Heni Erceg

Heni Erceg

15. 4. 2016  |  Mladina 15  |  Hrvaška

Režiranje laži

Diletantski kvazidokumentarni film Jasenovac – resnica, ki ga je podpisal Jakov Sedlar, se konča z zloveščim pozivom k pregonu uglednih politikov in novinarjev, tako imenovanih Antihrvatov, od Tomića in Ivančića do Lucića, Dežulovića …

Ko me je leta 1989 v Splitu napadel neznanec, ga je policija kmalu aretirala, obtožen je bil telesnega napada, spodbujenega z nacionalno nestrpnostjo, in nato obsojen na devet mesecev zapora brez možnosti, da se kazen spremeni v pogojno. Moški je bil nezadovoljen z mojim poročanjem s Kosova, vso krivdo za zločine nad Albanci naj bi bila naprtila Slobodanu Miloševiću, zato se je moje besede, moje mnenje odločil kaznovati z udarci in grožnjami. Leta pozneje, le da tokrat v demokratični Hrvaški, ne v osovraženi totalitarni Jugoslaviji, so pisca in novinarja Anteja Tomića v Splitu napadli ljudje, ki ne trpijo njegovih besed, in mimogrede razbili glavo človeku, ki jih je hotel ustaviti, pa vendar bodo v najboljšem primeru kaznovani zgolj simbolično.

Čeprav niti tega v resnici ne moremo pričakovati glede na napotke, ki prihajajo z oblastnih vrhov in ki jih je minister za kulturo povzel v sporočilu, da nasprotuje vsakršni obliki nasilja, pa vendar je »treba nositi odgovornost za govorjeno in pisano besedo«. Drugače povedano, če Tomić ne bi pisal, kar piše, torej če ne bi kritiziral fašizacije družbe in revizionizma ministra za kulturo, jih ne bi dobil po nosu. Tudi glavnemu uredniku tednika Novosti bi bilo, če bi resnično pazil, kaj govori ali piše, vsekakor prizaneseno s strašljivimi grožnjami in vsi tisti, ki so popolnoma neutemeljeno pomislili, da živijo v državi, katere zakoni jamčijo svobodo govora, se ne bi počutili tako negotovo.

Ta sporočila najvišjih državnih instanc: »Pazite, kaj pišete in govorite, ali pa …« so padla na neverjetno plodna tla med uličnimi pretepači, v spletni kanalizaciji in desničarskih medijih, zagrizen pregon posameznih novinarjev pa smo opazili celo na filmskem platnu. Diletantski kvazidokumentarni film Jasenovac – resnica, ki ga je podpisal Jakov Sedlar, zagrebško premiero pa so z navzočnostjo počastili politični veljaki, se konča z zloveščim pozivom k pregonu uglednih politikov in novinarjev, tako imenovanih Antihrvatov, od Tomića in Ivančića do Lucića, Dežulovića … Glavna teza tega komaj gledljivega, degutantnega ponaredka zgodovine je, da nacistični režim nekdanje hrvaške države v taborišču Jasenovac z bodali in gorjačami ni usmrtil več kot 80 tisoč Srbov, Judov, Romov in komunistov, ampak je bil to v resnici center za dobro počutje in rekreacijo, pravi zločini pa so se začeli dogajati šele pod jugoslovansko oblastjo, torej po vojni. Seveda takrat zločini nad Hrvati, nasprotniki novega komunističnega režima. Sedlar je posnel resnično obupen izdelek, mit, na katerem bi revolucionarna oblast rada zgradila novi red, pa izhaja iz neprikritega in brezobzirnega zgodovinskega revizionizma, kriminalizacije partizanskega gibanja in brezsramnega relativiziranja ustaških zločinov. V glavnem, videti je, kot da se je ustašem holokavst nad Judi zgodil čisto po naključju, resnično neznosno pa je, da Srbe, ki so bili največje žrtve Jasenovca, omenjajo kot tiste, ki so bili sami krivi, da so jih klali. Ta sramotni filmski izdelek, v katerem ne manjka faktografskega podtikanja in odkritega ponarejanja – tak je recimo prikaz lažne naslovnice Vjesnika –, se ministru za kulturo, ki se je pred kratkim udeležil slovesne premiere, zdi koristen, ker »se loteva tabu teme«, to pa je »najboljša pot, da se osvetlijo sporna obdobja v zgodovini«.

In če je Jasenovac – edina izvirno domača manufaktura smrti, na katero Nemci niso imeli vpliva – zares tako sporen kraj, zakaj se misli minister sploh udeležiti 71. obletnice preboja zadnjih preživelih taboriščnikov iz tega ustaškega taborišča? Kdo so potemtakem te žrtve in kdo se je prebil iz taborišča, če je to začelo delovati šele leta 1945? In še pomembneje: s kom bosta žalno slovesna minister Hasanbegović in državni vrh, če so predstavniki Judov sodelovanje odpovedali, bojkotu pa so se pozneje pridružili še predstavniki Srbov, skupnosti, ki je v Jasenovcu pravzaprav najhuje trpela. Sporočili so, da je »čas za opustitev nevarne prakse, da en dan v letu v Jasenovcu poteka formalna žalna slovesnost, preostalih 364 dni pa se nemoteno relativizirajo, zmanjšujejo in zanikajo ustaški zločini – genocid, ki so ga ustaši zagrešili v Jasenovcu«.

Koordinacija judovskih občin je poslala podobno sporočilo, ki govori o nenehni relativizaciji in celo oživljanju ustaštva, žalna slovesnost v Jasenovcu pa ima po njenem samo formalen pomen in je zgolj dogodek, na katerem bodo »prav tisti, ki dopuščajo ustaško ideologijo in sovražni govor, zasedli govorniški oder, da bi izrazili spoštovanje do žrtev«. V Jasenovac poleg tega nočejo priti niti predstavniki Zveze antifašističnih borcev niti predstavniki skupnosti Italijanov. No, direktorici Spominskega območja Jasenovac in svetovalki predsednice države »za vprašanja holokavsta« se ta bojkot ne zdi posebej pomemben, čeprav se v Evropi še ni zgodilo, da bi žalna slovesnost za pobitimi v kakem nacističnem taborišču potekala brez predstavnikov manjšin, katerih pripadniki so bili žrtve.

Verjetneje pa je, da je vse to del proustaške strategije državnega vrha, ki mu grozi, da bo napovedani bojkot uničil še eno njegovo parado lažne denacifikacije. Idejni pobudnik celotnega fašističnega agitpropa, predsednik HDZ Tomislav Karamarko, je cinično pozval »vse, ki so se odločili za bojkot žalne slovesnosti v Jasenovcu, naj premislijo o odločitvi« in naj »dajo spoštovanju do žrtev prednost pred cenenim politikantstvom«. Potem pa so iz vlade sporočili, da »jim je žal, ker letos v Jasenovcu ne bo Judov«! Pravzaprav nam preostane samo, da se vprašamo, koliko bi bilo tej oblasti v resnici žal, če bi bili, recimo, leta 1941.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.