Družba ničelnih mejnih stroškov

Zakaj bo doba souporabe doba obilja

Sistem Bicikelj v Ljubljani za brezplačno izposojo koles: od leta 2011 je bilo izposoj 3,3 milijona

Sistem Bicikelj v Ljubljani za brezplačno izposojo koles: od leta 2011 je bilo izposoj 3,3 milijona
© Miha Fras

Recimo, da kupite nov avtomobil. Zelo je drag. Toda to je le prvi problem. Pa vzdrževanje, zavarovanje, davki in drugi fiksni operativni stroški. Ni kaj, stroški lastništva so velikanski. A kot so izračunali v Ameriki, vsak avtomobil v povprečju miruje 92 odstotkov časa. Je kaj bolj neučinkovitega od lastništva avtomobila? Toda alternative ni. Au contraire: alternativa obstaja.

»Generacija mladih je spremenila odnos do avtomobila in ima raje dostop kot lastništvo. Souporaba avtomobilov je priljubljena med milenijci po vsem svetu. Čedalje več mladih se vključuje v souporabniške klube, pri čemer plačajo nizko članarino, v zameno pa dobijo dostop do avtomobila, kadar ga potrebujejo. Ob včlanitvi dobijo pametno kartico, ki jim omogoča dostop do vozil, posejanih po različnih parkiriščih v mestih. Člani rezervirajo avto vnaprej po spletu ali z aplikacijo na pametnem telefonu. Nekateri upravljavci, kot sta Zipcar in I-Go v Chicagu, so zasebni, veliko več pa jih deluje v okviru neprofitne organizacije, na primer Philly-CarShare v Philadelphii, CityShare v San Franciscu in HourCar v Minneapolisu,« pravi ameriški ekonomist Jeremy Rifkin v knjigi Družba ničelnih mejnih stroškov (Internet stvari in ekonomija souporabe), ki je – v prevodu Urške Pajer – izšla tudi pri nas.

Avtomobile si trenutno v 27 državah deli 1,7 milijona ljudi. Do leta 2020 naj bi bilo v Evropi že več kot 200 takšnih operaterjev, ki bodo v souporabo ponujali 240 tisoč vozil. Članstvo naj bi se povečalo na 15 milijonov. Toda logika souporabe že zdaj očitno deluje: 80 odstotkov tistih, ki se včlanijo v souporabniške klube, avtomobile po včlanitvi proda. Leta 2009 se je z vsakim souporabniškim avtomobilom vozni park zmanjšal za 15 zasebnih avtomobilov. Če še pomislite, da se člani souporabniških klubov vozijo 31 odstotkov manj, kot bi se, če bi imeli svoj avtomobil, da se število avtomobilov na cestah s tem zmanjša, da se s tem zmanjša tudi količina ogljikovih izpustov, da so izvajalci souporabniških storitev med prvimi, ki prehajajo na električne avtomobile (in trajnostno mobilnost), ter da člani potem več kolesarijo, hodijo in uporabljajo javni prevoz, lažje razumete, zakaj je souporaba tak hit.

Plus: ni več strašnih stroškov nakupa avtomobila, ni več mučnih stroškov vzdrževanja in zavarovanja, ni več drugih zoprnih fiksnih operativnih stroškov (cestnina, vinjeta). Ni več davkov. In seveda – avtomobil ne stoji več 92 odstotkov časa. Lastništvo je breme – souporaba je užitek.

In to ni dobra novica za največje proizvajalce avtomobilov. Najprej pomislite, da so souporabniškim klubom napovedali vojno in da so nadnje poslali svojo zasebno vojsko, z droni vred. Toda dogaja se ravno nasprotno: proizvajalci avtomobilov se že vključujejo v souporabo avtomobilov. General Motors, avtomobilski gigant, se je povezal s souporabniškim klubom RelayRides, na voljo pa je dal tudi svojo souporabniško mrežo (Onstar).

»Ker imajo avtomobilske družbe že izredno nizko stopnjo dobička in malo manevrskega prostora, da ostanejo v igri, si ne morejo privoščiti, da se tej dejavnosti ne bi priključile, čeprav bo samo zmanjšala njihovo prodajo avtomobilov in oklestila že tako pičle dobičke.«

Avtomobilskim družbam – kapitalističnim titanom, motorjem kapitalizma – ni preostalo drugega, kot da sprejmejo alternativo. Če hočete: antikapitalistično alternativo. Ali bolje rečeno: namesto da bi si trg podredil souporabniške klube, so si souporabniški klubi podredili trg. Namesto da bi si trg podredil souporabniško skupnost, si je souporabniška skupnost podredila trg. Namesto da bi si trg podredil alternativo, si je alternativa podredila trg.

Logika souporabe že zdaj očitno deluje: 80 odstotkov tistih, ki se včlanijo v souporabniške klube, avtomobile po včlanitvi proda.

Kar pomeni, da namesto trga, ki je svetinja kapitalizma (sploh pa neoliberalizma), vstajajo sodelovalne, souporabniške skupnosti, alias »ekonoskupnosti«. Prehod od lastništva k dostopu in od trga k ekonoskupnostim je neizogiben, pravi Rifkin. »Če je bil kadarkoli potreben dokaz, da se kapitalistična doba, ki je vezana na izmenjavo lastnine na trgu, umika dostopu do storitev v sodelovalnih ekonoskupnostih, je spreminjajoči se odnos do avtomobila prima facie pokazatelj velike preobrazbe, ki je pred nami.«

Kajti ne pozabite: prav avtomobil je bil simbol kapitalistične dobe, središče kapitalističnega trga. Še več: kapitalizem – trg v dobi druge industrijske revolucije (dobi nafte, telefona, elektrike, korporacij, trdega dela, tekmovanja, kopičenja zasebne lastnine ipd.) – je temeljil na avtomobilu v zasebni lasti. Ko si začnejo milijoni ljudi avtomobile deliti, je to znak, da trg izgublja moč in da na njegovo mesto vse odločneje stopa dostop, logika souporabe, še toliko bolj, ker si milijoni ljudi ne delijo le avtomobilov, temveč tudi domovanja, sobe, kavče, obleko, torbice, kravate, nakit, kolesa, mobilne telefone, računalnike, športno opremo, opremo za kampiranje, zelenjavne vrtove, kuhinjske pripomočke, potrebščine za hišne ljubljenčke, igrače in veščine. S tem, da je souporaba zabavnejša od nakupovanja, se strinja čedalje več ljudi, pravi Rifkin.

Ob alternativo – ob odprto, sodelovalno, porazdeljeno, vključevalno skupnost, ob katero so trčile avtomobilske velikanke – pa so trčile tudi banke, »prevelike, da bi smele propasti«. Spletne bančne platforme (Zopa, Prosper ipd.) so začele namreč denar posojati neposredno posameznikom in projektom. Temu novemu finančnemu mehanizmu, ki odpravlja visoke fiksne stroške bank in visoke obrestne mere, pravijo vzajemno, alias socialno posojanje, alias P2P, ki ga lepo dopolnjujejo Kickstarter, Crowdfunder, Fundable, Crowdcube, Early Shares in druge nove sodelovalne oblike množičnega financiranja, saj povezujejo milijone ljudi, ki se jim zdi intimna vključitev v uresničevanje sanj drugih mikavnejša in zabavnejša od tržnega stopicanja, ocenjevalni sistem v internetnih ekonoskupnostih pa pomembnejši od ocen bonitetnih agencij. Dodajte še alternativne valute, alias mikrovalute (časovne banke, tudi bitcoin, če hočete), ki jih je v obtoku že več kot štiri tisoč, silovit razcvet zadrug, ki temeljijo na samopomoči, vzajemnosti, pravičnosti, enakosti, demokraciji, socialni odgovornosti, solidarnosti in ne na trgu (milijarda ljudi je včlanjena v zadruge, v katerih je zaposlenih več kot 100 milijonov ljudi, 20 odstotkov več kakor v multinacionalkah), huronski razmah hranilnic, ki v številnih evropskih državah predstavljajo 32 odstotkov vlog in 28 odstotkov domačih posojil, brstenje spletnih univerz (brezmejnih globalnih učilnic), ki vrhunske tečaje, za katere morajo študentje na Stanfordu plačevati po 50 tisoč dolarjev na leto, zagotavljajo za skoraj mejne ničelne stroške, in pravi bum trajnostnih družb (socialno podjetništvo), ki jih je samo v Ameriki že nekaj sto tisoč, tako da je v njih zaposlenih okrog 10 milijonov ljudi, in ki uspeha ne merijo z donosnostjo ali dobičkom, temveč z blaginjo, ki jo prinašajo skupnosti, v kateri živijo in delujejo, pa dobite sliko sveta, ki prihaja – sliko sodelovalnega, vzajemnega duha, ki ga zanima bolj kakovost življenja kot finančne koristi, bolj nabiranje socialnega kapitala kot kopičenje tržnega kapitala, bolj dostop in souporaba kot lastništvo in imetje, bolj »roka, ki ponuja pomoč«, kot »nevidna roka trga«.

Prehod iz kapitalistične dobe v sodelovalno, souporabniško dobo je pač vse očitnejši. Pomislite: tudi Airbnb in HomeAway povezujeta milijone ljudi, ki popotnikom in turistom v najem ponujajo svoje hiše in stanovanja, čeravno ne brezplačno, toda člani Couchsurfinga – prave alternative – drug drugemu že leta ponujajo brezplačno namestitev, kar pomeni, da se je mogočnim verigam hotelov in motelov zgodilo natanko to, kar se je zgodilo vsemogočnim bankam in mogočnim avtomobilskim družbam – trčile so ob souporabniško, sodelovalno, odprtokodno ekonomijo. Dobile so alternativo. »Podaljšanje življenjske dobe artiklov, ki bodo prehajali od uporabnika do uporabnika, močno posega v prodajo vsega.« Kar ne preseneča: napočila je doba souporabe vsega.

Doba povezanosti vsega in vseh

Prelomno in ključno je bilo leto 2008. Globalni zlom gospodarstva – in s tem zlom druge industrijske revolucije – je bil »opozorilni klic,« pravi Rifkin. »V Ameriki in drugje so se milijoni družin utapljali v krami, ki so jo komajda uporabljali, a so si zaradi nje nakopali dolgove.« Sledila je kolektivna streznitev: »Kupuj manj, hrani več in deli to, kar imaš. Nebrzdano potrošnjo je zamenjala ekonomija souporabe.«

Lepota pa je bila v tem, da je lahko preobrat oziroma revolucija prišla dobesedno čez noč, saj je imela nova, mlajša, milenijska generacija – itak ekonomsko prikrajšana in diskriminirana, brezposelna ipd. – na voljo internet, tako rekoč brezplačno »orodje, s katerim je lahko hitro in učinkovito delila svoje osebno bogastvo v globalnih ekonoskupnostih. Porazdeljena, sodelovalna narava interneta je milijonom omogočila, da se povežejo med seboj in delijo, kar lahko pogrešajo, s tistimi, ki to lahko uporabijo.« Samo pomislite, kaj vse – od člankov, informacij in knjig do novih orodij za učenje, filmov in glasbe – se na spletu deli in souporablja pri skoraj ničelnih mejnih stroških. Vsa ta silna spletna ustvarjalnost in produktivnost potiskata stroške in cene navzdol, tja nekam proti ničli, tako da izrazi, kot so lastnina, dobiček in trg, postajajo nesmiselni. In tako se je rodila ekonomija souporabe, ki pa je drugačne vrste ekonomija: »Taka, ki v veliko večji meri sloni na socialnem kot pa na tržnem kapitalu. In taka, ki temelji bolj na socialnem zaupanju kot na anonimnih tržnih silah.«

Avtomobilskim družbam – kapitalističnim titanom, motorjem kapitalizma – ni preostalo drugega, kot da sprejmejo alternativo. Če hočete: antikapitalistično alternativo.

Kriza je bila torej izvrstna priložnost, da so se nove, mlade generacije »razgledale onkraj trga«. Onkraj lastniške logike. Onkraj obstoječega političnega spektra. Onkraj izključevalne družbe – onkraj spolnih, rasnih, nacionalnih, državnih, etničnih in razrednih delitev. Merilo za svobodo je zanje »možnost optimiziranja življenja«, »dostopnost do drugih v mrežah, ne pa lastništvo zasebnega imetja na trgih«.

Vse to pa se je čudovito ujelo z vzponom interneta stvari, »prve revolucije v zgodovini, ki sloni na pametni infrastrukturi«. Internet stvari, ki ga sestavljajo trije interneti, komunikacijski (vsi smo online), energetski (ljudje bodo v domovih, pisarnah in tovarnah proizvajali lastno obnovljivo, zeleno energijo, jasno, tako rekoč brezplačno) in transportni (logistika), namreč vse naprave, vse poslovanje, vse stavbe in vozila povezuje v en sam operacijski sistem, eno samo inteligentno mrežo. S tem, ko internet prek pametnih tipal, pametnih merilnikov, pametnih čitalnikov, žiroskopov, aktuatorjev, velikih podatkov in algoritmov vse stvari in vse ljudi povezuje v integrirano, pametno, sinergično globalno mrežo (do leta 2030 bo na internet priključenih 100 bilijonov pametnih tipal!), povečuje produktivnost in termodinamični izkoristek, znižuje stroške proizvodnje, celotno gospodarstvo pa spravlja na skoraj ničelne mejne stroške. Energija iz fosilnih goriv se ne bo nikoli približala ničelnim mejnim stroškom, energija iz obnovljivih virov pa je že zdaj pri skoraj ničelnih mejnih stroških, pravi Rifkin.

To, da trije interneti delujejo v enem samem internetu stvari, je tako dobilo smisel, saj je internet stvari »sorodna duša« novih sodelovalnih ekonoskupnosti – internet stvari, ki vsakega človeka poveže z globalno skupnostjo, socialnemu kapitalu pa omogoča, da uspeva kot še nikoli, je platforma, na kateri vsaka dejavnost postane sodelovanje. »Internet stvari že pospešuje produktivnost do točke, na kateri so mejni stroški izdelave mnogih dobrin in storitev skoraj ničelni, zaradi česar so tako rekoč brezplačne in na voljo za souporabo v nastajajočih sodelovalnih ekonoskupnostih.«

Razlog več, da dobički korporacij kopnijo, da se BDP zmanjšuje, da lastniške pravice izgubljajo pomen in da se finančni kapital umika socialnemu kapitalu. In razlog več, da se trgi umikajo mrežam, zasebni interesi sodelovalnim interesom, zasebnost transparentnosti, sanje o vzponu iz revščine sanjam o trajnostni kakovosti življenja, birokratska država demokraciji souporabe, doba ločevanja in izključevanja pa dobi povezanosti vsega in vseh, dobi, v kateri bodo vsi ljudje in vse stvari povezani.

Osvoboditev človeškega dela

Marsikdo je veliko brezposelnost in izginotje delovnih mest pripisal selitvi proizvodnje na trge cenejše delovne sile, toda v resnici se je zgodilo nekaj drugega. »Med letoma 1995 in 2002 je bilo v globalnem gospodarstvu izgubljenih 22 milijonov proizvodnih delovnih mest, globalna produktivnost pa je narasla za več kot 30 odstotkov.« Delovna mesta zaradi avtomatizacije, robotizacije in algoritmizacije izginjajo povsod (tovarne »ugasnjenih luči«), v proizvodnji, trgovini, administraciji, kadrovskih službah, financah in infotehnologiji, pa tudi pri logistiki, skladiščenju, pakiranju in pošiljanju blaga, celo v odvetništvu (en odvetnik lahko z iskalnim programom opravi delo 500 odvetnikov) in medijih (športna poročila, ki se pojavljajo le nekaj trenutkov po tekmah, že pišejo algoritmi). Zato se lahko tudi proizvodnja iz Kitajske zdaj seli nazaj v Evropo – roboti v Philipsovi tovarni na Nizozemskem so produktivnejši in učinkovitejši od množice še tako slabo plačanih kitajskih delavcev.

Ergo: produktivnost se naglo povečuje, pa četudi se število zaposlenih naglo znižuje. Namesto da bi produktivnost omogočala zaposlovanje, ga odpravlja. Mantra klasične ekonomije, da produktivnost ustvari več delovnih mest, preprosto ne drži več. Z razlogom: »Mejni stroški dela se približujejo ničli.«

Rekli si boste: kaj pa se zgodi, ko produktivnost potrebo po človeškem delu, zaposlovanju in delovnih mestih tako skrči, da je plačanih delavcev tako malo, da ni dovolj kupcev za nakup blaga in storitev? Rifkin pravi, da ekonomija ničelnih mejnih stroškov »korenito spremeni pogled na ekonomski proces« in odpravi »staro paradigmo lastnikov in delavcev ter prodajalcev in potrošnikov«, ali bolje rečeno, ljudje bodo »vse pogosteje proizvajali, porabljali in si med seboj delili blago in storitve v sodelovalnih ekonoskupnostih, pri čemer se bodo manjšajoči se mejni stroški približali ničli in prinesli nove načine organiziranja gospodarskega življenja onkraj tradicionalnega, kapitalističnega tržnega modela«. Brezposelnost in izgubo delovnih mest, ki ju povzročajo avtomatizacija, robotizacija in algoritmizacija, je treba torej videti kot osvoboditev človeškega dela, ki se bo lahko zdaj preselilo v novo, socialno, sodelovalno gospodarstvo.

»Če se to sliši sanjavo ali nedosegljivo, naj povem, da se milijoni mladih ljudi že prebijajo iz starega v novi red. Pripadniki internetne generacije sami sebe vidijo kot udeležence, ne kot delavce, svoje osebne lastnosti jemljejo kot darove in ne kot veščine, ustvarjalnost pa raje izražajo na socialnih mrežah, kot pa da bi garali v pisarnah ali izvajali avtonomne naloge na trgih.« Tako kot je parni stroj ljudi osvobodil fevdalnih vezi, jih bo inteligentna tehnologija – internet stvari – osvobodila tržnega gospodarstva, garaškega dela v gospodarstvu in tradicionalnega delovnega mesta na kapitalističnem trgu. V družbi skoraj ničelnih mejnih stroškov bo pač večina življenja potekala v sodelovalnih ekonoskupnostih, osnovne materialne potrebe pa bodo »zadovoljene skoraj brezplačno«, kar napoveduje tudi 3D-tisk.

Kriza je bila torej izvrstna priložnost, da so se nove, mlade generacije »razgledale onkraj trga«. Onkraj lastniške logike. Onkraj obstoječega političnega spektra. Onkraj izključevalne družbe.

S 3D-tiskalniki že izdelujejo vsemogoče produkte, od nakita do zobnih protez, od letalskih delov do avtomobilov, celo nadomestne dele za sam 3D-tiskalnik (do natisnjene stalne baze na Luni je le še korak), kar pomeni, da ljudje postajajo »hkrati proizvajalci in porabniki svojih lastnih izdelkov«. Odprtokodni program opravi vse sam. Brez garaškega dela. Brez množice zaposlenih. Proizvodni proces 3D-tiskanja »porabi desetino materiala konvencionalne proizvodnje in pri izdelavi produkta zahteva zelo malo človeškega dela. Energija, uporabljena pri proizvodnji, prihaja iz obnovljivih virov, zajetih na kraju samem ali lokalno ob skoraj ničelnih mejnih stroških. Izdelek se oglašuje na globalnih tržnih spletiščih, znova ob skoraj ničelnih mejnih stroških. Nazadnje se izdelek uporabniku dostavi v sistemu e-mobilnega transporta, ki ga poganja lokalno proizvedena energija iz obnovljivih virov, tudi pri skoraj ničelnih mejnih stroških.« Vsakdo ima dostop do produkcijskih sredstev. »Vprašanje, kdo je lastnik in upravljavec delovnih sredstev, postane irelevantno, z njim pa tudi kapitalizem.«

Konec pomanjkanja

Kapitalizem rojeva svoje potomstvo, pravi Rifkin: »Imenuje se ekonomija souporabe v sodelovalnih ekonoskupnostih. To je prvi novi ekonomski sistem, ki vstopa na svetovni oder, odkar sta se v začetku 19. stoletja pojavila kapitalizem in socializem; gre torej za izreden zgodovinski dogodek. Sodelovalne ekonoskupnosti že spreminjajo način organiziranja gospodarskega življenja in ponujajo možnost dramatičnega zmanjšanja neenakosti dohodkov, demokratizacije globalnega gospodarstva in razvoja ekološko zdržne družbe.«

Strašanski uspeh kapitalizma je bil torej njegov neuspeh, ali bolje rečeno: »Logika kapitalizma je zasnovana tako, da propade, če uspe.« Kapitalizem se je tako razvil, da je ustvaril svojega lastnega grobarja – »nove tehnologije, katerih povečana izkoristek in produktivnost zbijata mejne stroške proti ničli, zaradi česar so mnoge dobrine in storitve potencialno brezplačne in ekonomija obilja potencialna resničnost«. Prav sam uspeh kapitalističnega sistema je postal največja ovira za nadaljnji razvoj in nadaljnje napredovanje. Trenutek njegovega zmagoslavja je pomenil njegov »neizogibni umik s svetovnega prizorišča«.

Sodelovalna ekonomija temelji na uporabni vrednosti, kapitalizem pa temelji na menjalni vrednosti – in seveda: na pomanjkanju: »Če so viri, blago in storitve pičli, imajo menjalno vrednost in jim je mogoče na trgu postaviti ceno, ki je višja od stroškov, potrebnih, da jih spravimo na trg.« Kaj pa se zgodi, ko se mejni stroški proizvodnje in storitev približajo ničli in je vse skoraj zastonj? Prvič, kapitalistični sistem izgubi oblast nad pomanjkanjem, in drugič, kapitalizem ne more več kovati dobička na račun odvisnosti nekoga drugega. Ko so mejni stroški proizvodnje in storitev skoraj ničelni, »pomanjkanja ni več, ampak ga zamenja obilje. Menjalna vrednost postane neuporabna, kajti vsakdo si lahko zagotovi toliko, kolikor potrebuje, ne da bi moral za to plačati.« Izdelki in storitve imajo le še uporabno in souporabno vrednost, ne pa več menjalne.

In še nekaj se zgodi, pravi Rifkin – ko se produktivna gospodarska dejavnost družbe približa skoraj ničelnim mejnim stroškom, neoliberalci obmolknejo. Blago in storitve se osvobodijo trga in tržnih cen. »Ironija je v tem, da takrat, ko mejni stroški padejo na skoraj nič, blago in storitve postanejo skoraj brezplačni, dobički izhlapijo in zasebna lastnina za izmenjavo na trgu izgubi smisel. Tržni mehanizem v svetu skoraj brezplačnega blaga in storitev v gospodarstvu obilja postaja čedalje bolj nepotreben, kapitalizem pa se krči v obrobno ekonomsko domeno.« Skoraj ničelni mejni stroški omogočajo splošno blaginjo. In družba skoraj ničelnih mejnih stroškov bi lahko človeštvo popeljala iz »gospodarstva pomanjkanja v gospodarstvo zdržnega obilja«.

Sodelovalne, souporabniške skupnosti so »osnovnejše od vlad in trga,« je nekoč zapisal Jonathan Rowe, eden izmed vizionarjev novih, omreženih skupnosti. A vse to še ne pomeni, pravi Rifkin, da bo »ekonoskupnostni model neizogibno usmerjal naslednje poglavje v človeški zgodbi. Medtem ko se sodelovalci vzpenjajo, so kapitalisti razdeljeni. Globalne energetske družbe, telekomunikacijski velikani in zabavna industrija so zasidrani v drugi industrijski revoluciji, obvladujejo obstoječo paradigmo in uživajo politično podporo.«

Zelo verjetno je, da bodo kapitalistični trg in sodelovalne ekonoskupnosti obstajali sočasno, toda kapitalizem bo lahko obstal in živel ob svojem potomstvu le pod pogojem, da bo »sposoben ustvarjati nove poslovne modele in prakse, ki bodo podpirali razvoj ekonomije souporabe«.

Kapitalistični sistem je ustvaril »krovni organizacijski okvir« za vsakdanje komercialno, družbeno in politično življenje, a je začel povsem očitno pešati, tako da pred nas stopa hibridno gospodarstvo, kombinacija kapitalističnega trga in souporabe, kapitalizma in socializma. Kapitalizem bo obstal le v obsegu, v katerem bo lahko souporabljen. Uporaben bo le, če bo souporaben. Kot avto.

Sodelovalna ekonomija temelji na uporabni vrednosti, kapitalizem pa temelji na menjalni vrednosti – in seveda: na pomanjkanju.

To, da se svetovna ekonomija po krizi ne pobere in ne pobere, da je anemična, da stagnira in se krči, bega in preseneča ekonomiste. Toda: kaj če to le potrjuje Rifkinovo tezo, da je veliko ekonomije preprosto »prebegnilo« v sodelovalno, souporabniško ekonomijo? Je pa tudi res, da to, kar Rifkin popisuje v Družbi ničelnih mejnih stroškov, zelo lepo dopolnjuje teze o »koncu kapitalizma«, ki so jih razvili koavtorji knjige Ali ima kapitalizem prihodnost? (Immanuel Wallerstein, Randall Collins itd.). Če naj rezimiram: to, da kapitalizem ni več sposoben ohranjati ravni dobička, da zmanjkuje dežel, ki bi jih bilo mogoče brezmejno izkoriščati, in da načelo brezmejnega kopičenja kapitala (»akumulacije kapitala, zato da bi akumulirali več kapitala«), ki je sine qua non kapitalizma, izgublja tla, pomeni, da se kapitalizem vse bolj približuje točki, ko se tudi samim kapitalistom ne bo več izplačal. To, da ni več sposoben ohranjati zaposlenosti (proces tehnološkega izrivanja dela je vse ekstremnejši), pa pomeni, da se kmalu ne bo več nikomur izplačal.

Približujemo se točki, ko bo spet vse mogoče. Lahko, da bo kapitalizem propadel, ne da bi se zares zlomil. Lahko, da ga bodo reformirali, tako da bodo imeli po novem vsi ljudje na svetu take pravice, kot so jih imeli zahodni delavci po II. svetovni vojni. Lahko, da bo ostal del svetovne politične ekonomije, a da ne bo več prevladoval. Lahko, da bo prišlo do velike postkapitalistične prerazporeditve bogastva (v prid vseh tistih, ki so jih nove tehnologije izrinile). Lahko, da bo krizo kapitalizma dopolnila ekološka katastrofa, ki bo za sabo potegnila strašne premike, hude migracijske pritiske, velike humanitarne katastrofe in vojne, morda celo nuklearne. In ja, lahko, da bo kapitalizem nasledil fašizem, pravi Wallerstein.

Spet je vse mogoče, toda nihče nam ne jamči, da je zgodovina na naši strani in da smo mi tisti, ki bodo podedovali svet. »Zgodovina ni na nikogaršnji strani.«

Deli in vladaj

Souporabi avtomobilov napovedujejo skokovito rast. Bitka za prevlado na trgu je v polnem razmahu.

Staš Zgonik

Električni car sharing v Parizu

Električni car sharing v Parizu

»Car sharing«, souporaba avtomobilov, je v zadnjih letih doživel velik razmah. Po svetu je trenutno v okviru desetin različnih sistemov v uporabi okoli sto tisoč vozil, sheme avtomobilske souporabe imajo približno šest milijonov registriranih članov.

Pri car sharingu ne gre za virtualna taksi podjetja, kot je Uber. Storitev ne vključuje voznika, temveč zgolj kratkoročni najem avta, ki ga je mogoče s pomočjo telefonske aplikacije rezervirati in prevzeti na več različnih mestih. Pravzaprav gre za evolucijo vsem znanega rent-a-carja, ki skuša uporabnikom karseda olajšati izposojo. Ni jim treba iskati poslovalnice podjetja, avtomobil je mogoče prevzeti in pustiti na številnih mestih znotraj določenega območja. Največja podjetja z največ avtomobili delujejo po principu »prostega toka«, kar pomeni, da je avtomobil znotraj določenega območja mogoče pustiti na kateremkoli prostem parkirnem mestu.

Čeprav še vedno obstaja nekaj skupnostnih shem car sharinga, pri katerih svoje avtomobile v izposojo ponujajo posamezniki, primat na trgu vedno bolj prevzemajo kapitalsko močne korporacije. V car sharingu tako najdemo vse večje ponudnike klasičnega rent-a-carja, kot sta recimo Avis in Hertz, ter tudi številne proizvajalce avtomobilov, med katerimi prednjačita predvsem nemška Daimler s svetovno najbolj razširjenim sistemom Car2Go in BMW s svojim DriweNow. Volkswagen s sistemom Quicar caplja za konkurenco. V Nemčiji je v okviru več kot 100 različnih shem souporabe s približno milijon člani v skoraj 500 mestih na voljo več kot 15 tisoč avtomobilov, kar pomeni skoraj polovico celotne evropske številke. Nemški proizvajalec industrijskih plinov Linde namerava letos v Münchnu vzpostaviti prvo shemo car sharinga z avtomobili na vodikove gorivne celice.

Proizvajalci avtomobilov se vse bolj vidijo kot »podjetja za zagotavljanje osebne mobilnosti«.

Zavedajo se, da lahko tehnološka revolucija, ki je na kolena spravila že marsikatero veliko multinacionalko, usodna tudi zanje.

Prvo shemo car sharinga naj bi v kratkem dobili tudi v Sloveniji. Po pisanju portala Siol.net naj bi sistem vzpostavil slovenski ponudnik vozil v najem Avantcar. Ta si je v zadnjih letih, tudi s pomočjo subvencij Eko Sklada, zgradil zavidanja vredno floto električnih avtomobilov. Iz podjetja nam na naša vprašanja o podrobnejših načrtih niso odgovorili, Siol pa navaja, da naj bi na osmih lokacijah po Ljubljani uporabnikom ponudili izposojo 30 električnih vozil različnih znamk. Majhnost Slovenije je lahko z vidika uporabnosti električnih vozil pomembna prednost. Najbolj zgleden primer povsem »električnega« car sharinga sicer deluje v Parizu, kjer je v okviru sheme Autolib, ki jo upravlja francoska družba Bolloré, na voljo približno 1800 električnih vozil Bluecar, ki jih je zasnoval italijanski oblikovalec Pininfarina.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.