Jan Krstovski

27. 5. 2016  |  Mladina 21  |  Družba

Čudež iz Puštala

Zakaj in kako je Jan Oblak postal eden najboljših vratarjev na svetu

»Boste videli, kako dober je!« Teh nekaj besed v različnih jezikih Jana Oblaka spremlja že vso športno pot. Slišal jih je njegov prvi trener v članskem moštvu Olimpije Branko Oblak in prepričale so ga, da je (pol)soimenjaka s 16 leti postavil v vrata tudi na največji tekmi sezone z Mariborom. Slišal jih je strateg Benfice Jorge Jesus, ki se je po seriji posoj Škofjeločana v nižjerazredne portugalske klube odločil, da mu da priložnost, ko se je poškodoval prvi vratar. S slovenskim reprezentantom so lizbonski orli prišli vse do finala Lige Evropa in osvojili trojno krono v domovini. Nazadnje so omenjene besede izrekli na hodnikih madridskega Atlética, kjer so mu še naprej zaupali kljub negotovemu začetku leta 2014. Kako dober je? Tako dober, da je leto kasneje vstopil v igro sredi odločilne tekme osmine finala Lige prvakov na tekmi z Bayerjem iz Leverkusna in postal junak loterije enajstmetrovk. Tako dober, da vse od tistega usodnega marca ni nikomur več prepustil mesta prvega vratarja. In tako dober, da bo kot rekorder španske lige eden glavnih adutov Atlética, ki bo poskušal v mestnem derbiju z Realom na San Siru osvojiti izmuzljivi evropski naslov.

Zlatko Zahović je bil zadnji slovenski nogometaš, ki je zaigral v finalu Lige prvakov, sodelovanje na največji tekmi evropskega klubskega nogometa pa je primerjal z rojstvom otroka. Pred skoraj točno 15 leti je Mariborčan preživel enega najbolj bolečih trenutkov na športni poti in bil po sicer zelo dobri igri ravno na milanski zelenici med tragičnimi junaki Valencie. Imel je priložnosti za zmagoviti zadetek na tekmi z Bayernom, a šele po tem, ko ga je osovraženi trener Héctor Cúper le poslal v igro v drugem polčasu. Na koncu je ob izvajanju odločilnih enajstmetrovk morda najboljši vratar tistega časa Oliver Kahn ubranil njegov strel, enega od treh španskih, in zagotovil zmago Bavarcev. Zdaj bo v tistih milanskih vratih, v katerih je bil Kahn nesporni junak večera, poskušal velikim tekmecem večer zagreniti Oblak. Kaj lahko bi se zgodilo, da bi že pri rosnih 23 letih dosegel nekaj, o čemer so njegovi slovenski predhodniki le sanjali. Člani šampionskih moštev so sicer že bili Marko Simeunović (Crvena zvezda), Vid Belec in Rene Krhin (oba Inter Milano), a sta se za najuglednejši evropski naslov na zelenici merila le Zahović in njegov stari znanec Srečko Katanec (Sampdoria).

Ni skrivnost, da je meteorskega Jana Oblaka za vratarski poklic navdušil oče Matjaž – mali Jan ga je rad posnemal in z njim obiskoval tako rekoč vsak trening domačega kluba Ločan. Čeprav vratarje pogosto označijo za malce posebne, je bil Oblak starejši poseben le v tem, da je v nasprotju s številnimi očeti, ki v lovu za denarjem zanemarijo koristi otrok, na prvo mesto postavil športni vidik. Janu skupaj z življenjsko sopotnico Stojanko zaradi službenih obveznosti tudi ni mogel ustreči v vseh željah, a ga je morda prav s tem (nevede) še bolj utrdil. Tisti, ki jim je vse položeno v zibelko, namreč le redko sežejo po zvezdah. Te so bile mlademu nadarjenemu športniku naklonjene, ko je očeta spremljal na tekmi medijske lige in med polčasom z obrambami strelov sestre Teje navdušil ljudi iz Olimpije, da so ga vzeli v varstvo.

»Je tip, ki bo vedno prvi prišel na trening in zadnji odšel z njega. Tipičen Slovenec, ki je tiho in dela,« je za hrvaški Večernji list nedavno povedal Branko Oblak. Tega, da je, ko je bil trener Olimpije, tako zelo zaupal nadobudnemu varuhu mreže, ki je debitiral ob zmagi v Novi Gorici, menda ni dobro sprejel takratni prvi mož zeleno-belih Izet Rastoder. Oblaka trenerja je odpustil, čeprav se je uspešni trgovec že ob koncu sezone prav po zaslugi Oblaka vratarja razveselil prestopa, ki je v dotedanji zgodovini slovenskega nogometa zbudil največ pozornosti. Nadarjeni Škofjeločan je pred selitvijo v Benfico za slaba dva milijona evrov navduševal na tekmah slovenskega prvenstva in tudi na treningih, kjer mu prekaljeni reprezentanti Sebastjan Cimerotić, Mladen Rudonja in Senad Tiganj niso dali preveč zadetkov. Prav nič se ni pritoževal, ko se je moral zaradi prezaposlenosti staršev na trening iz domače Škofje Loke pripeljati s kolesom, igranja z veliko starejšimi od sebe pa je bil vajen že iz domačih krajev.

»Prvič sem ga v mlado reprezentanco povabil, ko je imel, mislim, 16 let. Torej je bil še precej mlad, bil je dve generaciji za tistimi, ki so bili takrat pod mojim pokroviteljstvom,« se začetka zgodbe o uspehu spominja nekdanji selektor mlade slovenske reprezentance Tomaž Kavčič. Na prijateljski tekmi v Fürthu je novi obraz moštva U-21 v drugem polčasu dobil priložnost in prejel dva zadetka, končni izid pa je bil 0 : 3; takrat se je prvič srečal s Thomasom Müllerjem, ki ga je toliko let kasneje ustavil v polfinalu Lige prvakov. »Moram reči, da je zelo pozitiven, skromen fant, pozitivno skromen. Že takrat se je videlo, da mu bo uspelo narediti kariero, da ima razčiščeno v glavi,« še pove Kavčič. »V položajih eden na enega je bil vedno miren, takšen je po značaju. Je nadarjen, a samo nadarjenost ni dovolj. Mislim, da je bila pomembna tudi vzgoja doma. Nikoli ni bil paničen, vedno je bil razumen – ni se metal kar brez zveze. Po svoje lahko rečemo, da je popoln. Pri teh letih pa ima še veliko prostora za napredek – za vratarja je namreč še zelo mlad in kaj lahko bi ga čakal še kakšen večji prestop.«

Ko nebo prekrije Oblak

Da se obeta nekaj posebnega, je govoril tudi takratni trener vratarjev Borut Mavrič, ki je bil skupaj z Andrejem Kračmanom iz Olimpije izvrsten mentor škofjeloškemu biseru. Oblak je zdaj kronski dragulj izjemnega zbira vratarjev, ki so v zadnjem desetletju in še dlje izplavali na površje v malem slovenskem bazenu. Tako rekoč neverjetno je, da ima država s tako malo poklicnimi nogometaši toliko vrhunskih varuhov mreže. Reprezentančno upokojeni Samir Handanović je bil dolga leta nezamenljiv v postavi Slovenije, kjer Vid Belec, sicer nekdanji Handanovićev klubski soigralec, ni dobil prave priložnosti, letos pa se je po dokončnem preboju pri Carpiju izkazal v Serie A. Medtem je imela samo šampionska Olimpija v svojih vrstah Aleksandra Šeligo in Nejca Vidmarja. Toda po dobrih vratarjih je slovela že rajnka Jugoslavija. Zakaj?

Morda se delno pojasnilo skriva v miselnosti narodov iz tega dela Evrope, kjer so se bili vedno bolj vajeni braniti kot napadati. Kakšnih večjih osvajalskih pohodov v zgodovinskih knjigah ni zaslediti, večinoma so morali naši predniki braniti, kar je bilo njihovo. O obrambni naravnanosti pričajo tudi zgodbe iz drugih športov – slovenski košarkarji praviloma stavijo na agresivno obrambo in majhno število točk. Pred podobnim vprašanjem o vratarjih so se znašli tudi v Združenih državah Amerike, kjer so v smislu osvajanja ozemelj seveda daleč pred Slovenci. ZDA so v tem tisočletju proizvedle nekaj fantastičnih vratarjev v moški in ženski konkurenci, uspehe Brada Friedla, Tima Howarda, Hope Solo in drugih pa pripisujejo temu, da so se ukvarjali s številnimi športi.

Oblaku očitno še kako pomaga, da se je v mladih letih ukvarjal s pestro paleto športov, na OŠ Cvetka Golarja je poleg nogometa igral tudi košarko, tenis, odbojko in rokomet. Športni znanstvenik David Epstein meni, da športna specializacija pozitivno vpliva na prostorsko predstavljivost in nagon, saj se športov sprva učiš bolj posredno, skozi igro. »Obstaja obdobje možganske prilagodljivosti, še posebej pred 12. letom, ko imaš priložnost, da pridobiš široko paleto telesnih spretnosti,« pravi Epstein. »Če pa to izkoristiš – temu psihologi pravijo ‘razvoj telesne pismenosti’ –, obstajajo dokazi, da postaneš v vseh pogledih popolnejši športnik.«

Tako rekoč neverjetno je, da ima država s tako malo poklicnimi nogometaši toliko vrhunskih varuhov mreže.

Ker je Oblak popoln športnik z glavo na pravem mestu, je imel torej vse potrebno za pozornost zbujajoč prestop. Kljub temu je imel odhod iz Slovenije tudi rahlo grenak priokus. Ker menedžerja ni imel, so se okoli njegove družine začeli zbirati številni, ki so si od prestopa obetali zajeten kos pogače. Nazadnje je športni direktor Olimpije Simon Sešlar poleti le speljal prestop v Benfico, Oblak pa se nikoli več ni spravil v podoben položaj in od Portugalske naprej ga zastopa Miha Mlakar. Na skrajnem robu Pirenejskega polotoka so, potem ko ga je lizbonski velikan v naslednjih letih posodil v kar štiri različne klube, spoznali še eno pomembno lastnost nadobudnega vratarja – ambicioznost. Kot številni mladi slovenski nogometaši bi se lahko zadovoljil z bleščečim življenjepisom, a je želel več. Želel je postati prvi vratar enega največjih evropskih klubov in se z njim na začetku sezone 2013/14 celo zapletel v spor glede pogodbe in drugih zadev, ki so se nabrale v času njegove odsotnosti, ko se je lizbonski velikan do svojega bisera obnašal precej mačehovsko in z njim tako rekoč ni imel stikov. V bankrotiranem klubu União de Leiria je moral, denimo, braniti na tekmi, ki jo je odigral z le sedmimi soigralci v polju. Izgubili so z 0 : 4, prvi polčas pa bi kmalu končal brez prejetega zadetka. Zaplet z Benfico se je končal s težko pričakovano uvrstitvijo v prvo moštvo, predvsem v drugi polovici zmagovite sezone pa je bil Oblak nezamenljiv. Ko je postal polnopravni član prvega moštva Benfice, ga je v roke vzel trener vratarjev Hugo Oliveira in občutno vplival na njegov razvoj.

»Ob njegovi pomoči sem se zelo razvil,« je Oliveiro v enem kasnejših pogovorov s portugalskim Recordom pohvalil Oblak. »Podoben mi je v tem pogledu, da ni nikoli zadovoljen, vedno želi še kaj več. Najbolje zna izzvati vratarja in ga precej izboljšati. Njegovi treningi so bili izjemno podrobni. Zna delati z vratarji,« je pristavil. Tako izbrušen in nabrušen se je po osvojeni trojni kroni v svoji prvi pravi sezoni na lizbonskem Stadionu luči odločil storiti naslednji korak na športni poti. S tem, ko ga ni bilo na začetek priprav v Seixal, je pritisnil na klubsko vodstvo in razhudil navijače; ti mu tega ravnanja niso nikoli oprostili. Atlético je za rekordni znesek – 16 milijonov evrov – kupil najdražjega vratarja v zgodovini španske La Lige. »Pogajanja so bila naporna, Benfica ga ni želela izgubiti. Prvič smo zapravili toliko denarja za vratarja, a vsa poročila kažejo, da je med najboljšimi v Evropi,« je njegov prihod komentiral Atléticov predsednik Enrique Cerezo.

Pogodbo je Oblak podpisal sam, brez zastopnika, z zahoda pa so v Madrid letele ostre puščice. Še posebej v trenutku, ko mu je neugodna poškodba hrbta pokvarila prve tedne pri rdeče-belih s Stadiona Vicenta Calderóna. »Nikoli si nismo mislili, da nam bo spet ušel. Presenetilo me je, toda, zanimivo, spet so nam ga ponudili. Nisem sprejel, ker nam je ušel že dvakrat,« se je pred kamerami Benficine televizije hvalil predsednik kluba Luis Filipe Vieira in dodal, da je Atlético prek neimenovanega menedžerja le kakšen mesec po prestopu ponujal denar in slovenskega reprezentanta v zameno za enega od nogometašev orlov. Če je bilo to res, potem so Madridčani za las ušli eni izmed največjih napak v svoji 113-letni zgodovini, podobni tisti z Raúlom Gonzálezom, ki je zaradi zaprtja klubske šole odšel v vrste največjega tekmeca Reala.

Uresničena prerokba

Pri Atléticu so poleti še prebolevali poraz v finalu Lige prvakov prav s slovitejšim mestnim sosedom, slovenskemu varuhu mreže pa še naprej ni bilo lahko. Med celjenjem poškodbe je drugi vratarski novinec v Atléticovih vrstah Miguel Ángel Moyà zgrabil priložnost in (p)ostal prvi vratar, tudi zaradi neprepričljivega Oblakovega debitantskega nastopa na prvi tekmi nove sezone Lige prvakov v Pireju z Olympiakosom (poraz z 2 : 3). A potrpežljivost in vztrajnost, s katerima se je neopazno prebil v ospredje že pri Olimpiji, Benfici in še kje, sta se mu bogato obrestovali tudi v Madridu. Moyà se je poškodoval na povratni tekmi osmine finala z Bayerjem, Oblak pa je bil vnovič pripravljen izkoristiti ponujeno.

»Obnaša se enako, pa če bi igral na tekmi Lige prvakov ali pa v neki vaški ligi,« je za 24ur povedala njegova sestra Teja, vrhunska košarkarica, in razkrila še en pomemben dejavnik bratovih uspehov. Z umirjenostjo je že tako kakovostno in uigrano zadnjo vrsto Atlética pomagal spremeniti v tako rekoč neprebojen zid, ki je na tekmah pravkar končane sezone španske lige dovolil rekordno nizko število zadetkov (18). Rekord Francisca Liaña je bil nedotakljiv celih 22 let, dokler ga ni letos uspelo izenačiti madridski številki 13. Poveljnik rdeče-bele obrambe Diego Godín je v Oblaku našel fanta, pravzaprav že moža, na katerega se lahko zanese brez živčnega pogledovanja čez ramo. To je za vsakega branilca ključnega pomena, samozavest pa se lahko iz zadnje vrste nato razleze po vsem moštvu. Varovanci trenerja Diega Simeoneja bodo zaupanje v svoje sposobnosti v milanskem finalu še kako potrebovali, sploh ker se bodo spoprijeli ne le z največjim tekmecem, temveč tudi z zgodovino, ki je bila v najelitnejšem evropskem tekmovanju za Atlético polna bolečih razočaranj. Za morda najbolj boleče je nazadnje v Lizboni poskrbel prav kraljevi klub.

Bi lahko Real izkoristil katero od Oblakovih šibkih točk? Najpogosteje se omenja slabša igra predvsem z levo nogo, toda Diego López, ki ga je José Mourinho v vrstah Reala postavil pred Ikerja Casillasa, se ne strinja s to teorijo. »Gianluigi Buffon je pred kratkim dejal, da moraš dobro igrati z nogami, če želiš biti dober vratar. Ne strinjam se. Vratar mora braniti,« meni López, ki je Oblaka na seznam najboljših postavil ob Thibauta Courtoisa. Na Belgijca so navijači Atlética prav zaradi izjemnega Slovenca hitro pozabili. Čeprav sta si zelo podobna – oba izjemno prizadevna, z dolgimi rokami, ki dosežejo še tako dobro odmerjene strele, a sedanjemu članu kluba Chelsea tako kot zdaj Oblaku nikoli ni bilo treba pripravljati akcij. Pri Atléticu se lahko popolnoma osredotočiš na branjenje, Simeoneju kri po žilah požene le kakšno prehitro izvajanje golavta, ko vročekrvni Južnoameričan meni, da je treba zavlačevati, zahteva pa vsaj kakšno natančno dolgo žogo, ki poleti do najboljših skakalcev v moštvu na drugi polovici. »Zdi se, da zdaj gledajo le še noge, torej – če nisi dober z nogami, nisi dober vratar,« je še dodal López.

Madridski derbi v Milanu bo brez dvoma Oblakova tekma kariere. Drugi evropski finale v dveh letih mu lahko le veliko prinese, vzame pri rosnih 23 letih bolj malo. Nekaj je že zdaj jasno: Atléticovi nogometaši se bodo domov vrnili s ščitom ali na njem. »Če se bojim? Po tem, ko sem preživel raka, se ne bojim ničesar. Nogomet je zame le igra,« je pred letošnjo povratno polfinalno tekmo z Bayernom dejal Germán Burgos, Simeonejev pomočnik, tudi sam nekdanji vratar. S takšnimi borci (nekateri bi rekli tudi norci) je obdan slovenski reprezentant in težko bi se bolj skladal s filozofijo obeh Argentincev. »Ostala nam je še največja tekma, ki jo lahko odigramo v življenju,« je v enem zadnjih intervjujev pred potjo v Milano za dnevnik AS povedal Oblak. »Ne jemljemo je kot maščevanje, temveč kot novo priložnost, ki se nam ponuja za zmago v Ligi prvakov. Vedno sem bil zelo samozavesten in vemo, da ni bilo lahko, šel sem skozi težke trenutke. A če delaš in verjameš vase, potem boš dobil priložnost za to, da pokažeš, česa si vreden.«

Številni so napovedovali, da bo segel po zvezdah. Prerokbe so se uresničile – od igrišča v Puštalu (pri Škofji Loki) ga je pot z nekaj obvozi pripeljala do San Sira. To je njegov trenutek.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.