlja krščansko ponovno vstajenje oziroma evangeličansko Rapture, ki sta jo v apokaliptičnih romanih iz serije Left Behind propagirala Tim LaHaye in Jerry B. Jenkins.

Bogograditeljstvo je prišlo v paketu z božjim kompleksom Silicijeve doline, z njenim občutkom vsemogočnosti: kako lahko taki ljudje – geniji, ki so računalnike spremenili v nove Bogove – umrejo? Tudi komunisti so bili imortalisti, tudi komunisti so skušali ustvariti nebesa na zemlji in novega človeka, človeka iz novega testa, železnega človeka, nadčloveka – kot bogograditeljski transhumanisti.

Francis Fukuyama je – tudi v knjigi Konec človeštva (Our Posthuman Future, 2002), v kateri je popisal posledice revolucije v biotehnologiji – transhumanistom očital, da z genetskim spreminjanjem človeške narave in iskanjem »genske bližnjice k nesmrtnosti« ogrožajo demokracijo, politične pravice in družbeni red ter ustvarjajo razmere za totalitarno družbo. »Človeška narava oblikuje in omejuje politične režime – tehnologija, ki nas je sposobna preoblikovati, bi tako imela pogubne posledice za liberalno demokracijo in naravo politike same.« Daljšanje življenja bo »porušilo večino obstoječih starostnih hierarhij«, tako da bo »naravni potek, v katerem se ena generacija umakne prihajajoči, zamenjalo hkratno bivanje treh, štirih ali celo petih generacij«. Še huje: »Kvarne posledice podaljšane generacijske zaporednosti v avtoritativnih režimih, ki nimajo nobenih zakonskih omejitev, že poznamo. Vse dokler so diktatorji, kot so Francisco Franco, Kim Il Sung in Fidel Castro, fizično živi, jih njihove družbe ne morejo zamenjati – vse politične in družbene spremembe so v bistvu ustavljene do njihove smrti. V prihodnosti, ki s tehnologijo podaljšuje življenjsko dobo, lahko takšne družbe desetletja dolgo tičijo v nesmiselnem čakanju na smrt.« Kurzweil po drugi strani pravi, da bi lahko tehnologije, ki prinašajo nesmrtnost, ustavil ali prepovedal le »totalitarni sistem«.

Ko bo nastopila Singularnost, obljubljajo transhumanisti, bodo vsi problemi v trenutku izginili – vojne, nasilje, ekonomska neenakost, revščina, lakota, bolezni, človeška neumnost, orožje, diskriminacija, rasizem, seksizem, onesnaženje, podnebne katastrofe, korupcija, politika, religija, staranje, smrt. Vsi bomo srečni in svobodni. Živeli bomo v izobilju. Transhumanisti so v svojih obljubah presegli najbolj sfantazirane komuniste.

Singularnost je le digitalna verzija komunizma, no, »luksuznega komunizma«, kot bi rekel Zoltan Istvan, ki vendarle nekako čuti, da se približuje konec kapitalizma – ekonomska neenakost je tako huda, pravi, da bo lahko besne ljudske množice potešil le komunizem. Zato transhumanisti – vsi po vrsti magnati – večno življenje obljubljajo vsem. Brez izjeme. Le zakaj bi hotel kdo umreti? Ne bi bilo pošteno in pravično, če bi.

Leninovo balzamirano  truplo v mavzoleju v Moskvi

Leninovo balzamirano truplo v mavzoleju v Moskvi
© Profimedia

Toda ne spreglejte drobnega tiska. Ko transhumanisti – vsi po vrsti zagovorniki nevidne roke trga – obljubljajo magično Singularnost, dejansko sporočajo: spremembe so nesmiselne in nepotrebne! Pozabite na revolt! Vse lahko ostane tako, kot je! Čez 20 ali 30 let bomo itak vsi singularni in nesmrtni! Čez 20 ali 30 let bomo vsi enaki! Čez 20 ali 30 let bomo vsi v raju! Vojne, nasilje, ekonomska neenakost, revščina, lakota, finančne krize in varčevanje lahko do takrat mirno ostanejo. Nič ne škodijo. Naše mogočne poti v Singularnost ne morejo ustaviti! Pustite nas zatorej pri miru – itak vas peljemo v komunizem! Ne obdavčujte nas! Ne ovirajte privatizacij! Ne regulirajte finančnih trgov! Pustite, da bogatimo! Ne dotikajte se davčnih oaz!

»Če rečeš, da boš ignoriral srednji razred in revne, počneš le to, kar bogataši, že precej obsedeni s transhumanizmom, počnejo vsak dan. Osredotočanje na transhumanistične cilje je v času, ko 60 odstotkov svetovnega prebivalstva ne more doseči niti pričakovane starosti, sporno,« pravi bioetik Arthur Caplan.

Inštitutov, fundacij in think tankov, ki promovirajo transhumanizem, je vsaj toliko kot inštitutov, fundacij in think tankov, ki promovirajo neoliberalizem, z nevidno roko trga vred. Kar pomeni: na milijone in milijone ljudi naj še naprej umira od lakote, revščine, brezposelnosti, neenakosti in diskriminacije, da bodo lahko oni, voditelji prostega trga, zgradili Boga – Singularnost.

Veliko mrtvih bo potrebnih, veliko terorja bo potrebnega, da bodo silicijski bogograditelji ustvarili večnega, nesmrtnega človeka. Kot v Stalinovi Rusiji.

Zato ne preseneča, da je svet v Infernu (2013), zadnjem bestsellerju Dana Browna, tako pikantno razburkal prav transhumanist, Bertrand Zobrist, magnat in genialni genetik, ki skuša z »vektorskim virusom« ustaviti rast prebivalstva, kar mu nazadnje – magari že mrtvemu – celo uspe. Tretjino prebivalstva namreč z virusom, ki modificira DNK, sterilizira, s čimer je problem prenaseljenosti rešen. Kaj ima to z nesmrtnostjo? Posledica podaljševanja življenja je presežek prebivalstva. Mar ne bo planet prenaseljen, če bomo vsi živeli večno? Ni problema – preselili se bomo na druge planete, pravijo transhumanisti. Sploh pa, postali bomo »čista energija«, tako da bo mogoče celotno človeštvo spraviti v eno malce večjo stavbo, pravi Zoltan Istvan.

Industrija večnosti

Transhumanistom kakopak prikimava tudi industrija peterpanskih pomlajevalnih tehnik, genskih terapij (telomeraza, blokiranje fatalnih genov, uvajanje novih genov), laserskih terapij kože, dermatoloških vbrizgov (perlane, juvéderm, artifill, radiesse), botoksa, vsadkov, kozmetičnih antioksidantov, peptidskih proteinov (matrixyl, argireline), plastične kirurgije, protetike, transplantacije notranjih organov, fitnesa, zdrave prehrane (manj hrane, manj kalorij, alge), aerobike, tečajev pozitivnega mišljenja, vitaminov, diet, silikona, rastnih hormonov, bodybuildinga, transfuzij »mlade« krvi, testosteronskih dodatkov, kitajskih čajev, indijskih zelišč ter »magičnih« tabletk (metformin, rapamycin) in »magičnih« dodatkov (resveratrol, pterostilben), ki naj bi ustavljali staranje in podaljševali življenje, prikimavajo pa jim tudi številni magnati, ki milijarde mečejo v razvoj tehnologij in medikamentov, s katerimi naj bi bilo mogoče ustaviti proces staranja.

Vse to spominja na boljševiškega zdravnika A. A. Bogomolca, ki je izdelal »magični« serum, s katerim naj bi bilo mogoče podaljšati človeško življenje – s tem serumom so skušali menda pred smrtjo življenje podaljšati Stalinu. A ne le s tem, temveč tudi s posebnimi »magičnimi« kopelmi, ki naj bi podaljševale življenje.

Ko so Sergey Brin, soustanovitelj Googla, Mark Zuckerberg, ustanovitelj Facebooka, in Juri Milner, ruski podjetnik, ki sodijo med najbogatejše zemljane, pred nekaj leti ustanovili fundacijo (Breakthrough Prize), ki podeljuje bajne nagrade za dosežke pri raziskavah podaljševanja življenja, se je John Gray vprašal: so Brin, Zuckerberg in Milner bogograditelji? Da je vodenje fundacije prevzel Arthur Levinson, ki ne predseduje le korporaciji Apple, temveč tudi biotehnološkemu gigantu Genentechu, in da se je Googlu malce prej – kot novi direktor Google Braina – pridružil Kurzweil, je Grayevemu retoričnemu vprašanju prikimalo: ja, vsi ti tajkuni so bogograditelji. In ja, vsi ti tajkuni računajo na večno življenje, nesmrtnost – vsi drugi pa se bodo morali zadovoljiti s profili na Facebooku, guglanjem, spletnim nakupovanjem in okni.

Ja, vsi ti tajkuni računajo na večno življenje, nesmrtnost – vsi drugi pa se bodo morali zadovoljiti s profili na Facebooku, guglanjem, spletnim nakupovanjem in okni.

Zato tudi ne preseneča, da se v vesolje tako zelo stegujejo številni milijarderji, recimo Elon Musk (Tesla), Jeff Bezos (Amazon), Richard Branson (Virgin) in Paul Allen (eks Microsoft). Njihove vesoljske korporacije – SpaceX, Blue Origin, Virgin Galactic in Stratolaunch Systems – naj bi v bližnji prihodnosti organizirale potovanja in selitve na oddaljene planete, na katerih bi bilo mogoče živeti. Zemlji se čas pač izteka. Ali bolje rečeno: tu življenje kmalu ne bo več mogoče, zato iščejo alternativo, ki bi človeštvu podaljšala življenje. Človeštvu? No, eliti – magnatom, milijarderjem. Kot namreč pravi Kevin Maney (Newsweek), te selitve na tuje planete – recimo na Mars, ki ga obljublja Muskov SpaceX – predpostavljajo prav to, da si jih bodo lahko privoščili le najbogatejši. Cena potovanja na Mars naj bi znašala 500 tisoč dolarjev po osebi, spočetka še bistveno več, tako da bo 99 odstotkov človeštva vnaprej odpisanega. In predstavljajte si, koliko denarja bo človek potem še potreboval, da bo tam, v marsovskih kolonijah, živel – in to večno. Tudi sovjetsko osvajanje vesolja je bilo bogograditeljsko iskanje nesmrtnosti – Konstantin Ciolkovski, pionir ruske astronavtike, je bil prepričan, da se bo človeštvo v vesolju znebilo smrti.

Na novi Noetovi barki, ki naj bi v marsovske kolonije, podobne pionirskim kolonijam na Divjem zahodu, spravila milijon ljudi (tako vsaj pravi Musk), je torej predviden prostor le za elite. Le za tiste, ki si smrti ne zaslužijo, le za tiste, ki si zaslužijo nesmrtnost – še posebej za bogograditelje iz Silicijeve doline. Vsi drugi bodo prepuščeni smrti – ekonomski neenakosti, revščini, brezposelnosti, veliki lakoti, še večji čistki, terorju.

Veliko mrtvih bo potrebnih, veliko terorja bo potrebnega, da bodo silicijski bogograditelji ustvarili večnega, nesmrtnega človeka. Kot v Stalinovi Rusiji. In v nekem smislu so vsi drugi že umrli, da bi lahko nastal novi, jekleni, transhumani človek, odporen proti smrti.

Če bi se vsi tisti silni dobički, ki jih je prinesla digitalna revolucija, delili drugače, Zemlja ne bi potrebovala alternative. Na Mars bi hodili le na počitnice.

In zdaj si predstavljajte, da Zoltana Istvana izvolijo za predsednika, da postane diktator in da potem res postane nesmrten.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.