Tjaša Kosar

 |  Družba

Bo slovenska voda postala tržno blago ali ostala javna dobrina?

© Kyle Post / Flickr

Civilna iniciativa posameznikov Za Slovenijo in svobodo je v 28 dneh zbrala več kot 40 tisoč podpisov za vpis neodtujljive pravice do vode v Ustavo RS. Kar je enako številu podpisov za referendum in več kot je potrebno zbrati za začetek postopka za spremembo ustave. Več kot polovica najkakovostnejših slovenskih izvirov vode je že v lasti tujih korporacij. Neposredna privatizacija sicer ni možna, je pa možno podeliti koncesijo za do 50 let. Že skoraj tretjina podjetij v Sloveniji je oskrbo prebivalstva s pitno vodo spremenila v profitno dejavnost.

Z zbranimi podpisi iniciativa želi ustvariti dodaten pritisk, da bodo poslanci čim prej sprejeli vpis pravice do vode v ustavo, ki je že v proceduri, sicer bodo pričeli z uradnim zbiranjem podpisov za vložitev predloga za spremembo ustave. Zbirali jih bodo do 21. marca, ko jih bodo predstavniki dan pred Svetovnim dnevom voda predali predsedniku Ustavne komisije in Komisiji DZ za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti.

Naš pravni red ščiti vodo na zakonodajni ravni, na ustavni ravni pa je ranljiva. O koncesijah za oskrbo prebivalstva s pitno vodo ali za črpanje vode odločajo občine, ki so izključne nosilke vodne pravice. V Državnem zboru (DZ) sicer že od maja 2013 potekajo prizadevanja posameznih politikov, da se pravica do vode zapiše v Ustavo RS, marca 2014 je bila uradno vložena zahteva za spremembo ustave, ki je propadla zaradi predčasnih volitev in bila ponovno vložena aprila 2015. A od takrat se je premaknilo le to, da je pred iztekom leta ministrstvo za gospodarstvo podelilo še 30 koncesij za črpanje vode.

»Nakupi slovenskih prehrambnih podjetij in podjetij za proizvodnjo pijač se po mojem dogajajo tudi za to, da se pride do dobrih in kvalitetnih vodnih virov – veliki dobički za malo dela in majhne koncesnine – ki jih ponekod niti ni. Slovenija ima veliko vodnih zalog, ki vpijejo po 'koriščenju'. Privatizacija vodnih virov že teče, poteka in se udejanja potihoma, ne da bi vedeli,« je dr. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev Slovenije za Mladino ocenila v obširnem članku Boruta Mekine.

Zadnji primer je polnilnica pijač Costella, ki se je že dalj časa spopadala z izgubo in neuspešno iskala strateškega partnerja, prejšnji teden pa pristala v rokah arabskih vlagateljev. Predzadnji pa Heineken, ki je leto nazaj s prevzemom Pivovarne Laško prevzel tudi koncesijo za oskrbo prebivalstva s pitno vodo v občini Laško, za katero so občani plačevali 30 odstotkov dražje stroške od sosednjega Celja, enako se je zgodilo v Krškem in Ormožu z okolico potem, ko je oskrbo prevzelo zasebno podjetje, visoki dobički pa se kujejo tudi s čistilnimi napravami. S pridobitvijo štirih vodnih vrtin v Ljubljani in osmih v Laškem Heineken do leta 2035 (lahko) črpa 60 odstotkov slovenske vode, namenjene živilski industriji. Skupaj s prav tako prodanima Drogo-Kolinsko in Radensko je danes od skupaj 29 vrtin v Sloveniji, že več kot polovica, to je 17 največjih in najkakovostnejših, last tujih korporacij. Računsko sodišče je pri reviziji izvajanja zakona o vodah ugotovilo, da država z vodnimi viri ne ravna smotrno. Zgolj zaradi nezaračunavanja plačil za rabo vode v obdobju od leta 2005 do 2011 naj bi izgubila najmanj 25 milijonov evrov. Ne Radenska ne Laško koncesnine nista plačevala.

"Zgodbe, kot jih poznamo iz tujine – recimo 300-odstotni skok cen vode v Grčiji, potem ko je korporacija Suez odkupila del solunskega vodovoda. Pa podvojitev cen vode v Parizu, kjer so oskrbo s pitno vodo zaupali podjetjema Suez in Veolia. Pa slabe izkušnje s privatizacijo oskrbe z vodo v Berlinu po letu 1999 ali v Londonu, kjer je avstralska finančna skupina Macquarie Group leta 1989 kupila Thames Water, ga vpela v nepregledno mrežo podjetij, ki se končajo na Kajmanskih otokih. V Londonu se je po tem cena oskrbe s pitno vodo dvignila za tretjino, družba je odpustila dve tretjini zaposlenih in povečala zadolženost podjetja za 100 odstotkov – vse našteto lahko v manjšem merilu zasledimo že tudi v Sloveniji," še poroča Borut Mekina.

Poročilo Our public water future: The global pravi, da je v zadnjih 15 letih več kot 235 mest in skupnosti v 37 državah predelalo vodni sistem iz privatiziranega (nazaj) v javnega, trend pa se je dramatično povečal, kar podvojil v zadnjih petih letih. Zanimivo je, da je večina zamenjave vodnega sistema potekala v Franciji in ZDA, kjer delujeta dva izmed največjih svetovnih zasebnih vodnih podjetij, piše Guardian.

"Ta bitka ni zgolj bitka, ki se bije v Severni Afriki ali Aziji, ta bitka se bije tudi v Evropski uniji (EU). Ta je – za mnoge simptomatično – v času ekonomske krize od držav, ki so se znašle v primežu dolgov, kot so Grčija, Irska, Portugalska in Španija, zahtevala privatizacijo vodovodnih podjetij. Privatizacijo teh podjetij sicer EU zaradi »povečevanja konkurenčnosti« načrtuje že od leta 2004," je še zapisal Mekina.

© New Moment | za Proglas

Evropski parlament je lani, potem ko je skoraj dva milijona prebivalcev EU podpisalo pobudo Right2water, sprejel resolucijo s 363 glasovi (50,4%) za in 96 glasovi (13,3%) proti, 261 (36,3%) se jih je glasovanja vzdržalo. Tudi med slovenskimi predstavniki v evropskem parlamentu so štirje poslanci ostali neopredeljeni (Alojz Petrle iz Nsi, Patricija Šulin, Romana Tomc in Milan Zver iz SDS), poleg Franca Bogoviča iz SLS in neopredeljenih Tanje Fajon iz SD ter Iva Vajgla iz DeSUS, pa so dali tudi podporo TTIP, ki naj bi prav tako krepko posegala v črpanje in distribucijo vode. Do danes pravica do vode še vedno ni vpisana v evropsko zakonodajo, je pa skupino za vodo znotraj evropskega parlamenta nedavno ocenil Corporate Europe Observatory (CEO), ki potrjuje, da agenda skupine deluje v prid korporativnim interesom.

Dvajset odstotkov sveta nima dostopa do čiste vode, po večini ta isti odstotek ljudi živi z manj kot dolarjem na dan. Korporacije v državah v razvoju kupijo poceni vodne vire in jih onesnažijo, prebivalci pa tako ostanejo brez dostopa do prej pitne vode, razen, če jo ustekleničeno drago kupijo od korporacij. Po projekcijah Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) naj bi v naslednjih tridesetih letih več kot 40 odstotkov prebivalstva živelo v pomanjkanju vode. Povpraševanje po vodi naj bi naraslo za 55 odstotkov, v proizvodnji celo za 400 odstotkov. Pri čemer je izvirov vse manj. Izsuševanje podtalnice je v zadnjih desetletjih poskočilo za enkrat; vsako leto brez podtalnice ostane novih 280 kvadratnih kilometrov ozemlja, z vsemi posledicami za kmetijstvo. Tech Insider poroča, da je na Kitajskem več kot polovica rek in jezer onesnaženih in neprimernih za uporabo. Velika podjetja se zato pripravljajo na skok cen in trdijo, da je voda nova »nafta«, korporaciji, kot sta Nestlé in Pepsi pa lobirata, da bi voda uradno postala tržno blago kot živilo, za kar se zavzema tudi Svetovna banka.

Corporate Watch je objavila poročilo, v katerem je izpostavila nekatera neetična in nezakonita ravnanja švicarskega Nestléja, ki pokriva tretjino trga v ZDA in je lastnik več 70 globalnih blagovnih znamk ustekleničene vode . Korporacija je znana po nezakonitem pridobivanju izvirske vode popolnoma brez upoštevanja skrbi za javno zdravje, medtem ko uničuje naravno okolje za zagotovitev velikih letnih dobičkov, 35 milijard letno zgolj od prodaje ustekleničenih vod, o čemer celovito poroča tudi dokumentarni film Ustekleničeno življenje (Bottled Life). S prekomernim črpanjem je podjetje osiromašilo dragocene vodne vire in povzročilo trajne poškodbe naravnega okolja, kjerkoli so odprli izpostave, vpleteni naj bi bili tudi v trgovino z ljudmi in »zaposlovanjem« otrok. Leta 2011 je Fortune Global 500 Nestlé uvrstil na prvo mesto po največjem profitu podjetij na svetu, lani na 11.

"Javno-zasebna partnerstva niso inovativen mehanizem financiranja. So češnja na vrhu torte, ki poskrbi, da multinacionalke dobijo najbolj privlačne pogodbe (in dobičke), medtem ko vlade in državljani prevzemajo vsa tveganja in plačujejo naraščajoče cene največkrat za slabše storitve in kakovost vode. Ni presenetljivo, da raziskave Public Services International Research Unit, ki spremlja globalno privatizacijo vode, kažejo, da - kljub veliki širitvi javno- zasebnih partnerstev v zadnjih letih - financiranje vodnih infrastruktur prihaja pretežno iz javnih virov, tudi v 90 odstotkih, še piše Guardian. Kar zavrača običajen argument, da zasebna podjetja več vlagajo in obnavljajo. Food and Water Watch pa poroča, da so cene zasebnega oskrbovanja gospodinjstev s pitno vodo v povprečju višje za 59 odstotkov od javnega, kanalizacije pa 63 odstotkov. Vsako leto se cena vode poveča za približno trikratno stopnjo inflacije, v povprečju za 18 odstotkov.

"Razprodaja vodnih virov? Je kaj bolj norega, iracionalnega, nesmiselnega, nestrateškega in pogubnega? NASA je nedavno objavila izsledke dveh študij, dveh »stresov« vodnih zalog, ki ugotavljata, da je vode na svetu vse manj, da so bile dosedanje ocene o zalogah vode napačne, da se zaloge vode dejansko nevarno manjšajo, da klimatske spremembe in vse silnejša človeška potrošnja vodo dobesedno izčrpavajo in izžemajo. Če naj uporabim dobro znani neoliberalni kliše: več vode potrošimo, kot pa je ustvarimo. Vode torej zmanjkuje – mi pa vodne vire prodajamo. V idealnem trenutku," pa je ravnanje države komentiral Marcel Štefančič Jr.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.