MLADINA Trgovina

Petja Grafenauer  |  foto: Uroš Abram

27. 5. 2016  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Portret

Valerie Wolf Gang, videastka

... ki je pri petindvajsetih že skoraj veteranka razstav in rezidenc

Odraščala je v družini dveh kemikov v Mengšu pri Ljubljani. Kontakta z likovno umetnostjo, razen pri likovnem pouku, kjer so so se z glino bolj obmetavali kot ustvarjali, ni imela. Pa vendar je želela na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Doma so bili sicer proti, a na njeno stran je stopila šolska psihologinja in dosežen je bil kompromis: umetniška šola, a gimnazijska smer. Takrat se ji je odprl svet. Prvemu srečanju z umetnostjo je sledil razcvet v šoli in zunaj nje. Bila je predsednica dijaške skupnosti in organizirala je številne dogodke. Starše je prepričala celo, da so jo peljali v Pariz, v Louvre, največji muzej na svetu, ki je bil zanjo veliko odkritje, mami in očetu pa se je zdel le »ok«.

Od nekdaj jo je privlačilo snemanje, razmišljala je o študiju na AGRFT, a klasični film je v resnici ni zanimal. Vleklo jo je tudi v gledališče, pa klasično umetnost. In tako se je vpisala na Visoko šolo za umetnost Univerze v Novi Gorici, ki je takrat še domovala v Ljubljani. Že v prvem letniku se je angažirala tudi zunaj študijskih okvirov in od blizu spoznala, kakšne so pravzaprav možnosti umetnika za delo. Kmalu je bila sprejeta tudi na prvo umetniško rezidenco: v Singapur. To je bil njen prvi pravi profesionalni stik s svetom umetnosti. Prvič je opazovala umetnike »v naravnem okolju« in se od njih v tem času mnogo naučila. Instalacija, ki jo je ustvarila, pa je bila deležna precejšnje pozornosti.

Takrat se ji je zazdelo, da bi lahko nadaljevala v tej smeri. In res, bivala je še v številnih rezidencah za umetnike, hkrati pa je pridobivala tudi obilo izkušenj z razstavljanjem, predvsem po Evropi. Bila je denimo na treh rezidencah v Avstriji, v Nemčiji, na Hrvaškem, v Luksemburgu, pa na filmski rezidenci v Srbiji … Njeni gostitelji so včasih prav šokirani, ko ugotovijo, da ima šele 25 let, pa že tako obsežen življenjepis.

Ni ji žal, da je izbrala manjšo umetniško šolo, saj se ji zdi, da tako ni razvila občutka o zapletenosti stvari, s katerim so pogosto obremenjeni njeni vrstniki. Dali so ji tudi jasno vedeti, da obstaja tudi svet zunaj zidov fakultete. A še vedno se je počutila »le« študentka, vse dokler ni slišala, kako je Ulay, legenda performansa, njeni sošolki, ki se je želela izogniti odgovornosti, češ da se v umetnosti le preizkuša, rekel: »Ne, ko nastopaš v galeriji, nisi študentka, umetnica si!« Od takrat o sebi razmišlja drugače. Razume, da mladost ni ovira, da ne bi poskušala javno izraziti tistega, kar misli in čuti.

Njena diplomska naloga Vloga režiserja v video instalaciji je bila poskus, da bi ugotovila, kdo pravzaprav je. A prišla je do spoznanja, da predalčkanja ne potrebuje. Najbolj jo zanima video, medij, s katerim je pravzaprav odraščala. Že njen oče je imel digitalno videokamero in snemanje je bilo del družinskega vsakdana. »Video,« pravi, »je kot risba, je moje primarno sredstvo izražanja.« Zadnje čase piše poezijo in v njej išče prizore, ki jih potem snema, pa ureja, spreminja in prestavlja. Ob tem pa ves čas razmišlja, kako bi nastajajoče delo tudi razstavila, saj želi, da njena sporočila najdejo gledalca.

Umetniški poklic ji za zdaj še ne omogoča preživetja. Tako vsak dan po osem ur snema enega izmed resničnostnih šovov, preostali čas pa namenja umetniškim projektom. Ukvarja se tudi z drugimi komercialnimi deli, kot snemalka, režiserka, občasno tudi montažerka. Tako se nenehno izpopolnjuje v tehničnih veščinah, to pa ji je potem v pomoč pri pripravi videov za umetniško produkcijo. Da je našla ravnovesje med delom za denar in ustvarjanjem, je potrebovala kar nekaj časa. Medtem pa sta se izčistili tako njen način dela kot tudi poetika njenih za zdaj raznolikih del.

Ker je veliko časa preživela v tujini, se ji zdi, da je kar malo izgubila stik z lokalnim okoljem. Vrnila se je drugačna, okolje pa je ostalo skorajda enako. Zato zdaj spet išče stik s slovensko umetniško sceno, ki se ji zdi zelo zanimiva, a je ne pozna dovolj. Opazuje jo s svežimi, radovednimi očmi. Sama pa je medtem svoje izkušnje s tujino in delovanjem v mednarodnih umetniških kolektivih podrobno preučila v magistrskem delu.

Te dni znova odhaja v Avstrijo, kjer bo sodelovala z mednarodnim gledališkim kolektivom, ki svoje projekte prepleta z drugimi umetniškimi zvrstmi. Ustvarili bodo potujočo prostorsko instalacijo, ki bo obiskovalce postavila v vlogo migrantov. Po tem družbeno angažiranem delu, ki problematizira evropsko protimigrantsko politiko, se bo vrnila in novembra jo čaka razstava v steklenem atriju ljubljanske mestne hiše. Decembra bo predstavila še eksperimentalni novomedijski projekt, ki ga razvija v sodelovanju z Aksiomo.

Potem pa si bo vzela odmor. Čeprav … pripravlja tudi delavnice eksperimentalnega filma in tudi poučevanje jo veseli. Prvi filmčki njenih učencev so tu in tam že sprejeti na festivale. V prihodnosti bi rada širila vedenje o poklicu videasta med ljudi. In še in še.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.