Janko Lorenci

Janko Lorenci

13. 5. 2016  |  Mladina 19  |  Kolumna

Novela za ubit

Slovenščina v defenzivi

Je slovenščina ogrožena? To večno vprašanje obuja še nesprejeta novela zakona o visokem šolstvu, ki med drugim govori o tem, da se lahko na naših univerzah tudi za slovenske študente predava izključno v tujih jezikih (beri angleščini). Toda formulirana je nejasno in dopušča različne razlage.

Njeni nasprotniki pravijo, da se bo angleščina razširila kot kuga, zagovorniki trdijo, da bodo univerze zato boljše. Nasprotujejo ji jezikoslovci, večina družboslovnih fakultet, študenti, Sazu, kulturno ministrstvo itd. Novela bo, trdijo, ponekod skoraj povsem izrinila slovenščino; poučevanje se bo poslabšalo tudi zaradi slabega znanja angleščine profesorjev in študentov; sprejetje novele se bo poznalo v vsem šolstvu. Na boljšem bodo kvečjemu tehnične in naravoslovne vede, univerza pa je tudi kulturna ustanova. Univerze ne bi smele same odločati, koliko angleščine določiti za slovenske študente.

Slovenščina bo ostala dominanten jezik, strah je odveč, trdijo zagovorniki novele. Zakon ne more vsiliti kvot angleščine avtonomnim in zelo različnim fakultetam. Kakovost predavanj se bo povečala, zatohle univerze bodo postale bolj svetovljanske.

V ozadju je, kot se zdi, predvsem denar. Zagovorniki široke uporabe angleščine bi radi privabili čim več neevropskih študentov, ki bi plačevali šolnino. Gorazd Kovačič, prvi sindikalist ljubljanske univerze: zdaj je takih študentov premalo, da bi se pouk v angleščini splačal. Zato bi tuje in naše študente združili, pogoj za to pa je uvedba angleščine. S tem bi padla jezikovna bariera do evropskih univerz, začelo bi se tekmovanje. Z znanimi evropskimi univerzami ne bi mogli tekmovati, dobili bi množico drugorazrednih študentov, ki bodo lahko študirali zastonj in uživali naše razmeroma visoke socialne študijske bonitete. Fakultete se bodo razslojile na tržno zanimive in tržno nezanimive; slednje bodo prisiljene vpisovati slabše študente in ponekod se bo dostopnost za naše študente zmanjšala.

Če bo novela sprejeta taka, kot je, se bo angleščina na univerzah naglo širila, kajti rektorji novelo podpirajo zaradi upanja na več denarcev in svoje očitno podjetniške miselnosti. Ponekod v Evropi tako »internacionalizacijo« študija že deloma korigirajo.

Dilema, koliko angleščine spustiti na univerze, ne bi bila dramatična – če se slovenščini na splošno ne bi godilo slabo. Eno je šolski sistem. Sporna novela spada v splošni trend preurejanja našega visokega šolstva. Denarja zanj je malo, deloma zaradi pretiranega vladnega zategovanja pasu, deloma zato, ker politika tako sili univerze v to, da postanejo nekakšna podjetja in servis gospodarstva. Ta neoliberalistični koncept je daleč od Kantovega Sapere aude (Drzni si vedeti), ki je pogoj za razvoj znanosti. Zdaj se zahteva uporabno znanje, ki se da prodajati, ki vedno bolj služi zasebnemu kapitalu in ki mu univerza zato postaja podložna tudi miselno. Razsvetljenski ideali tonejo v pozabo. Hkrati so univerze nenehno pod različnimi zunanjimi in notranjimi pritiski k privatizaciji. Taka univerza je vedno manj občutljiva tudi za materni jezik – uporabno znanje hoče uporabni jezik, angleščino, »domačijsko« slovenščino pa potiska na obrobje.

Slovenščina je pod pritiskom tudi na drugih področjih. Mnogi simpoziji, konference in seminarji so le še v angleščini. Marsikje v šefovskih nadstropjih podjetij v tuji lasti slovenščina izginja. Teh podjetij je vedno več in združenje tujih delodajalcev že soli pamet državi, da mora pospešiti privatizacijo, jih davčno razbremeniti itd. Zaposleni v takih podjetjih doživljajo frustracije, občutek o drugorazrednosti slovenščine pa se postopoma širi v različnih sferah. To še mehča že tako šibko nacionalno samozavest, ki se kaže tudi v obupni servilnosti naše politike do tujine in ima zelo otipljive posledice, na primer v milijardno preplačani bančni dokapitalizaciji. Kaj vse bi bilo mogoče financirati s tem spomenikom naši kolaborantski ponižnosti!

V bistvu je slovenščina v podobnem položaju kot kultura. Politika jo uradno slavi kot državotvorno svetinjo, v praksi pa je do nje brezbrižna. Če bo socialna država še naprej nazadovala, če bo javno šolstvo pešalo, če bodo resni mediji še naprej nezadržno nazadovali, če se bodo mladi na veliko izseljevali in videli rešitev v tujini – in v tujih jezikih –, potem bo slovenščina dejansko začela resno hirati. Natančneje: delovala bo vedno bolj dvotirno. Po eni strani bo izrabljana za groba nacionalizem in ksenofobijo, po drugi bo vedno bolj zanemarjana in v težavah, kot je v težavah tudi kultura. Ne samo zaradi neprosvetljene skoposti politike, ampak tudi zato, ker neoliberalna ideologija in praksa delata ljudi negotove, jih silita v pasivnost, oster medsebojni boj in proč od zahtevnejše kulture. Taka atmosfera škodi tudi materinščini.

Slovenščina ni nekaj svetega, pomembna pa seveda je. Nanjo ni treba biti ponosen (lahko pa jo imaš rad), še manj pa se je gre sramovati. Je pač nepogrešljiva samoumevnost, s katero živimo. Samo koristno je, če ji dodajamo znanje tujih jezikov, nedopustno pa je, da bi jo to izrinjalo, delalo drugorazredno. Ostati mora tudi jezik znanosti, sicer bo zakrnela. In že zdaj živimo v času, ko potrebuje nadpovprečno skrb, tudi institucionalno.

Izumrla seveda ne bo. Toda če bo Slovenija ostala taka, kot je, bo pešala skupaj z njo; manj in bolj zanikrno bo govorjena in pisana, slabše, grše in manj natančno se bomo sporazumevali, plitveje mislili, čustvovali in se zavedali samih sebe. Za to, da se univerza, ta »pamet in vest« družbe, zdrzne in prekine drsenje v to smer, je najbolj odgovoren njen številni akademski živelj; dolžan je nagnati »uporabnostne« rektorje in dekane.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.