Staš Zgonik  |  foto: Borut Krajnc

27. 5. 2016  |  Mladina 21  |  Družba  |  Intervju

»Otroci potrebujejo čim več stika z realnim svetom. To govori vendar zdrava pamet. Za to ni treba pisati knjig, uvajati strašljivih izrazov.«

Dr. Zvezdan Pirtošek

nevrolog

Predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti in predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski Nevrološki kliniki velja za enega najboljših slovenskih nevrologov in enega najboljših sogovornikov med zdravniki, saj je vedno oborožen z goro zanimivih informacij o možganih. Z njim smo se pogovarjali o domnevno pogubnem vplivu sodobne tehnologije na mlade možgane, napredku v nevroznanosti in možganskem davku, ki ga plačujemo za podaljševanje življenjske dobe.

Nedavno je veliko prahu dvignil slovenski prevod knjige nemškega nevrologa Manfreda Spitzerja z naslovom Digitalna demenca, v kateri avtor svari pred domnevno usodnim vplivom tehnologije na razvoj otroških možganov. Kako sprejemate to njegovo tezo?

Ne tako navdušeno. Po mojem mnenju je že sama uporaba izraza demenca v tem kontekstu preveč lahkotna, vzbudi pa pozornost in strah. Vemo, da je demenca zelo huda, večinoma neusmiljeno napredujoča bolezen, ki človeka v nekaj letih oropa praktično vseh umskih funkcij.

Ali avtorju odrekate kredibilnost?

Ne, gre za uglednega znanstvenika z univerze v Ulmu. A v tej knjigi, ki ni znanstvena, Spitzer na podlagi anekdotičnih opisov, mnenj, anket, nepovezanih študij in sklepov prihaja do težkih zaključkov, ki bi jih lahko dala le skrbno načrtovana, dolgotrajna in prospektivna znanstvena študija. Njegove besede so zanesljivo vredne razmisleka. Ne nazadnje je tudi ameriška akademija za pediatrijo pred nekaj leti priporočila, naj otrok pred drugim letom raje ne izpostavljamo zaslonom. To obdobje življenja je izjemno pomembno za interakcijo s svetom, za pridobitev osnovnih občutkov, kaj je težko, kaj je ostro, kaj je mokro ... Spitzer pač svari, da v zgodnjem obdobju potrebujemo čim več stika z realnim svetom. Ampak to govori vendar zdrava pamet. Za to ni treba pisati knjig, uvajati strašljivih izrazov. Nihče med nami ne pozna starša, ki bi svojemu leto in pol staremu otroku dovolil, da se osem ur na dan igra na tablici.

Kako sodobna tehnologija vpliva na naše možgane?

Pravzaprav vse, kar se dogaja okrog nas, vpliva na naše možgane. Že pred rojstvom možgani vpijajo vse, kar zaznajo; bitje materinega srca, oddaljene glasove. Če nosečnici pogosto predvajate jazz, bo otrok po rojstvu tej glasbi prisluhnil na poseben način, drugače kot drugim zvrstem. Že v prvih urah po rojstvu lahko otrok prepozna materin obraz, njen vonj. Iluzorno bi bilo reči, da prihod digitalne tehnologije nima nikakršnega vpliva. Seveda ga ima, tako kot ga je imela iznajdba prvega kamnitega orodja, pa zemljevidov, pisave ... Skozi vse življenje so naši možgani plastični. Nastajajo novi nevroni, nove sinapse. Posebej plastični pa so seveda možgani v prvih letih našega življenja. In za marsikatere dejavnosti obstajajo določena kritična obdobja, ki lahko, če jih zamudimo, usodno vplivajo na razvoj. Če na primer otrok v prvih dveh, treh letih ne bo slišal govora, bo ta funkcija za vedno okrnjena.

Bi lahko vplivu tehnologije pripisali kakšne specifične spremembe na možganih?

Odvisno od tehnologije. Vsakič, ko so ljudje naredili tehnološki preboj, so sledile tudi spremembe v možganih. Ko so na primer začeli uvajati zemljevide, se je izrazito okrepil del možganov, odgovoren za abstraktnejšo vidno-prostorsko predstavo. Ko so začeli uporabljati številke, se je okrepil spet drug del možganov. Tipkovnice in zasloni na dotik prav tako vplivajo na krepitev dela možganov, kjer je reprezentacija prstov. Z vsakim napredkom so se možgani prisiljeni reorganizirati. Po drugi strani pa je povsem običajno, da starejša generacija napredek spremlja z nezaupanjem. Ob uvedbi pisave so se nekateri – tudi Sokrat – bali, da bo prelivanje znanja na kamne osiromašilo um človeka, ki piše. Ko so uvedli vlake, so se kmetje bali, da njihove krave ne bodo več dajale mleka. Tudi do elektrike je sprva vladalo velikansko nezaupanje. Enako do avtomobilov.

»Nihče med nami ne pozna starša, ki bi svojemu leto in pol staremu otroku dovolil, da se osem ur na dan igra na tablici.«

Torej je strah pred pogubnim učinkom tehnologije le še eden v dolgi vrsti neupravičenih strahov?

Vse je stvar vsebine, konteksta in odmerka. Strahovi se lahko izkažejo za upravičene, a ne zaradi same tehnologije, ampak zaradi načina, kako ljudje to tehnologijo uporabljajo. Jedrska energija je razdejala Hirošimo in Nagasaki, hkrati pa zdravi bolnike in nam greje in osvetljuje domove. Napačno je kriviti tehnologijo za napake, ki jih naredi družba.

Pa vas kaj skrbi vpliv sodobnega sveta na naše možgane?

Ljudje so v povprečju vse bolj inteligentni. Vsaka generacija ima v povprečju za tri točke višji inteligenčni kvocient. To je tako imenovani Flynnov efekt, ki tudi ne podpira koncepta 'digitalne demence'. Vprašanje pa je, ali je s tem človeštvo tudi bolj modro. Modro do katere meje? Za Slovenijo? Evropo? Človeštvo? Vsa živa bitja? Naš planet? Vesolje? Ali je naša vedno večja sposobnost prilagajanja okolju tudi dolgoročno vzdržna? Uvajanje novih tehnologij vsekakor zahteva določeno mero previdnosti, vendar pa podpihovanje strahu pred vsemi možnimi potencialnimi negativnimi učinki ni pravi odgovor.

Je dobro, da Google nadomešča učenje na pamet?

V možganih imamo več vrst zavestnega (eksplicitnega) spomina: delovni spomin, v katerem za nekaj deset sekund vzdržujemo informacijo, ki jo bomo uporabili; semantični spomin za prepoznavanje dejstev in konceptov; epizodični spomin za pretekle dogodke. Najglobje v možganih pa je četrti, implicitni, nezavedni spomin. Digitalizacija nam te spomine reorganizira. Manj je poudarka na učenju in zadrževanju dejstev, manj je poudarka na učenju na pamet. Semantični in epizodični spomin na neki način vse bolj predajamo »zunanjim izvajalcem«. Dejstva so nam s pomočjo interneta vedno dostopna, vidne spomine in glasove, ki bi jih že zdavnaj pozabili, hranimo v oblaku. In s tem na neki način izgubljamo. Pred leti je bila precej odmevna raziskava, ki je pokazala, da se veliko ljudi sploh ni moglo spomniti svoje telefonske številke. Bolj kot učenje na pamet postaja pomembna sposobnost iskanja informacij. Hkrati z upadanjem potrebe po semantičnem in epizodičnem spominu pa se spreminja delovni spomin, ki nam omogoča, da v svetu instantnega dostopa do neštetih informacij plujemo k tistemu, kar iščemo. Ob hitrem razvoju tehnologije pa obstaja določena nevarnost, da se nekaterim ne bo uspelo dovolj hitro prilagoditi in bodo ostali brez dostopa do ključnih informacij.

Dr. Pirtošek v pisarni hrani modele možganov, kakršne si je v okviru šolskega natečaja zamislil 8-letni deček. Na levi strani so možgani njegovega očeta, na desni pa njegovi.

Dr. Pirtošek v pisarni hrani modele možganov, kakršne si je v okviru šolskega natečaja zamislil 8-letni deček. Na levi strani so možgani njegovega očeta, na desni pa njegovi.

Če lahko možgane razbremenimo pomnjenja, jih lahko bolje uporabljamo za druge naloge? Ali učenje na pamet izgublja pomen?

Nisem naklonjen ne eni ne drugi skrajnosti. V medicini se vse pogosteje dogaja, da v ambulanto pride bolnik, oborožen z goro podatkov o svoji bolezni, ki jih je snel z interneta. A celotno sliko lahko vidi le zdravnik, nekdo, ki se je dolga leta osredotočeno učil o telesu in bolezni. Le skozi izkušnjo celovitega znanja in osredotočenosti je digitalno brskanje in hitro večmodalno preskakovanje med Wikipedijo, Medlinom in YouTubom lahko v izjemno pomoč; če celovitega, tradicionalnega znanja ni, bosta tako bolnik kot zdravnik izgubljena v morju nepovezanih informacij. Hipermnezija (preveč spomina) je lahko prav tako usodna kot amnezija (brez spomina).

Veliko je bilo napisanega o izginjanju pisanja na roko z repertoarja esencialnih znanj. Je to nujno slabo?

Pisanje na roko zajema nekoliko druge predele možganov kot tipkanje in verjetno oblikuje nekoliko drugačne kognitivne vzorce; po kapi lahko lažje vzpostavimo komunikacijo, če bolnikovo roko vodimo po sledi črk. Pisanje na roko zna biti ustreznejše v procesu učenja istih jezikov, kjer je izgovarjava zelo drugačna od zaporedja črk. Če pa končni cilj pisave vidimo – podobno kot Sumerci pred 4000 leti – predvsem v čim bolj preprostem in avtomatiziranem prenosu misli na zunanji medij, lahko to učinkoviteje dosežemo s tipkanjem ali dotikom.

»Povsem običajno je, da starejša generacija napredek spremlja z nezaupanjem. Ob uvedbi pisave so se nekateri – tudi Sokrat – bali, da bo prelivanje znanja na kamne osiromašilo um človeka, ki piše.«

Kaj pa uvedba navigacijskih naprav? Kako bo vplivala na našo sposobnost orientacije?

Nekaj raziskav nakazuje – najbolj znana je tista z londonskimi taksisti –, da se del možganov, pomemben za navigacijo v prostoru (hipokampus) okrepi z vidno-prostorskimi nalogami; in obratno, da se bo ta del nekoliko zmanjšal, če uporabljamo GPS. Ti izsledki so skladni z eno od osnovnih zakonitosti delovanja možganov: »Use it or lose it.«

Tudi tehnologija za virtualno resničnost je prišla do točke, ko je postala dostopna širokemu krogu ljudi. Vidite kakšno zanimivo potencialno posledico tega?

Predvsem se družba ne bi smela bati napredka in novih spoznanj. Bolj ko na oder človekove in družbene izkušnje prihaja znanost, čeprav tiho in negotovo, manj je prostora za laži, predsodke, ideologijo in politiziranje. Znanost temelji na umirjenem in argumentiranem pogovoru o realnosti, to pa s seboj prinese tudi potrebo po moralnosti, etičnosti, zlasti na področjih, kot sta nevroznanost in genetika. In virtualne resničnosti ne gre obravnavati prav nič drugače kot drugih tehnologij. Njena uporaba v medicini je potencialno izjemno koristna, na primer za pomoč pri premagovanju hudih fobij, posttravmatskega stresnega sindroma, pri rehabilitaciji bolnikov s Parkinsonovo boleznijo, v veliko oporo je lahko pri učenju mladega kirurga. Spet, vse je odvisno od načina, na katerega družba novo tehnologijo uporablja.

V filmu Matrica človek, ki ga ubijejo v virtualnem svetu, umre, ker telo ne more preživeti brez uma. Nas bodo naše izkušnje v virtualni resničnosti zaznamovale v resničnem življenju?

Zanesljivo. Zelo dobro narejena virtualna resničnost v naših možganih aktivira iste centre kot realnost. In tega se je pri uvajanju tehnologije vsekakor treba zavedati. Ni pa nas treba biti strah.

Na začetku ste omenili vpliv glasbe na možgane. V zvezi s tem vedno pomislimo na klasično glasbo. Pa je res kakšna razlika med klasično glasbo in na primer elektronsko glasbo, rockom?

Na to vprašanje ne morem odgovoriti, ker enostavno ni raziskav, ki bi na ta način primerjale različne zvrsti. Večina raziskav o vplivu glasbe na možgane je bila pač narejena s klasično glasbo. Seveda bodo različni ritmi, frekvence, harmonije izzvali različne možganske odzive, ne vidim pa logike za svojstveno, posebno fiziologijo klasične glasbe.

Je igranje inštrumenta res najboljša in nenadomestljiva vadba za možgane?

Igranje inštrumenta je čudovita 'vadba za možgane', za koga tudi najboljša in nenadomestljiva. A vprašajte pesnika, slikarja, šahista, atleta ...

Michelangelo je na znameniti freski Stvarjenje Adama v sikstinski kapeli na skrivaj pokazal, da pozna anatomijo možganov.

"Michelangelo je na znameniti freski Stvarjenje Adama v sikstinski kapeli na skrivaj pokazal, da pozna anatomijo možganov."
© Wikipedia

Uporabo tehnologije pri otrocih je mogoče razumeti tudi v kontekstu tega, da se starši na vse pretege trudimo, da našim otrokom ne bi bilo dolgčas. Je to prav ali ima tudi dolgčas svojo funkcijo?

Možganom praktično nikoli ni dolgčas. Iz zgodovine obstajajo dokumentirani žalostni primeri tega, kaj se zgodi, če otrokom ne ponudimo zadostne stimulacije. V času komunizma so v Romuniji otroke, ki so bili drugačni, ki so imeli kakšne bolezni, poslali v odmaknjene kraje, kjer so jih po desetine strpali v en prostor in jih prepustili same sebi. Ti otroci so se v iskanju stimulacije ure in ure zibali naprej in nazaj. Razvili so svoj jezik, ki ga ni razumel nihče drug. Možgani hrepenijo po dražljajih, po neki vsebini. In če ne gre drugače, bodo to vsebino ustvarili sami. Pri mnogih možganskih boleznih opažamo, da bolniki po ves dan ležijo v postelji, pripovedujejo, da so bili na tržnici. Ne lažejo, nimajo prividov, njihovi možgani ustvarijo vsebino, ker morajo zapolniti praznino. Govorimo o konfabulacijah. Pri ljudeh, ki jih osamimo, se pogosto razvijejo prividi ali prisluhi, halucinacije. Sicer pa otroci poleg stimulacije potrebujejo veliko počitka. Tudi ko možgani na videz ne delajo ničesar, se v njih dogaja ogromno. Tudi v spanju potekajo živahni procesi utrjevanja čez dan pridobljenega znanja in izkušenj.

Velikokrat pogovorno rečemo, da nam uživanje drog ali pa tudi recimo pretirana uporaba tehnologije lahko »skuri« možgane. Koliko je resnice v tem?

V nekaterih primerih bi lahko izraz vzeli skoraj povsem dobesedno. Določene snovi, ki jih nadzorovano uporabljamo tudi v medicini, lahko popolnoma izčrpajo zaloge nevrotransmiterjev v možganih, lahko nam uničijo možganske celice. Možgane pa je mogoče »skuriti« tudi na povsem mehaničen način. V ZDA trenutno poteka eden največjih sodnih sporov, v katerem tisoče nekdanjih zvezdnikov ameriškega nogometa toži športno zvezo, saj je skoraj tretjina dementnih. Izkazalo se je namreč, da sodelovanje v kontaktnih športih bistveno poveča verjetnost za razvoj demence. Na to smo opozarjali že pred desetletji. Ena mojih prvih znanstvenih objav izvira iz preučevanja boksarjev med mojim izobraževanjem v Londonu. Skupina boksarjev, med katerimi je bil tudi Mohamed Ali, je razvila parkinsonizem in pri nekaterih so bile prisotne poškodbe možganov. Jasno je bilo, da je nekaj hudo narobe, pa čeprav so funkcionarji športnih zvez opozorila skušali dolgo pometati pod preprogo. V zadnjih letih je več slavnih igralcev ameriškega nogometa naredilo samomor; Dave Duerson je zahteval, da njegove možgane po samomoru pregledajo nevropatologi, za Juniorja Seauja so obdukcijo zahtevali starši. Pri obeh je bil pogled na možgane grozljiv – bili so dobesedno preluknjani, fizično uničeni.

»Manj je poudarka na učenju in zadrževanju dejstev, manj je poudarka na učenju na pamet. Semantični in epizodični spomin na neki način vse bolj predajamo 'zunanjim izvajalcem'.«

Je nogomet kot najbolj razširjen svetovni šport tudi tvegan?

Čim neki šport vključuje pogoste udarce v glavo, se nevarnost poveča. Več udarcev v glavo prejmete, večje je tveganje. Zanimivo je, da smo pri preučevanju boksarjev ugotovili, da imajo tisti, ki so jih večkrat nokavtirali, manjše tveganje za demenco, saj so takrat dvoboj pač prekinili. Tisti boksarji, ki so sposobni kljub neštetim udarcem ostati na nogah, z malim številom nokavtov, so v največji nevarnosti. Simptomi so odvisni tudi od lokacije udarcev. Pogosti udarci v vrhnji del glave (nogomet) povečujejo predvsem tveganje za demenco, udarci v brado (boks) pa za Parkinsonovo bolezen.

Nevroznanost je v zadnjem času izjemno popularna. Številni znanstveniki s pomočjo naprav za magnetno resonanco zaznavajo aktivne dele možganov ob določenih stimulacijah iz okolja. Razvijajo se nove discipline s predpono 'nevro-', na primer nevroekonomija, nevromarketing. Kako gledate na to?

Ne z naklonjenostjo. Zdi se mi, da je v ozadju tega bolj želja po zaslužku s pomočjo lažne kredibilnosti, 'znanstvenosti', ne po širjenju uporabnega znanja. Je pa res, da so možgani najmanj raziskani organ. Najprej zato, ker so varno zaprti v koščeni skrinji, lobanji in v to skrinjico smo s slikanji prodrli šele v zadnjih letih. Potem tudi zato, ker so v mnogih religijah možgane (še bolj pogosto pa srce) povezovali z dušo; in po duši se res ne spodobi brskati ali jo s pretirano vnemo preučevati. Zanimivo je, da so znanstveniki, zdravniki in umetniki kljub prepovedi skrivaj secirali, tudi možgane. Tako je Michelangelo na znameniti freski Stvarjenje Adama v Sikstinski kapeli na skrivaj pokazal, da pozna anatomijo možganov. Slika je nenavadna: Adam je namreč, še pred božjim dotikom, že ustvarjen, z renesančno krepkim telesom, odprtimi očmi, čakajoč ... In takrat, če smo nevropatolog, lahko opazimo nekaj nenavadnega – Bog z angeli je upodobljen v obliki prereza možganov. Michelangelo nam na svoj način sporoča, da Adam ne čaka življenja, saj je že živ. Ne, Bog mu bo podaril – um.

Je inteligenco mogoče zaznati z medicinskimi aparaturami?

Inteligenco je mogoče zaznati samo v nekem praktičnem delovanju znotraj nekega konkretnega okolja. Biti inteligenten v ambulanti na Nevrološki kliniki je nekaj povsem drugega kot biti inteligenten v majhni vasici ob Amazonki. Kulturološke dimenzije inteligence ni mogoče zanemariti. Lahko pa medicina s pomočjo sodobnih aparatur veliko pove o mehanizmih delovanja možganov in se prek tega dotika tudi velikih vprašanj, ki so bila do nedavna izključno v domeni filozofije ali teologije, in ponuja svoje odgovore, ki seveda niso vedno ne všečni in ne dokončni.

Na primer?

Stoletja so bili npr. filozofi razdvojeni, ali je bit človeka bolj v razumu (Kant) ali v primordialni čustvenosti (Rousseau). Na podlagi študij bolnikov, ki jim je bolezen prekinila povezave med razumskimi in čustvenimi predeli možganov, je nevrolog Antonio Damasio razbil Kantovo iluzijo veličine človeka čistega razuma. Drug nevroznanstvenik, Libet, je ugotovil, da se možganska aktivnost začenja dolgo pred našo zavestno odločitvijo, in zasejal hud dvom o konceptu svobodne volje. Z odkritjem zrcalnih nevronov so nevroznanstveniki pojasnili, zakaj smo po svoji naravi sočutni, empatični in ne (samo) egoistični. Danes natančno vemo, kaj se dogaja v možganih, ko slep človek hodi tako, da se spretno umakne vsem oviram.

Kot ste rekli na začetku, izraza demenca ni primerno uporabljati preveč na lahko. Se kot družba zavedamo razsežnosti problema?

Gre za bolezen, s katero nekako plačujemo dejstvo, da smo v zadnjem stoletju z napredkom v medicini tako zelo podaljšali povprečno življenjsko dobo. Pred stotimi leti je bila povprečna življenjska doba pod 50 let. V porodnišnici zraven naju pa se prav zdaj rojeva punčka, ki bo imela več kot 50 odstotkov možnosti, da bo doživela svoj stoti rojstni dan. Alzheimerjeva demenca je bolezen staranja. Po šestdesetem letu, ko ima demenco vsak stoti, se odstotek na vsakih pet let podvoji. Po osemdesetem letu ima demenco praktično že vsak tretji. Gre za posebno hudo bolezen, ki bolnika oropa njegovega bistva. V nekaj letih postane prazna lupina, nezmožen prepoznavanja ljudi okoli sebe in nezmožen opravljanja osnovnih vsakdanjih opravil. Nekateri bolniki so fizično v odlični kondiciji, pa lahko umrejo od lakote, ker ne znajo odpreti hladilnika. Poleg tega se jih družba tradicionalno sramuje in jih odrinja. Demenca s seboj prinese veliko trpljenja. Najprej trpi bolnik, ki se zaveda, da se nekaj dogaja, da mu um peša. Ko bolezen dovolj napreduje, se bolniki izgubijo in takrat so na neki način zadovoljni. Pozabijo, da jih je pred petimi minutami bolel zob, pozabijo na vse težave. Hkrati pa je to čas, ko se trpljenje prenese na bližnje, ki morajo za te bolnike skrbeti. Navadno so to ravno tako ostareli možje ali žene, ki obupujejo, se sčasoma popolnoma izčrpajo ter padejo v hudo depresijo. V teh primerih bi družba res morala bolj organizirano pristopiti k pomoči in podpori.

»Čim neki šport vključuje pogoste udarce v glavo, se nevarnost za nevrodegenerativne bolezni poveča. Več udarcev v glavo prejmete, večje je tveganje.«

Kako razširjena je danes demenca?

V Sloveniji je približno 30 tisoč obolelih. Ker pa bolnik z demenco potrebuje še enega, pogosteje dva skrbnika, je trenutno v Sloveniji vsaj sto tisoč ljudi, ki so zaradi demence tako ali drugače prizadeti. Čez dvajset let se bo število ljudi z demenco podvojilo, kar pa pomeni, da bo to problem, ki bo prizadel že vsakega desetega prebivalca Slovenije.

Kakšni so obeti za zdravilo?

Dolgo časa nismo imeli na voljo prav nobenih zdravil. Veliko je k premiku na tem področju prispeval nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan, ki je takoj po koncu svojega drugega mandata javno spregovoril, da ima Alzheimerjevo bolezen. To je močno spodbudilo razvoj novih zdravil. Danes vemo, da demenco sproži pomanjkanje nekega nevrotransmiterja, ki ga z zdravili skušamo nadomeščati, vendar pri vseh bolnikih nismo uspešni. Na žalost je v zadnji letih farmacevtska industrija ugotovila, da je vlaganje v razvoj novih zdravil za demenco zelo drago in hkrati ne najbolj dobičkonosno. Dolgoletne klinične raziskave pri starih ljudeh s številnimi pridruženimi boleznimi in negotovo prognozo so drage in nepredvidljive. Enostavno se bolj splača vlagati v razvoj viagre, zdravil za bolezni, kjer se bo učinek pokazal takoj, zdravila pa so lahko preskušana na mlajših bolnikih ...

Kako lahko najučinkoviteje zmanjšamo tveganje za razvoj nevrodegenerativnih bolezni? Kaj je najboljši možganski fitnes?

Približno deset odstotkov primerov demence je povsem genetsko pogojenih. Pri večini pa je genetska sestava zgolj dejavnik tveganja, ki ga je mogoče s primernim ravnanjem zmanjšati. Izjemno pomembna je fizična aktivnost. Prav tako ključno je vzdrževanje miselne aktivnosti, pa s tem ne mislim samo na reševanje križank v starosti. Kot izjemno učinkovito se kaže učenje tujih jezikov. Študije kažejo, da znanje tujega jezika v povprečju za skoraj pet let odloži pojav demence. Izjemno pomembna pri preprečevanju nastanka demence je tudi ustrezna prehrana, recimo mediteranska dieta.

Priporočila za zdrave možgane so pravzaprav enaka splošnim priporočilom za zdravo življenje.

Točno tako. Z dodatkom učenja jezika.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Miha Kovač, Ljubljana

    Intervju: Zvezdan Pirtošek

    Mladina se je v zadnjih dveh tednih dvakrat dotaknila knjige Manfreda Spitzerja Digitalna demenca, enkrat v članku Jureta Trampuša in enkrat v intervjuju z dr. Zvezdanom Pirtovškom. Ne glede na to, kaj si mislimo o njegovi knjigi, dr. Spitzerju ne gre oporekati dvojega: prvič, z izjemo nekaj bombastičnih eskapad ni ničesar napisal na pamet, ampak je vsako od svojih tez podkrepil z rezultati raziskav, objavljenih v... Več