Heni Erceg

Heni Erceg

1. 4. 2016  |  Mladina 13  |  Hrvaška

Leglo okužbe

Obžalovanja je vredna zgolj država sama. Z bagri preorana in preobražena v moralno ruševino, v nevarno »leglo okužbe«.

Tistega jutra je bilo v Zadru slovesno, niti marčna burja številnim povabljencem ni mogla preprečiti prihoda na slovesnost, s katero je to mesto še enkrat, še na enem kraju zaznamovalo začetek nove dobe. Bagri so rohneli, delavci so si nadeli čelade, čakali so le še na prihod zadrskega župana, uglednega člana nacionalistične partije na oblasti. Zbirno mesto se je zdelo nekoliko nenavadno, vendar samo tistim, ki ne poznajo dobro razmer v Zadru in na Hrvaškem nasploh. Vsem drugim je bilo bolj ali manj jasno, da je najprej treba odstraniti staro, da bi se na mestu, kjer je stalo, lahko gradilo novo. Staro je bila sicer velika podirajoča se stavba, ki jo je bilo po besedah zadrskega župana treba odstraniti, ker je postala nevarna za javno zdravje, »morebitno leglo okužb«. Podobne ruševine so odstranjevali že prej, vse v imenu zdravja nacije, spotoma pa je bil dosežen še pomemben cilj – z uničenjem zadnjih vidnih dokazov je zločin iz preteklosti končno utonil v pozabo.

Kajti velika hiša, to »leglo okužbe«, je bila last ugledne in bogate srbske družine, katere člani so vse življenje preživeli v Zadru. Hiša je leta 1991 merila 600 kvadratnih metrov, v njej so bili poslovni prostor, skladišče blaga velike vrednosti, nekaj avtomobilov … Začelo se je – tako kot povsod – z grožnjami dobrih sosedov, nadaljevalo z nočnimi razbijaškimi pohodi, sledila so svarila, naj odidejo, sicer jih bodo poklali. In so odšli, najprej v manjše stanovanje v središču Zadra, v veliko hišo pa je bilo kmalu po tem vlomljeno. »Sosedje so iz nje odnesli vse, od klimatskih naprav do radiatorjev,« pripoveduje danes 80-letna lastnica, ki je pobegnila v Italijo in pozneje v Beograd, kjer še vedno živi. Nihče je ni obvestil, da v njenem rodnem mestu prav zdaj poteka zadnje dejanje početja, ki se je začelo pred več kot 20 leti, potem ko so na Hrvaškem državljane srbske narodnosti razglasili za sovražnike, njihovo lastnino pokradli, v njihovih hišah nastavili mine, jim zaplenili stanovanja, stanovalce pa pregnali.

Gospa Varičak, lastnica velike hiše, ki so jo z bagri pravkar zbrisali z obličja zemlje, je seveda od države zahtevala odškodnino, vendar je 20 let trajajoči spor nazadnje izgubila. Prav tako spor za stanovanje v središču Zadra, v katero so vlomili znanci, poskrbeli za lažno vknjižbo v zemljiško knjigo in ga nato prodali. Družina Varičak je bila tudi lastnica velikega zemljišča, na katerem Hrvatje, ki so se priselili iz Bosne, zdaj gradijo hiše, pravdanje zanj pa traja že 16 let. Zavarovalnica Croatia osiguranje je zavrnila zahtevo po izplačilu odškodnine za hišo, ki je bila zavarovana za milijon tedanjih nemških mark, češ da »je bilo miniranje takrat vsakdanji pojav in da je imelo epidemične razsežnosti«. Zavrnitev je podkrepila še s podatkom policije, da je istega dne, ko je bila uničena trinadstropna hiša družine Varičak, v zrak zletelo ali bilo požganih še deset objektov, ki so bili last zadrskih Srbov. Ker govorimo o »epidemiji rušenja in požiganja srbske lastnine«, zavarovalnica ne more izplačati odškodnine, k čemur cinično pripominja, da gre pač za »politično tveganje«.

Ob besedah gospe Varičak, da je Hrvaška njena domovina, domovina njenih otrok in pradedov, zadrski župan, ki je s težko mehanizacijo pritisnil zadnji pečat na poskuse zatrtja njihovega obstoja na Hrvaškem, gotovo ni niti trznil. Po slovesnosti ob odstranitvi še enega »legla okužbe« se je verjetno pridružil strankarskim fašistom na nogometni tekmi med Hrvaško in Izraelom, da je lahko užival v množičnem »ustaševanju« in vzklikih »Za dom spremni« in »Dajmo, dajmo, ustaši«. Tam so bili tudi premier in predsednica države ter ministri, na nesrečo pa celo izraelska veleposlanica na Hrvaškem. Toda ali je premier nemara zapustil stadion, s čimer bi ljudem sporočil, da noče imeti nič s takšnim »leglom okužbe«? Seveda ne, objavil je samo bedno sporočilo, da zavrača propagiranje vsakršnega totalitarizma, kot da na stadionih kar buči od prepevanja himne Hej, Slovani ali podobnih »totalitarističnih« pesmi. Predsednica države ima očitno težave s sluhom, saj je rekla, da ni ničesar slišala, Hrvaška televizija pa ni prekinila prenosa še enega fašističnega vzklikanja, kajti novi uredniki imajo pomembnejše delo. Na primer umakniti s programa satirično oddajo Montirani proces s kretensko obrazložitvijo, da oddaja »širi sovražni govor in žali nacionalna čustva«. Da, fašizem ne trpi humorja, satira mu nažene strah v kosti, zato jo je treba popolnoma izkoreniniti, deratizirati vsako drugačnost, tako kot se z bagri poskuša izkoreniniti pravica do domovine celotni etnični skupnosti.

Ker pa se življenje izmika vsakršnemu nadzoru in utegne biti nadvse duhovito, se je zgodilo nekaj popolnoma nepredvidenega. Medtem ko vladajoča elita uspešno končuje projekt medijskega, kulturnega in vsakršnega drugačnega enotenja, je bilo mesto Reka, to odtujeno leglo »izdajalcev« z »nenarodnim« gledališčem, ki je pomembna točka odpora zoper pojave fašizma, razglašeno za evropsko prestolnico kulture leta 2020. In to prav med mandatom ustašofilskega ministra za kulturo, nesrečneža, ki meščanom Reke ni poslal niti vljudnostne čestitke. Je torej obžalovanje družine Varičak in številnih drugih pregnancev, zunanjih in notranjih, sploh potrebno? Ne, obžalovanja je vredna zgolj država sama. Z bagri preorana in preobražena v moralno ruševino, v nevarno »leglo okužbe«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.